Intervju: Boris Pahor, pisatelj
»Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti »
Na osmem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru se je tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki poučuje slovenščino v Milanu, zavzela za vseslovensko podporo pisatelju Borisu Pahorju, kot kandidatu za Nobelovo nagrado za književnost ter požela bučen aplavz. Z odobravanjem je predlog sprejela Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter ob koncu srečanja podala sklep, da se znotraj Komisije oblikuje pismo podpore in se ga pošlje na pristojne inštitucije. Predlog toplo pozdravljamo tudi v uredništvu Moje Slovenije ter nagovarjamo še vas, bralce, da prispevate svoj glas podpore.
Znani slovenski pisatelj, esejist, publicist, urednik znamenite zamejske literarne revije Zaliv, Boris Pahor bo konec letošnjega avgusta dopolnil visoki jubilej – 95 let. Pahorju, ki je bil rojen v Trstu, 28. avgusta 1913, življenje ni prizanašalo. Doživel je fašistično preganjanje, videl požig Narodnega doma v Trstu, preživel nacistično taborišče. Tudi povojne oblasti mu niso bile naklonjene – zaradi intervjuja z Edvardom Kocbekom (Edvard Kocbek, Pričevalec našega časa, Trst, 1975), v katerem je le-ta spregovoril o povojnih pobojih domobrancev, je bil Pahor kaznovan z večletno prepovedjo vstopanja v Slovenijo.
Njegov literarni opus, ki nosi globoko etično sporočilo, dosega visok ugled, ki pa se v Evropo ni razširil preko Ljubljane, temveč preko Pariza. Prav zato so Francozi med glavnimi pobudniki Pahorjeve večkratne kandidature za Nobelovo nagrado za književnost. Njegova dela (preko 65 publikacij), ki so prevedena v številne tuje jezike, dosegajo visoke številke branosti v Franciji, Nemčiji, ZDA, v zadnjem času pa tudi v Španiji, Italiji, na Madžarskem in Finskem.
Za svoj obsežen literarni opus je prejel več nagrad. Med najpomembnejše lahko štejemo: Prešernovo nagrado (Ljubljana, 1992), nagrado Bestenliste (Baden – Baden, 2001) za roman Nekropola, nagrado Zlati sv. Just (Trst, 2003) ter francosko državno priznanje Red legije časti (Pariz, 2007), ki mu ga je podelila gospa Chantal de Bourmont, ambasadorka Republike Francije v Sloveniji. Gre za najvišje odličje, ki ga lahko francoski predsednik podeli svojim ali tujim državljanom in ki ga je uvedel že Napoleon leta 1802.
Kratek intervju z Borisom Pahorjem sta za Ženevske novice pripravili Eva Dimčovski in Jasna Zindl – Reginato.
Kaj pomeni za vas naslov viteza legije časti in kaj predstavljajo za vas nagrade na splošno?
To, da me je francoski predsednik imenoval za viteza legije časti, mi pomeni veliko, ker je priznanje povezano s knjigo o nacističnem taborišču Struthof-Natzweiler v Vogezih, ki ima naslov Nekropola, v francoskem prevodu pa Pèlerin parmi les ombres. Izšla je leta 1990 pri založbi Editions de la Table ronde v Parizu in doživela prevod v angleščino, nemščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. To se pravi, da so posredno bili povzdignjeni v red časti tudi tisti zelo številni, ki se iz taborišč niso vrnili. Seveda, ko sem knjigo napisal leta 1966, nisem pričakoval, da bo nagrajena, a je le zadoščenje, da je zdaj bila, ker tako bo marsikdo segel po nji in spoznal, kako so postali pepel številni predstavniki evropskih dežel, ki so se bojevali proti nacizmu. Zdaj je v taborišču Centre international du résistant déporté.
Slovenija je pred kratkim zaključila predsedovanje Evropski uniji. Kakšen je vaš pogled na preteklo predsedovanje in kako je po vašem mnenju na to gledal svet?
Za majhen narod, kot je slovenski, je seveda lepo priznanje, možnost, da ima častno mesto v vodstvu združenja Evrope. Vprašanje je, kako bo Slovenija znala ob velikih biti samostojna. Na splošno pa je v Evropi malo znana. Levičarji ji celo očitajo, da je prva začela razdirati Jugoslavijo, medtem ko se je v resnici Slovenija skupaj s Hrvaško zavzemala za izoblikovanje tako prve kot druge Jugoslavije!
Ali mislite, da evropska mladina pozna Slovenijo ? Ali vedo, kje se nahaja, in ali vsaj malo poznajo slovenske pisatelje?
Malo vejo, tudi o tem, kje se nahaja, najmanj pa o slovenskih pisateljih in o slovenski kulturi, ki je na evropski ravni tako v književnosti kot v umetnosti in znanosti.
Ali mislite, da bo zaradi predsedovanja zanimanje za učenje slovenskega jezika v tujini zdaj kaj večje? Kaj za vas na splošno predstavlja jezik?
Vsekakor zanimanje za slovenščino raste tako pri nas kot na avstrijskem Koroškem, a tudi na Visoki šoli za prevajalce v Trstu. To predvsem zaradi vstopa Slovenije v združeno Evropo, a tudi zaradi odkrivanja slovenskih lepih krajev, tako ob morju kot v hribih. Pri nas, v deželi Furlaniji – Julijski krajini, se dogaja, da marsikatera družina italijanskega rodu vpiše hčerko ali sina v slovensko šolo, ker je cenjena. Dijak se tako nauči slovenščine, nič pa ni oškodovan glede italijanščine, saj so pouku italijanščine in italijanske književnosti določene štiri ure na teden. Pomen jezika? Pomembno je, da se človek lahko izobrazi v jeziku rodne tradicije, vse drugo znanje je lahko za dodatek. Danes prihaja zaradi emigracij do psihološko kompleksnih stanj, ki povzročajo prave izkoreninjenosti ter zato hude socialne posledice.
Če bi imeli čarobno palico, ki bi vam omogočila, da spoznate nekoga: koga bi vam pričarali in zakaj prav to osebo?
Znanstvenika Konrada Lorenza, ki je trdil, da bi se brez povezave s tradicijo človeški možgani utegnili izprazniti: »Izguba tradicije ustvarja izrodke, kriminalci so vsako leto mlajši.«
Kako bi danes definirali starost in mladost?
Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti, na spodoben razvoj človeške družbe; star, kdor ne ve, kaj bi počel, in če si že česa želi, potem je to uspeh.
Katerega pisatelja imate najrajši in zakaj?
Rad imam marsikaterega pisatelja, tako Čehova, ker je realist, preprost in jasen, Camusa, ker se je spoprijel s problematiko upornega človeka, Vercorsa, ker se je poglobil v usodo taboriščnega človeka …
Prevodi nekaterih pisateljevih knjig so na razpolago v knjigarnah v Švici, Franciji in drugih francosko govorečih deželah: Printemps difficile, Pèlerin parmi les ombres, La villa sur le lac, Arrêt sur le PonteVecchio in Jours obscurs. Od leta 2003 je Boris Pahor častni predsednik Mednarodnega združenja jezikov in kulture manjšin. Večkratni nominiranec za Nobelovo nagrado iz književnosti z zanosom in vztrajno ustvarja naprej in nas potegne v svojo drugačnost.
Besedilo: Eva Dimčovski, Jasna Zindl – Reginato
Moja Slovenija, 17/6/2009