INTERVJU: Dr. Boštjan Žekš, novi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu
»Obljubljam, da bo država še bolj mislila na vas«
Novi minister brez listnice, pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu, Boštjan Žekš je doktor fizikalnih znanosti. Po doktorskem izpopolnjevanju je kot profesor sodeloval na univerzah v Nemčiji, Angliji, Franciji ter nekaj let deloval kot redni profesor na Univerzi Recifu v Braziliji. Od leta 1987 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), med letoma 2002 in 2008 pa je bil tudi njen predsednik. Je vrhunski raziskovalec na področju fizike z obsežno in v svetu odmevno bibliografijo. O njegovih pogledih na problematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu, načrtih in aktualnem dogajanju ob imenovanju za ministra smo z njim spregovorili v prostorih Akademije.
Spoštovani gospod dr. Boštjan Žekš, najprej iskrene čestitke! Postali ste prvi minister, pristojen za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Kakšni so občutki?
Hvala. Občutki so mešani. Urad postaja bolj čvrst, zahteva spremembe v prostoru, pri ljudeh. Trajalo bo še nekaj časa, da se zadeve uredijo. Skušam se seznanjati s situacijo v našem zamejstvu, ki sem ga sicer poznal že prej, vendar ne podrobno. Bil sem Trstu, seznanil sem se s skupinami iz Avstrije. Skupaj z zunanjim ministrstvom nameravamo najprej sprejeti Slovence iz Avstrije in Italije, da se pogovorimo o problemih.
Ste pričakovali tako enotno podporo; prav lepo je bilo videti, ko so vas na zaslišanju pred pristojno parlamentarno komisijo podprli poslanci vseh strank.
Nisem pričakoval. Bal sem se tudi, da se bo razcepljenost, ki je vidna na vseh področjih, prenesla na Slovence v zamejstvu in v tujini. To enotnost jemljem kot dokaz, da se vsaj glede tega strinjamo, da je treba skrbeti za Slovence v tujini, v sosednjih državah. To je dober znak.
Kako pa je sploh prišlo do povabila v vlado? Med vsemi imeni, ki so krožila, vašega tako rekoč do zadnjega ni bilo slišati?
Osebno se mi zdi, da je bilo to zelo lepo izvedeno. Predsednik vlade gospod Borut Pahor me je še v začetni fazi povprašal, če bi o tem razmislil. Vzel sem si dan, dva za razmislek in potem sem se strinjal. Nato pa se moje ime v medijih ni pojavljalo vse do konca.
Pa je bila odločitev težka? S čim vas je Borut Pahor prepričal, da ste prevzeli resor?
Ni me bilo treba veliko prepričevati. Sam sem videl, da mora biti na takšnem položaju »nepolitičen« človek. Glede na razcepljenost Slovencev, doma in v tujini, bi bilo zelo narobe, če bi bil na tem mestu izrazit levi ali desni politik. Samega sebe imam za nepolitičnega. Kot bivši predsednik Akademije znanosti in umetnosti sem si pridobil ugled in mislim, da je treba ta ugled investirati v Slovence po svetu.
Ker se pogovarjava za revijo, namenjeno prav Slovencem zunaj meja domovine, jih bo najbrž zanimalo, kaj vaše imenovanje pomeni zanje oziroma za dosedanji Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, glede na to, da ste minister brez listnice.
Predvsem pomeni, da vlada misli resno s Slovenci v sosednjih državah in v tujini. Kar se Urada tiče, pa si najprej predstavljam, da se bomo preselili, saj so ti prostori premajhni in nefunkcionalni. Kadrovsko se ne bomo pretirano okrepili, glede na prehod na ministrski status bomo zaposlili dva nova sodelavca, državnega sekretarja že imamo. To se bo v kratkem uredilo. Mislim, da vse te akcije vlade in odnos parlamenta kažejo, da se Slovenija zaveda problema Slovencev v tujini
Naši rojaki, še posebej zamejci, so vaše imenovanje toplo pozdravili. Kaj lahko pričakujejo od vašega ministrovanja, kje boste postavili glavne poudarke?
Glavni poudarki bodo tekli v več smereh. Eno so Slovenci v sosednjih državah. Tu je trenutno najbolj akuten problem v Italiji, kjer je vlada v splošnih ukrepih zniževanja sredstev pozabila na to, da so Slovenci kot manjšina občutljivejši in je treba nanje bolj paziti. Poleg tega so zaščiteni z italijanskimi zakoni in mednarodnimi pogodbami in tukaj bi morali stvari energično in sorazmerno trdo postaviti in povedati italijanski vladi, da je škoda zaradi teh relativno majhnih sredstev slabšati odnose med državama, ker imamo od dobrih odnosov vsi korist. Tukaj govorimo o majhnih sredstvih, vsaj v tem prvem letu (2009) kaže, da gre za milijon evrov; kar je za Italijo kot veliko državo zelo malo. Preračunano na velikost Slovenije, je to 20.000 evrov.
Sorazmerno hitro bi se morali povezati tudi z manjšino v Avstriji, kjer imajo prav tako težak položaj, in skupaj vztrajati pri določilih Avstrijske državne pogodbe.
Drugi del je sodelovanje z izseljenci, ki živijo po celem svetu. Poleg vaše revije obstaja tudi spletni portal www.slovenci.si, ki je dobra pot za povezovanje tega dela populacije med seboj in s Slovenijo, zato nameravamo vanj vložiti veliko dela.
Tretji problem, ki bi ga rad omenil in se ga običajno pozablja, ko se govori o Slovencih v tujini, pa so visoko izobraženi Slovenci, mladi, ki odhajajo, študirajo, doktorirajo, so na podoktorskem študiju, ali pa starejši, ki so na položajih na univerzah, na pomembnih inštitutih; tukaj neke sistematske povezave s Slovenijo ni. Ti ljudje so individualisti, se ne vključujejo v društva, to je del, ki ga iz Slovenije ne vidimo, in rad bi na dolgi rok, na osebni ravni vzpostavil povezavo s temi ljudmi, jih povabil v Slovenijo. Manjše tuje države imajo programe vzdrževanja stikov z eminentnimi rojaki v tujini, kako se jih vabi domov, ponudi, da bi del svoje dejavnosti iz tujine, kjer so že uveljavljeni, prenesli domov in imeli del laboratorija tukaj. To seveda ni poceni, proračun mojega Urada seveda ni dovolj velik, zato bi se moralo vključiti tudi Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Če bi vsako leto enega uglednega Slovenca uspeli delno dobiti nazaj, bi bilo dobro za nas kot Slovence, za slovenstvo in pa tudi za znanost in naše visoko šolstvo, ki je preveč zaprto.
Vaš prvi obisk po imenovanju za ministra je bil namenjen rojakom v Italiji; kako je uspel? Kaj ste se dogovorili?
Uspel je sorazmerno dobro, pogovor z obema predsednikoma krovnih organizacij, Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) in Sveta slovenskih organizacij (SSO), je bil izjemno prijeten. Name je naredila vtis enotnost obeh organizacij, ki imata vsaka svojo zgodovino in svoje poglede. V ključnih stvareh pa imata enaka stališča, in to bi morali doseči tudi drugod, četudi se ne razumejo čisto v vsem. Povedali so, da se zadeve glede šolstva in medijev v Italiji (to prizadene predvsem naše dvojezično šolstvo in tisk) zaradi splošnih protestov v Italiji odlagajo. Problematična je postavka v proračunu za naslednja tri leta za financiranje slovenske manjšine v Italiji, ki naj bi se zmanjšala in se z leti še krčila. Tukaj bi slovenska država morala ukrepati, če se le da. Še je čas za pogovore oziroma pritiske na Italijane, da bi se to rešilo.
Napovedujete lingvistično modernizacijo in strinjam se z vami, kajti s padcem meja zamejcev v takšnem pomenu besede, kot jih je opredeljeval do pred nekaj let, ni več.
Predlog je, da bi se namesto »zamejci« uporabljalo »Slovenci v sosednjih državah«, namesto »Slovenci v zamejstvu in tujini« – »Slovenci v sosednjih državah in tujini«. Tako bi se rešili te »meje«, vprašanje pa je, če je to najustreznejše. Vidim, da vi uporabljate »Slovenci zunaj meja domovine« – spet govorimo o mejah. Po drugi strani je za Slovence v Italiji tisto domovina. Če bi se moral zdaj odločiti, bi rekel »Slovenci v tujini in sosednjih državah«.
Kako pa kaže Korotanu, da ne bova z besedami le v Italiji? So na obzorju že kakšne rešitve?
Rešitve nekako plavajo. Osebno sem prebral vso dokumentacijo, ki je bila dostopna, in razumem, kaj se je dogajalo, ne razumem pa, zakaj se je to zgodilo, kje je bil problem. Menim da, če bi bil nakup ‘čist’ v smislu – jaz nekaj prodam in vi delate s tem, kar hočete, jaz sam nimam s tem nič več. Če je cena primerna in če kupec – država Slovenija ali kdor koli že, natančno ve, kaj bo s tem počel, kako se bo Korotan financiral in čemu bo namenjen, potem jaz nimam nič proti temu. Druge manjše države imajo v večjih centrih svoje kulturne, znanstvene izpostave. Dunaj je bil za nas svetovni center v zgodovini – v zadnjih petdesetih letih, morda malo manj, zdaj pa zopet postaja svetovno središče. Avstrijci so, ne samo zaradi padca meja proti vzhodu, temveč zaradi sijajnih notranjih reform na področju visokega šolstva, znanosti, postali ena najnaprednejših držav v Evropi. Dunaj je in bo za nas eno od središč sveta. Če bi imeli takšno izpostavo, ne bi bilo slabo. Seveda se je treba odločiti, za kakšna sredstva gre, ali je to primerna cena, kdo bo to upravljal … Misel je obstajala, da bi država dala sredstva na nakup, lastnik pa bi bila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, kar je običaj. Da ima država lastništvo, v tujini ni prav okusno. Akademija bi pa morala vedeti, kdo bo to upravljal in iz česa bo to živelo. Opcij je seveda več – od te, da se tega ne kupi, do te, da je država lastnik in pooblasti nekoga za upravljanje, na primer kakšno našo institucijo v Avstriji; te stvari so odprte.
Pa se obrniva še na Slovence, ki so razseljeni tako rekoč po vseh celinah. Kaj sporočate njim? Že veste, kam vas bo vodila prva daljša pot?
Zaenkrat še ne vem, je še predaleč. Bi se pa jim zahvalil, da so Slovenci, da ohranjajo slovenski jezik in kulturo, in menim, da je naša naloga, da jim pri tem pomagamo, da pomagamo pri učenju slovenščine, tudi tistim, ki ne govorijo več slovensko. Za nas morajo vsi veljati za Slovence, četudi so že zelo oddaljeni. Važno je, ali bi se radi čutili kot Slovenci in ali sodelujejo v aktivnostih, ki so za Slovenijo pomembne. Če nekdo v ZDA v sebi čuti delček Slovenca in bi rad to poudaril, mu pri tem pomagajmo. Na ta način seznanjamo s slovenskim jezikom in s slovensko kulturo cel svet.
Kaj pa Slovenci tretje ali že celo četrte generacije, ki razen prek prednikov z izvorno domovino še niso imeli stikov? Menite, da je mogoče za slovenstvo mlade še pridobiti?
O tem bo treba razmisliti. Prepričan sem, da se struktura naših izseljencev v tujini spreminja. Tisti, ki so odšli po 90. letu prejšnjega stoletja, so bolj izobraženi, večji individualisti in verjamem, da so potomci generacij Slovencev, ki so šle že prej, tudi take. Kolektivna zavest jih ne prevzame, zato bi bilo treba z njimi vzdrževati drugačne stike. Če skušam ugibati, kako se bo svet spreminjal, mislim, da bo vedno več spletnih bralcev, ki bodo tudi vašo revijo brali na spletu. Treba je razmisliti o načinu, kako vzpostaviti kontakt, kako z njimi sodelovati.
Za konec pa še vprašanje – kakšno je vaše sporočilo, morda kratek nagovor Slovencem zunaj meja domovine?
Obljubljam, da bo država še bolj mislila nanje in da se bo skušala z njimi bolj povezovati, predvsem na osnovi skupnih projektov med Slovenci tu in v tujini. Večkrat bi se morali srečevati, to pogrešam. Načrtno bi rad obiskal večje skupine Slovencev po svetu. Obenem bi bil še bolj zadovoljen, če bi nas obiskali oni.