INTERVJU: Dragoljuba Benčina, veleposlanica RS v Berlinu
Od 180 veleposlanikov v Berlinu le 14 žensk
Gospo Dragoljubo Benčina, veleposlanico RS v Zvezni republiki Nemčiji, je poklicna pot vodila skozi različne dežele. Med drugim je službovala v Rimu, Kairu in Stockholmu. Sedaj že štiri leta deluje v Berlinu, kjer je ena redkih žensk v relativno moškem svetu veleposlanikov (od 180-ih le štirinajst žensk), kar pa je lahko tudi prednost, saj pripomore k večji prepoznavnosti in pozornosti.
Izkušnje z delom v tujini ste si pridobili že zelo mladi. Takoj po končani Pravni fakulteti v Ljubljani ste se zaposlili na Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu. Kam pa vas je nato vodila vaša poklicna pot?
Že od nekdaj sem si želela delati v diplomaciji. V začetku osemdesetih let, ko sem končala študij na Pravni fakulteti, je pot do diplomacije vodila prek takratnega Zveznega ministrstva v Beogradu. Imela sem štipendijo Republike Slovenije, tako sem se leta 1974 odpravila v Beograd in tam tudi opravila pripravništvo, diplomatske izpite in izpite iz jezikov. Dve leti pozneje sem odšla v Rim, kjer sem v okviru Veleposlaništva SFRJ opravljala službo atašejke. Iz Rima me je pot vodila v Kairo, kjer sem ostala do leta 1982. Po vrnitvi v Slovenijo sem nadaljevala poklicno pot na Republiškemu komiteju za mednarodno sodelovanje RS. Leta 1997 sem zopet odšla na službovanje v tujino. Bila sem izredna in pooblaščena veleposlanica v Kraljevini Švedski z akreditacijo še v sedmih skandinavskih državah: na Finskem, v Estoniji, Latviji in do leta 2000 tudi v Kraljevini Norveški, na Danskem, v Litvi in na Islandiji. Od leta 2004 službujem v Berlinu, mandat se mi izteče jeseni. V diplomatskem poklicu sem praktično že vse svoje življenje.
Žensk v veleposlaniških vrstah ni prav veliko. Ste imeli kot ženska na poklicni poti kakršnekoli težave?
V Beogradu so me ves čas usmerjali, naj grem raje v konzularno službo, ker bom tam imela več možnosti za kariero. Ne morem sicer reči, da so bile takrat v Beogradu med nami kakršnekoli razlike, saj je bilo na nižjih mestih veliko žensk. Tudi sedaj so, na ministrstvih je veliko žensk, na žalost pa imamo vedno manj veleposlanic. Ko sem službovala na Švedskem, nas je bilo veleposlanic trinajst, trenutno pa nas je le šest. To je poklic, ki je zelo zanimiv, ni pa enostaven, predvsem če imaš družino. Navsezadnje imajo enake težave tudi moški, to ni več le ženski problem. Odkar pa smo v Evropski uniji, imamo z vsemi državami sklenjene dvostranske sporazume o možnosti zaposlovanja zakoncev diplomatov, kar včasih ni bilo možno, saj so bili predpisi strožji. Tako so sedaj zakonci oziroma partnerji diplomatov, ki so za časa njihovih mandatov z njimi v tujini, večinoma zaposleni. Poleg tega je tudi naše ministrstvo fleksibilnejše. Tako se lahko tisti partnerji, ki so kvalificirani, v okviru veleposlaništva tudi zaposlijo.
Na kakšen način pa ste vi usklajevali oziroma usklajujete poklicno kariero in družino?
Ker je tudi mož v diplomatski službi, večjih problemov pri tem nisem imela. Dokler se je dalo, sva delovala skupaj, potem pa ko sva oba dosegla tako visoko mesto, sva se izmenjevala. Ko so bili otroci še majhni in je bil on na službovanju v Rimu, sem bila jaz z njimi doma. Na Švedskem pa je bil on z mano, tako je tudi zadnje leto v Berlinu. Predvidevam pa, da mnogim to predstavlja problem, saj se večina žensk pogosto odloči v korist družine in otrok, medtem ko moški raje izberejo kariero.
Vaša otroka imata veliko izkušenj z življenjem v drugih deželah. Sta tudi sedaj z vami v Berlinu?
Hčerka trenutno študira v Ljubljani, ni želela priti v Berlin, ker je do sedaj zamenjala že preveč šol. Sin pa je maturiral v Stockholmu, tam naredil gimnazijo, nekaj časa je študiral v Bologni, nato v Ljubljani, trenutno pa je z nama v Berlinu, kjer se izpopolnjuje v nemščini.
Vse te selitve res niso enostavne, zlasti ne za najstnike. Dokler so otroci majhni, jim je predvsem pomembno, da so tam, kjer so starši. Ko pa so starejši, so jim zelo pomembne prijateljske vezi in druženje. Kadar zamenjaš okolje, seveda traja, da si znova pridobiš prijatelje. V štirih letih, kar traja mandat, se ravno dobro vživijo v okolje, nato pa so na neki način iz njega iztrgani, kar res ni lahko.
Med leti 1997 in 2001 ste službovali na Švedskem. Ali se bivanje in delo v skandinavskih deželah kakorkoli razlikujeta od srednjeevropskega prostora?
Na Švedskem sem bila takrat, ko še nismo imeli toliko veleposlaništev, zato sem bila kreditirana še v sedmih državah, se pravi na Finskem, Danskem, Norveškem, na Islandiji, v Estoniji, Latviji in Litvi. Dela je bilo zelo veliko, saj smo bili tam ravno v času finskega in švedskega predsedovanja.
Večjih razlik pravzaprav nisem opazila, razen tega, da je v skandinavskih deželah v politiki in na pomembnih mestih zelo veliko žensk. To je že tradicija, v parlamentu je na primer več kot 40 odstotkov žensk, nekje tudi 50 odstotkov. Med mojim službovanjem na Finskem so bile na mestih predsednice parlamenta, zunanje ministrice, ki je sedaj predsednica države, obrambne ministrice, finančne ministrice ter tudi županje mesta Helsinki zaposlene ženske.
Zame so bile to takrat zelo pozitivne okoliščine za delo. V Berlinu se še vedno kdo začudi, od 180 veleposlanikov nas je namreč le štirinajst žensk. Po eni strani je to dobro, saj se te prej zapomnijo, zlasti kanclerka Merklova nam posveča več pozornosti, vedno nas povabi, da se posebej fotografiramo, ko priredi kakšno srečanje. Po drugi strani se pa še vedno v kakšni instituciji začudijo, ko jih obišče veleposlanica, medtem ko so oni pričakovali moškega.
Razpoznavnost Slovenije se je z vlogo predsedovanja EU močno povečala. Kako se slovensko predsedovanje odraža v Nemčiji?
Odkar smo januarja 2007 uvedli evro, se je interes Nemčije za Slovenijo močno povečal, tako da so nas vabile najrazličnejše institucije, pa tudi moje sodelavce, da smo predstavljali Slovenijo. Zanimalo jih je, kako je Slovenija prišla do tega, da je prva od novih članic vstopila v evroobmočje, kako je dosegla te rezultate, ki jih imamo. Po vstopu v trio z Nemčijo in Portugalsko se je povečano zanimanje nadaljevalo, predvsem zaradi skupnega programa. Odkar pa smo predsedujoči, je bilo v prvih treh mesecih povpraševanje tako veliko, da včasih niti nismo mogli vsega pokriti. Vabile so nas najrazličnejše institucije od Bundestaga, torej Zveznega parlamenta, kjer sem imela tri predstavitve, do najrazličnejših univerz po vsej Nemčiji, bili smo v Magdeburgu, Leipzigu, Dresdnu, Frankfurtu, Münchnu, v Hamburgu, Hammu, trenutno smo prisotni v Jeni, kjer potekajo slovenski dnevi v Thüringenu. Obiskovali smo inštitute, razna evropska združenja, na primer evropsko žensko združenje, združenje krščanskih demokratov, ki me je povabilo že dvakrat, evropske poslanke, gostovali smo na različnih okroglih mizah, televizijskih in radijskih oddajah, po šolah … Predstavitve potekajo v obliki računalniške projekcije, da je vse skupaj barvitejše in zanimivejše ter da hkrati pokažemo še nekaj fotografij, zemljevidov … Odločili smo se, da bomo predsedovanje izkoristili za promocijo in da Slovenijo čim večkrat predstavimo. Zagotovo pa lahko zatrdim, da se je v zadnjem času prepoznavnost naše dežele v Nemčiji zelo povečala.
Glede na to, da ste toliko časa preživeli v tujini, kakšen odnos imate do tujine, ali občutite tudi domotožje?
Domotožja v klasičnem smislu nimam, ker delam na teritoriju Slovenije. V svojem okolju, na veleposlaništvu, govorimo slovensko. Seveda kdaj pogrešam sorodnike, prijatelje, tudi okolje, vendar domotožja nimam. To je predvsem povezano s tem, da se zavedamo, da smo v tujini le za neko določeno obdobje in da se bomo kmalu vrnili. Pravzaprav se lahko vrnemo že prej kot v štirih letih, če tako želimo.
Najbolj pa sem pogrešala Slovenijo, ko smo bili v Kairu. Tam je vse tako drugače. Ponoči se mi je sanjalo o gozdovih, jagodah, jabolkih … Nemčija pa se od Slovenije ne razlikuje veliko, pa tudi daleč ni tako zelo. Iz Berlina sicer nimamo neposredne povezave z Ljubljano, lahko pa letimo v Celovec ali Zagreb. Na ta način na obisk prihajajo tudi otroci in sorodniki.
Besedilo in foto: EM