INTERVJU: Evgen Bavčar
»Živim na križpotjih dneva in noči«
Humor v besedah Evgena Bavčarja je prešerno vesel, a na trenutke tudi trpek. Vsekakor pa njegova vztrajnost, inteligentnost in znanje kažejo na dejstvo, da slepota ni vedno slepa. Leta 1946 v Lokavcu pri Ajdovščini rojeni fotograf, filozof, esejist, publicist in gostujoči profesor na mnogih univerzah po Evropi in Ameriki je že pred svojim dvanajstim letom v dveh zaporednih nesrečah popolnoma izgubil vid. Nesreča ga je za zmeraj spremenila, a ga tudi izoblikovala v človeka, ki mu je vedno vredno prisluhniti.
Že od leta 1972 živite v Parizu, vendar se v Slovenijo in vašo domačo vas Lokavec pogosto vračate. Kaj vam predstavlja to močno vez med tujino in domovino?
Slovenije nisem nikoli zapustil in tam živim tudi, ko je moje telo v Parizu. To je nenavadno življenje spominov na barve, obraze, pokrajino, na oblike, na katerih so utemeljene podobe sveta, ki ga spoznavam. V svojem življenju potujem med deželo, ki sem jo videl, in tisto, ki je ne moram zaznavati z lastnimi očmi, tako potujem med Lokavcem in Parizom in se pač vračam na sončno stran sveta, da bolje razumem nevidno sonce tujine, njegove sence in nove možnosti. Nad vsakim rojstnim krajem so obzorja, včasih so blizu, včasih pa zelo daleč, tudi na drugem koncu sveta. Ko sem daleč od doma, sem bliže ponotranjeni podobi ukradenega otroštva, od katerega sem bil odtrgan na silo. Večkrat pomislim, kako me je doletela usodna dediščina druge svetovne vojne z materialom, ki me je naredil drugačnega. Vzporedno pa postavljam tudi nasilno pravdarsko preganjanje, ki mi že vrsto let jemlje energijo, ki bi mi bila še kako potrebna pri premagovanju vsakodneva stoodstotnega invalida.
Zakaj ste se odločili za študij in življenje prav v Parizu?
Pariz je po svoje vabljivo, po svoje pa zelo kruto mesto, kjer je boj za obstanek zelo krut. Je pa tudi mesto srečanj in kraj, kjer počiva izumitelj pisave za slepe Louis Braille, ki je tudi slepim Slovencem posredoval luč z izumom pisave. Kot je nam Slovencem Trubar oče knjige, tako je oče knjige za slepe Louis Braille in nikoli ne bom razumel, kako so lahko poslanci v slovenskem parlamentu prezrli to dejstvo, ko nam niso hoteli priznati Braillove pisave. V prispodobi povedano, niso nam hoteli priznati drobne luči, ki nam jo je prižgala dediščina francoskega razsvetljenstva, katerega močnega vpliva na slovensko kulturo ne zanikamo, ampak ga celo zelo poudarjamo.
Dom je tam, kjer se počutimo doma. Je vaš dom Francija ali Slovenija, mogoče obe državi?
Dom je samo eden in tudi, ko govorimo o prvi in drugi domovini, mislimo samo na eno, ki je predmet hrepenenja in zato ostaja tista dobra Itaka, kot bi rekli Grki, čeprav se tja vračamo že stari in napol slepi (kot Odisej), nikoli pa ne pozabimo, da je polna svetlobe, neskončno bela skala, ki nam je dala možnost poti v veliki svet. Moja mala Itaka so ljudje Slovenci, ki so verjeli vame, me sprejeli na objektivno prepovedane ustanove, od goriške gimnazije do ljubljanske univerze in potem drugih ustanov. Slepi invalidi smo pač puščavniki sredi velikokrat nevidne puščave predsodkov, sovraštva, žalitev, sodnih preganjanj, cinizma … Kraji, ki sem jih gledal kot otrok, so enkratna luč, in brez te svetle domovine ni nobenih drugih domovin, čeprav se lahko nanje navežem, denimo na Pariz in na Francijo ali pa na kakšno drugo prestolnico.
Fotoaparat ste prvič vzeli v roke pri šestnajstih letih, ko ste fotografirali dekle, v katero ste bili zaljubljeni. Kako se svojih začetkov fotografiranja spominjate sedaj, ko so za vami številne fotografske razstave in vaše delo poznajo in cenijo po celem svetu – na Japonskem, v Evropi, Južni in Severni Ameriki?
Ob spominu na moje fotografske začetke me spremljajo predvsem misli na hrepenenje po podobi, po obrazih, ljudeh, pokrajinah, ki so za vedno izginile. Morda sem takrat upal, da jih s fotoaparatom nekako prikličem nazaj, vsaj za trenutek, za še eno slovo. V mislih imam tudi Gospoda Rosivala, ki mi je v Piranu razkril skrivnosti svoje camere obscure, in gospoda Pavšiča iz Solkana, ki mi je razvil prvi film (oba že pokojna).
Kaj vas pri fotografiranju najbolj privlači, najbolj navdušuje?
Fotografiranje po svoje izraža upanje, da bomo morda bežeči čas ustavili, ohranili otroštvo, mladost na drugi nedosegljivi strani objektiva. Privlači me praznovanje in skromen up v moč spomina.
S svojim notranjim videnjem sveta vam uspe zelo poetsko, eksperimentalno in kompozicijsko zanimivo vzpostaviti stik z zunanjim svetom. Bi lahko rekli, da vaša fotografija dva svetova združuje v enega?
Živim na križpotjih dneva in noči, svetlobe in teme, tostranstva in onostranstva, mrtvega in živega. V meni je nekdo, ki bi še vedno rad gledal in se stalno trudi v tej smeri, ter nekdo, ki ne vidi več in se na to še ni povsem privadil in tega povsem sprejel. Zato verjetno nadaljujem z ustvarjanjem podob.
Govorite kar sedem jezikov. Kakšno mesto ima med njimi slovenščina?
Slovenščina ostaja moj intimni jezik, prek katerega si še vedno lahko domišljam, da vidim zeleno, rdeče, skratka, z njim me spremlja iluzija, da so besede bližje predmetom, in to tudi takrat, ko nimam sogovornika in je okrog mene neskončna tišina velemesta, kjer se tudi z mojo drago burjo ne morem pogovarjati ali pa reči kakšno besedo vodi, ki teče mimo v Lokavcu, ali pa gori, ki bedi nad mojo dolino.
Kaj po vašem mnenju gradi in ohranja identiteto naroda? Dandanes se veliko poudarjata ekonomija, tržno gospodarstvo, kaj pa kultura?
Identiteta in kultura ne moreta biti tržno blago in zamenljiva na trgu globaliziranega sveta. To so vrednote, ki jih ne moremo zaobjeti z ekonomijo, ki je na žalost edina prevladujoča etiketa sodobnega sveta. Z identiteto ni mogoče trgovati kot tudi ne s kulturo. Obe imata absolutno uporabno vrednost. Narodna identiteta in kultura sta pač vprašanji našega življenja in smrti ter našega preživetja in z nami tudi preživetja v spominu vseh tistih, ki jih ni več in ki so nam podarili našo besedo, lepoto in predvsem aktivno hrepenenje. Slovenski obraz je lahko evropski samo kot slovenski izraz identitete in kulture.
Predstavnikov, ki promovirajo slovensko kulturo po svetu ni malo, pa vendar v matični domovini ne dosežejo tistega priznanja, kot bi si ga zaslužili. Kje po vašem tiči vzrok za to?
Obstaja znani rek (nemo propheta in patria – v prevodu: nihče ni prerok v svoji domovini). Razumljivo je, da domovine velikokrat ne marajo prerokov, in to zato, ker nočejo verjeti v drugačen, boljši svet. Žal so na svetu izvoljeni in neuradni ambasadorji. Ko razmišljam o teh stvareh, mi je hudo, da se je Slovenija tako pozno spomnila na Zorana Mušiča, in to šele, ko ga je v Franciji priznal sam predsednik republike. V tolažbo mi je, da je zanj vedel profesor Lojze Bizjak iz Ajdovščine že v daljnih tridesetih letih dvajsetega stoletja, a tudi tega preroka umetnostne zgodovine Slovenija še ni priznala.
Dejali ste, da se nimate za slepega človeka, ker preveč veste o slepoti tistih, ki vidijo?
Slepota je zelo težko in kompleksno vprašanje, ki ga lahko razumemo na različnih nivojih. Pri kulturnem grškem narodu so slepi videli, francoski razsvetljenci in humanisti, na primer Valentin Haoui in Louis Braille, so hoteli, da bi slepi še naprej videli. Tudi moja generacija slepih si prizadeva, da bi vsaj malo videla vsaj tisto, kar sodi v kraljestvo človeškega duha in je vsem dosegljivo. Slovenski slepi so željo do videnja celo tako močno izrazili, da so se v treh primerih naučili brati Braillovo pisavo s spodnjo ustnico, ker so bili in so brez rok. Tudi Ivan Cankar je želel, da bi slepi videli, ko je profesorici Milki Skobrne in njenim pridnim prepisovalkam v Braillovo pisavo z navdušenjem dovolil prepis njegovih knjig. Tako sem lahko tudi jaz še kot otrok prebral njegovo Belo krizantemo.
Leta 2004 ste iz rok Janeza Drnovška prejeli red za zasluge, in sicer za ustvarjalno delo, prispevek k slovenski kulturi, njenemu mednarodnemu uveljavljanju in prepoznavanju. Kaj vam pomeni ta nagrada?
To priznanje je pomembno za vse slepe v Sloveniji kot tudi za spomin, kot že omenjeno na Ivana Cankarja, na slovenske učitelje slepih, njihovo evropsko modrost pred Evropo. Naj poudarim, da sem obrazložitev priznanja dobil v Braillovi pisavi, in se bom na to spomnil tudi prihodnje leto, ko bo svet praznoval 200 let Louisa Brailla, ki je izumil edino res univerzalno pisavo, ki jo uporabljajo slepi vsega sveta. Za svoje kulturno delo v svetu pa sem dobil tudi državno priznanje v Braziliji in zato tudi sedaj delam na temo po sledeh Louisa Brailla s posebno fotogara fotografsko serijo.
Do nagrad pravzaprav nimam kakšnega posebnega odnosa, vem le to, da jih moram polagati na oltar spomina na svojo tragično preminulo mamo in tistih ljudi, ki so v Sloveniji mislili prek ozkih provincialnih okvirov in mi dali vsaj nekaj svobode in edino možnost preživetja. Vsak človek ima v svojem srcu tempelj takih pomembnih in velikih ljudi, v mojem panteonu je veliko Slovencev, veliko pokojnih, le malo živečih, ki se jim pridružujejo tudi nekateri izjemni ljudje iz drugih kultur. To dragoceno svetišče bom še naprej skrbno varoval, čeprav ob omenjenem procesu pri ljubljanskem okrožnem sodišču ugotavljam, kako malo prijateljev imam, ne samo jaz, ampak vsi invalidi, ki smo aristokrati puščavništva v globalnem svetu ekonomije, brezpravja. Ko sem se zavestno postavil v osemdesetih letih 20. stoletja ob samo zibelko slovenske državnosti, nisem niti pomislil, da se bom moral tudi sam boriti za najosnovnejše človekove pravice. Kljub temu pa upam, da bom lahko še koga postavil na častno mesto v templju boljšega in bolj človeškega slovenstva, ki sem mu zavezan z vsem srcem, kjer koli sem in v katerem koli jeziku se izražam. Slovenstvo je moja usoda, življenje in smrt in upam, da nekega dne tudi malo več svobode in lažjega vsakodneva.
Foto: Evgen Bavčar