INTERVJU: Štefka Drolc, igralka

»Naša Štefka«

»Kako naj to rečem, imeli so nas za svoje. Sploh niso razmišljali, da sem jaz igralka ali pa moji kolegi, jaz sem Štefka, jaz sem naša Štefka,« o svojem tržaškem obdobju navdušeno pripoveduje Štefka Drolc, letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Štefka Drolc sodi med deset najboljših igralk, odkar obstaja slovensko gledališče. V svoji bogati igralski karieri je upodobila vrsto likov, od nežnih in vedrih mladenk do izrazito karakternih vlog iz klasičnega in sodobnega dramskega repertoarja ter tudi iz komedij in grotesk. Čeprav je lanskega decembra dopolnila že 85 let, na odru nastopa še vedno. Videti jo je mogoče v predstavi Ella, ki gostuje v Cankarjevem domu v Ljubljani. Z gospo Drolc, ki vedno znova navduši s svojo toplino, preprostostjo in modrostjo, sva se pogovarjali v njeni garderobi v ljubljanski Drami, kjer jo, čeprav je že upokojena članica gledališkega ansambla, še vedno z veseljem sprejmejo.

Štefka Drolc

Najprej iskrene čestitke ob Prešernovi nagradi za življenjsko delo. Sedaj vam gotovo mediji in javnost namenjajo še prav posebno pozornost. Ste tega veseli ali se vam zdi utrudljivo?

Zadnje obdobje je bilo ves čas res zelo naporno. Kar naprej so zvonili telefoni. Pa veliko pogovorov za revije in časopise. Tudi veliko čestitk. Ampak vse to spada k tako lepemu doživetju, tudi to bo sčasoma minilo.

Do sedaj sem za svoje delo dobila razmeroma veliko priznanj, od Borštnikovega prstana dalje. Vsako zase je bilo vredno velikega veselja, ki sem ga ob tem občutila. Ta nagrada pa je prišla s področja, ki ni tako lokalizirano oziroma osredotočeno na gledališko dejavnost, ampak je iz vseh tokov kulture. Moram reči, da je to zares veliko priznanje zame. Ko so mi sporočili, da bom dobila to nagrado, sem bila kar nekaj dolgih trenutkov brez besed. Ker resnično niti v sanjah nisem razmišljala o tem, da bi lahko prišla v poštev. Dobila sem tudi kup res lepih, prijaznih besed, čestitk. Predvsem sem bila vesela prav zaradi vseh teh ljudi, ki so se mi oglasili.

  
Izžarevate toplino, lepoto, zbranost, modrost. Iskre v vaših očeh dajejo vedeti, da verjamete, da so svet in ljudje lahko lepi in dobri. Kako vam to uspeva?

Vseeno je, kako misliš ali katerega boga častiš, saj smo vendar ljudje, bližnji smo si in če hočemo shajati, je treba preskočiti razlike, se pogovarjati in se razumeti. Najbrž sem fantast. Ampak moraš verjeti, moraš verjeti, da ljudje lahko eksistiramo skupaj, tudi če smo si tako različni. Ker vse drugo vodi brezupno nikamor. Če se mi ne moremo dogovoriti, kaj je dobro, kaj je prav za nas, ljudi, kdo pa se bo. Moramo verjeti, da je možno. Moramo verjeti, ne samo za nas, za ves svet. Dopustiti drugemu, da živi, tako kot misli, tako kot čuti, in dovoliti sebi, da živiš, tako kot misliš, tako kot čutiš. To je neke vrste človeško dostojanstvo, vera, da smo si v bistvu lahko zelo blizu. In včasih tako malo manjka, da smo si blizu. Nasmehni se komu kdaj. Ko si v službi, primi koga za roko, pa pojdita skupaj na kavo ali karkoli. To je korak bližje. Ali pa nekoga, ki je zelo sam, ustavi in mu reci prijazno besedo. Včasih se ne zavedamo, da tudi doma živimo eden mimo drugega. Da tako težko rečemo, rada te imam, rad te imam.

 Štefka Drolc

 
Rodili ste se na Ponikvi, mati je bila s Krasa, oče Savinjčan. Kako se spominjate svojega otroštva, zgodnje mladosti?

Imela sem lepo mladost, oče priden, dober, skrben, in mama, za katero sem vedno vedela, da lahko naslonim glavo na njeno ramo, da me bo pobožala in razumela, brez besed.

V Mariboru sem hodila na klasično gimnazijo. Spomnim se, da karkoli sem prebrala, recimo Pod svobodnim soncem, sem si vedno doma nekako rada predstavljala ljudi, ki tam hodijo, ki govorijo. Očeta in mamo sem zvečer večkrat prosila, naj sedeta, in jaz sem govorila in recitirala in onadva sta me poslušala. Neverjetno je bilo, da sta bila tako prijazna, da sta sedla in me poslušala. Moja sestra, ki je bila sicer deset let starejša od mene, je takrat kar štiri leta čakala na službo. Težko je bilo namreč v tistih časih dobiti učiteljsko mesto, ki ga je nato našla v Prekmurju. Med čakanjem pa je hodila na ljudski oder v Maribor, bila je zelo nadarjena amaterska igralka. Ker je ona tam nastopala, sem tudi jaz imela možnost, da sem smela tja. Starši so bili nekako pomirjeni, da sem tam na varnem. Tako sem začela že kot dijakinja nastopati na odru.

Štefka Drolc 

 
Nato se je začela druga svetovna vojna. Verjetno sta bila prav ljubezen in rojstvo vaše hčerke tista svetla točka, ki vas je držala pokonci v težkih, temnih časih?

Ko gledaš na vojno z distance, marsikaj težko razumeš. Strašna usoda se je pripetila moji sestri, o kateri zelo težko govorim. Ko so Madžari zasegli Prekmurje, sta z možem zbežala, šla sta v Metliko. Mož je leta 1943 vstopil v partizane, sestra pa je v tem času rodila, najprej hčerko, čez leto dni še sina. Leta 1944 so Nemci in ustaši zasedli Metliko …, ustrelili mojo sestro vpričo otrok …, nihče ne zna pojasniti zakaj. Bila je čudovita oseba, ta moja sestra.

Kar pa se tiče te moje prve ljubezni, ki se je tako nesrečno zalomila, lahko rečem, da je bilo obdobje, ko je ljubezen trajala, zelo srečno in to me je gotovo držalo pokonci. Potem pa mi je mama zelo stala ob strani. Kakor je bila tih človek, sem ves čas imela občutek, da je tam luč, ki sveti, ki greje in ki te nikoli ne izda, tudi v najhujših trenutkih.

Štefka Drolc 

 
Tudi sami ste odigrali kar nekaj vlog matere, na primer mater Ivana Cankarja Na klancu, pa mati Barbo v filmu Cvetje v jeseni, na gledaliških odrih celo detomorilko Medejo.

Res je, igrala sem vrsto teh likov. V mladosti sicer ne, takrat sem pretežno igrala mlada bitja, krhka, nežna, zaupljiva, tudi barvita in hudomušna. Od vlog mater pa mi je bila še posebno blizu Cankarjeva mati iz filma Na klancu. To je bil v nekem obdobju zelo poseben film, zelo veliko ljudi ga je odklonilo, zelo veliko pa ga je sprejelo presenetljivo lepo. Kot neki višek lepega, kar so lahko pri nas na filmu doživeli. Z režiserjem sva se pri tem filmu zelo lepo ujela, čeprav se prej nisva poznala. Nekako sem vedela, kaj hoče, kaj misli, kaj želi. Zelo lahko sem odigrala to vlogo, z najglobljim razumevanjem, nobenega napora ni bilo. Mislim, da sem temu liku lahko dala zelo veliko. Posebno me je presunil v zadnji tretjini, ko mož odide, otroci se razkropijo, ona pa ostaja sama, osamljena na hišnem pragu. Te podobe so mi bile zelo blizu, prek njih sem lahko oživljala spomin na svojo mater.

Štefka Drolc 

 
Sodelovali ste tudi pri snemanju prvega slovenskega filma Na svoji zemlji. Tako rekoč ste stali na začetku slovenske filmografije. Na to izkušnjo ste gotovo zelo ponosni?

V tistem času sem igrala v gledališču v Mariboru, kjer se je zelo veliko delalo, zato sem imela veliko možnosti za igro. Takrat sem tudi dobila vabilo za avdicijo. Zgleda, da sem bila en tak zdrav deklič, in so me izbrali. Pa tudi dve leti izkušenj z igro sem že imela. Največji problem nam je povzročalo to, da so nas kar naprej opozarjali, da ne smemo igrati gledališko, ampak čim bolj naravno. Za film je bilo takrat še zelo zgodaj. Režiserji so se sprva menjavali, nato je bil za režijo določen Štiglic. Kosmač je po noveli Očka orel naredil zares odličen scenarij, imel je izreden občutek za ta preprost pogovor, tako dobro je prikazal odnos med ljudmi, ničesar ni bilo, kar bi tolklo ven, ničesar ni bilo takega, da bi rekel, to pa ni res, ljudje niso živeli tako. Vsi smo snemanje čutili kot svoj projekt, nekaj, kar smo razumeli. Bilo je zelo dobro vzdušje med nami, med celo ekipo in med ljudmi, ki so tam živeli in to obdobje tudi doživeli.

Ljubezen vas je nato vodila na Tržaško. Poročili ste se z Jožetom Babičem, ki je postal umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Kakšni so vaši spomini na ta leta nastopanja po tržaških odrih?

Tržaško obdobje me je za vedno zaznamovalo. Prvo leto so nas ljudje čakali in nas spraševali: »Boste res govorili slovensko?« Javna slovenska beseda, ki so jo lahko slišali z odra, je bila zanje popolno razodetje. Stik s temi ljudmi me je zaznamoval v smislu, da moje delo ni le meni v veselje, da lahko svojo fantazijo razvijam, ampak da je moje delo dajati. Ne le zato, ker smo govorili slovensko, ampak ker so igre, ki smo jih igrali, govorile o večjih problemih, ki jih človek srečuje na tem svetu. To je mojemu delu dajalo globok smisel. Igrali smo po raznih dvoranah, na razpolago nismo imeli svoje hiše, svojega gledališča, ker ga seveda ni bilo. Igrali smo na obrobju, po vaseh, povsod, kjer so bile te stare dvorane, ki so jih še v času pred prvo svetovno vojno uporabljali, nato pa so bile dolga leta prazne in so zato razpadale. V kleteh, kjer smo se šminkali in oblačili, smo se greli pri kakšnem gašperčku, na odru pa je bilo zelo mraz, saj tam ni bilo ogrevanja. Včasih smo nastopali v kakšnih lahkih oblekah, čeprav je bilo tako mrzlo, da se je na vrhu vode, ki smo jo imeli kot igralski rekvizit, naredil led. Ljudje so v dvoranah sicer sedeli v plaščih, a so bile vedno polno obiskane. In potem so nas ob koncu igre tudi vedno počakali. Kako naj to rečem, imeli so nas za svoje. Sploh niso razmišljali, da sem jaz igralka ali pa moji kolegi, jaz sem Štefka, jaz sem naša Štefka. Včasih smo igrali v tako majhnih dvoranah, da so nesli stole oziroma klopi ven, zato da so lahko stali. Spominjam se predstave, ko so tako rekoč sloneli na odru. To so nepozabne stvari. In to v krajih, kjer so doživeli taka ponižanja. Kako se svet za božjo voljo ne more normalizirati, vedno znova se kje pojavljajo stvari, ki niso normalne.

Verjetno bi zelo težko zapustila to okolje, te ljudi. Ampak v življenju se zgodijo stvari, ki so močnejše, ki so v nekem trenutku usodnejše. Z možem sva se pač razšla, čeprav mu moram biti zelo hvaležna za vse, kar mi je dal, delovno in človeško. Z igralcem Mihom Balohom sva nato odšla v Ljubljano, v Dramo. Tam sem imela možnost dela, saj smo v času tržaškega gledališča, kjer sem bila 13 let, veliko gostovali, zato so nas poznali.

Gotovo so vas to vprašali že mnogokrat: se vam je katera gledališka ali filmska vloga zelo priljubila, ste se s katero še posebej poistovetili?

Cankarjeva mati, o kateri sva že govorili, je bila gotovo ena takih. Iz tržaškega obdobja se tudi spomnim igre Dedinja (drama je nastala po romanu Henryja Jamesa Washington Square). V njej sem igrala vlogo Catherine, mladega dekleta, ki odrašča v senci spomina svoje matere, zelo hlepi po naklonjenosti očeta, po ljubezni. Bila je neizpolnjena kot oseba. Nato pa je doživela ljubezen in dobesedno zrasla kot človek, izpolnila se je. Ker pa jo ta fant pusti na cedilu, se ji srce zapre, postane drug človek. Deklica zraste in se spremeni v drugo osebo. Čeprav sama nisem nikoli čutila pomanjkanja ljubezni ali naklonjenosti v svoji družini, sem ta lik zelo dobro razumela. Takrat se mi je zdelo, da to potrebo po ljubezni zares dobro razumem. Čutila sem jo brez napora, dihala sem s to vlogo.

Bi lahko rekli, da življenjske izkušnje pravzaprav zelo pomembno vplivajo na interpretacijo neke posamezne vloge?

V svojem življenju sem doživela veliko hudega, mnogo grenkega, pa ne samo zaradi nesrečnih ljubezni, propadlih zakonov, ampak je bilo tudi mnogo stvari, ki se ti skozi življenje naberejo, ki so tako srečne kot boleče, te ranijo ali ti raniš drugega. Niso samo drugi krivi. Pri našem poklicu je to neke vrste naložba, saj ko se srečaš z različnimi osebnostmi, katerih vloge odigraš, moraš začutiti ta osnovni vzgib, ki je sprožil in oblikoval neki karakter. Zato so vse izkušnje v bistvu dragocene, pa naj si bodo to dobre ali slabe, bridke ali lepe, nekje je naloženo, kot neka dota za naš poklic.
 
Pa da ne bova govorili le o vašem delu, kaj pa vaša družina, menda imate že dve pravnukinji?

Na zelo stara leta imam to srečo, da živim z družino svoje najstarejše vnukinje, ki ima dve mali punčki, stari tri in pet let. Lahko sem jih spremljala od prvih čebljanj pa do prvih korakov, ki sta jih naredili. To je tako osrečujoče, no, pa tudi naporno. Otrok te tako dvigne, tako zbliža ljudi v družini. Kakšen zaklad je to malo bitje, vzgaja te, da ti misliti. Včasih se zelo pozno zaveš, kakšne stvari si zamudil, jih spregledal.

Skratka, sedaj mi je zelo lepo, veliko se tudi dobivamo s sorodstvom. Ker sem že prababica in moja hči babica, nas je babic in dedkov sedaj zelo veliko v naši družini.

 

EM
Foto: Janez Dolinar