INTERVJU Z MATEJO LEONNI DE STANONIK, dr. med.

Raziskujete zdravilo za demenco, Alzheimerjevo bolezen. Kakšen je napredek?

Pomembneje, raziskujem delovanje človeških možganov nasploh. V resnici o delovanju možganov vemo neprimerno več danes kot pred nekaj desetletji. Še do nedavnega je znanje o možganih prihajalo iz različnih ved, ki so se ukvarjale z različnimi aspekti preučevanja možganov. Nekaj zdravnikov znanstvenikov, psihologov ter filozofov pa je ugotovilo, da samo analize ne bodo pripeljale do kakšnih pomembnejših spoznanj o možganskih funkcijah, zato so ustvarili novo vedo – kognitivno in afektivno nevroznanost. To je multidisciplinarna veda, ki povezuje psihiatrijo, nevrologijo, etologijo (evolucijsko psihologijo), molekularno biologijo, biokemijo, genetiko, filozofijo in druge. Njen cilj je razumeti delovanje možganov – kako zaznavamo, spoznavamo, usmerjamo pozornost, se spominjamo, pozabljamo, razmišljamo in čustvujemo. Mislim, da je velika prednost nevroznanosti, poleg metode analize, da uporablja znanje in sodobno tehnologijo slikanja možganov, filozofijo in druga področja ter poskuša tudi v obliki sinteze holistično razumeti delovanje možganov. V nevroznanosti izhajamo iz osnovne teze, da so možgani biološka podlaga duševnosti, najpomembnejši cilj pa je razumevanje in razjasnitev povezave med zavestjo in umom (mind), vedénjem (behavior) in možgani (brain).
Osebno me še najbolj zanima nerazumljena povezava med možgani in umom. V sklopu postavljanja teoretičnih hipotez pri svojem raziskovanju se sprašujem: kako lahko molekule, iz katerih so zgrajene celice v možganih, pretvorijo različne atome v okus, vonj, glasove, skrbi, strah, razočaranja, bolečino ali strasti. Ne da bi se tega zavedali, se v naših možganih vsak trenutek dogajajo čudeži, ki nam obarvajo svet.

Na kliničnem področju raziskujem nevrodegenerativne procese, še posebej Alzheimerjevo bolezen oziroma demenco, zaradi katere propadajo vse miselne in duševne funkcije človeka. Demenca je stanje, kjer je razen izgube kratkoročnega spomina prizadeta še najmanj ena miselna funkcija. Pri Alzheimerjevi bolezni je ob izgubi kratkoročnega spomina lahko zmanjšana sposobnost prostorske in časovne orientacije. Pogosta je tudi anomija, ko se bolnik ne more spomniti, kako se reče knjigi, svinčniku in stvarem, ki jih sicer uporablja vsak dan. Ljudje se začnejo vračati v svoje otroštvo. Včasih smo Alzheimerjevi bolezni rekli skleroza.
Tako kot telo z leti zahteva več nege, tako je tudi z možgani, za katere znanstveniki danes vemo, da kažejo znake staranja že pri 20-ih in 30-ih letih. Staranje možganov se začne zelo zgodaj, prej, kot si večina ljudi predstavlja, proces pa se z leti še stopnjuje. Proces se lahko pospeši, če obstaja genetsko tveganje, in postane še hitrejši zaradi nezdravega načina življenja. Genetika le za tretjino napoveduje staranje možganov. Drugi dve tretjini imata opravka z okoljem in življenjskimi izbirami. Alzheimerjeva bolezen ali vaskularna demenca sta končni rezultat procesa staranja možganov.
Približno 12 milijonov ljudi po svetu trpi za Alzheimerjevo boleznijo. Število težko obolelih se bo še povečalo, ko bo generacija »baby booma« dosegla starost 65 let. Do leta 2050 lahko število ljudi, ki bodo trpeli za Alzheimerjevo boleznijo, naraste na 45 milijonov. Znanstveniki lahko danes opazimo zgodnje znake bolezni že dolgo pred razvojem simptomov. Družbe, ki proizvajajo zdravila, vlagajo milijone v raziskave za zdravljenje te bolezni. Sama se z razvijanjem novih zdravil ne ukvarjam, imam pa privilegij, da je naša univerza tehnološko na zelo visokem nivoju, še posebej na področju nevroradiologije in nuklearne medicine, kjer razvijamo nove teste za funkcionalno slikanje možganov.

Kako lahko posameznik pripomore k ohranjanju umske čvrstosti, čeprav se zmanjšanje umskih sposobnosti in starostna oslabelost dotakneta vsakogar?

Popolnoma sem prepričana, da lahko ljudje, tako kot pri raku ali srčnih boleznih, preventivno ohranjamo zdravje možganov in budno odvračamo uničujoče delovanje bolezni. Seveda moramo poznati tiste »zapovedi«, ki ohranjajo mladost možganov. Takšne zapovedi vključujejo trening spomina, oblikovanje veščin, minimiziranje kroničnega stresa, mentalno aerobiko, hrano za možgane in zdrav način življenja. Raziskave so pokazale, da imajo ljudje, ki so v svojih 50-ih in 60-ih letih mentalno aktivni, redkeje težave s spominom, kar podpira teorijo »uporabljaj možgane ali jih izgubi«.
Že pri ljudeh v dvajsetih in tridesetih letih starosti lahko opazimo razlike v funkcioniranju spominskih centrov v možganih. S kolegi na našem Cole Neuroscience Centru na Univerzi Tennessee smo ugotovili, da je pri ljudeh z univerzitetno izobrazbo aktivnost možganov pri tej starosti boljša kot pri ljudeh, ki je nimajo. Za boljše delovanje možganov priporočamo ljudem enostavne ogrevalne vaje in trening za obe polovici možganov. Težavnost vaj naj se postopoma povečuje z zlaganjem sestavljank, učenjem tujega jezika ali glasbenega inštrumenta. Prav tako priporočamo fizično aktivnost, zmanjševanje stresa, dieto z manj maščobami in uživanje hrane, bogate z omega tri maščobnimi kislinami, kot so ribe, avokado, orehova jedrca, sadje in zelenjava, bogata z antioksidanti, vključno s slivami, rozinami, borovnicami, brokolijem in rdečo peso. Mislim, da ni naključje, da so nasveti glede prehranjevanja in vadbe podobni kot pri zmanjševanju tveganja za srčne bolezni, saj je to, kar je dobro za srce, prav tako dobro za možgane.
V naslednjih petih do desetih letih bodo napredovala raziskovanja Alzheimerjeve bolezni in tehnike slikanja možganov bodo izboljšale diagnozo bolezni. A »popravljanje« že poškodovanih možganskih celic je še vedno daleč stran. Znanstveniki menimo, da bo veliko lažje varovati kot »popravljati« možganske celice. Zaradi nešteto različnih, še neodkritih vzrokov, ki povzročajo Alzheimerjevo bolezen, zdravila zanjo verjetno ne bomo tako kmalu odkrili. Posledično se usmerjamo predvsem k preventivi, k preprečevanju odlaganja škodljivih beljakovin v možganih in k ugotavljanju vzrokov za ta proces.
Obenem bi rada tudi povedala, da je »blagoslov« Alzheimerjeve bolezni predvsem dejstvo, da pacienti že zelo zgodaj izgubijo sposobnost zavedanja, da je z njimi nekaj narobe. Temu pojavu pravimo anozognozija. Sama vedno trdim, da je verjetno veliko težje za družino pacienta z Alzheimerjevo demenco kot pa za pacienta samega, predvsem zato, ker so bližnji prisiljeni spremljati popoln propad osebnosti in upad vseh miselnih sposobnosti ljubljene osebe. To je za svojce neverjeten emocionalni in duševni stres, zato pri nas pravimo, da je treba zdraviti celo družino, ne pa samo pacienta.

Cel intervju z doc. dr. Matejo Leonni de Stanonik, dr. med. si preberite v septembrski številki Moje Slovenije.