15 Nov, 2018
03:47:30

Umrl je Pavle Merku

Včeraj nas je dosegla vest, da je v 88. letu starosti umrl tržaški slovenec Pavle Merku, letošnji Prešernov nagrajenec. Od nas je odšel skladatelj, etnomuzikolog in slovenist.

Njegov prispevek k ohranjanju in preučevanju ljudskega izročila je neprecenljiv; preučeval je ljudsko kulturo v Beneški Sloveniji in izdal zbirko Ljudske pesmi slovencev v Italiji. Bil je tudi pomemben skladatelj, za svoje delo je bil večkrat nagrajen.

 

Besedilo: MS

Foto: Slomedia.it

 

 

 

 

Manca Špik med Slovenci v Avstraliji

Slovenija Avstralija kanal je posnel intervju z znano slovensko pevko Manco Špik. Zanimiv ppogovor si oglejte na spodnjem posnetku.

 

 

 

Matej Mohorič po zaključku dirke v Avstraliji

Na Slovenia Australia channel so objavili zanimiv intervju s slovenskim profesionalnim kolesarjem Matejem Mohoričem, ki je zaključil dirko Tour Down Under 2014.
 
 
 
 
Kolesarska dirka je potekala v Adelaide v Avstraliji. Matej se ponaša s svojstvenim slogom vožnje, ko sedi na okvirju kolesa. Je  pa tudi vodilni v kategoriji U23 - kategorija v starosti pod 23 let.
 
 
 
 
Pripravil: MS

Avguštin Malle, eden najpomembnejših koroških Slovencev

Če se zgodovinarji ne bi zanašali na listinska gradiva in druge vire, ki pravijo, da se je Avguštin Malle rodil 5.1.1944 v Brodeh (Loibltal) pod ljubeljskim prelazom, bi našemu kolegu, vodji Slovenskega znanstvenega instituta v Celovcu, težko prisodili šest križev na grbi. Ker pa smo omenjeni biografski podatek že večkrat preverjali, npr. ob uvrstitvi sedanjega jubilanta v Enciklopedijo Slovenije in v izbor sedemdesetih najpomembnejših koroških Slovencev 20. stoletja, je prav in pravično, da rečemo »Za trenutek naj postoji naš dragi Gustl!«, da mu z voščili nazdravimo ter da si vsaj na kratko prikličemo pred oči njegovo dosedanjo življenjsko pot in opravljeno delo.

 

 

Avguštin Malle pripada znani generaciji slovenskih gimnazijcev na Plešivcu (Tanzenberg), ki je že maturirala na mladi slovenski gimnaziji v Celovcu. Med študijem zgodovine, publicistike in germanistike na dunajski univerzi je bil dejaven tajnik in 1967-69 predsednik Kluba slovenskih študentov, ki se je tedaj kalil v »korotanski aferi«. 1969-81 je bil odgovorni urednik revije Mladje. 1973 je promoviral z disertacijo »Slovenski tisk na Koroškem 1848-1900« (knjižna objava: Die slowenische Presse in Kärnten 1848-1900, Klagenfurt/Celovec 1979, 238 str.).

Zaposlil se je v novem znanstvenem referatu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem (ZSO) in decembra 1975 ob ustanovitvi Slovenskega znanstvenega instituta (SZI) postal njegov vodja. Ob organiziranju raziskovanja preteklosti in sodobnih vprašanj slovenske manjšine v Avstriji je skrbel za zbiranje arhivskega in dokumentarnega gradiva ter za strokovna srečanja, med katerimi je posebej potrebno omeniti vsakoletne »Koroške kulturne dneve«, ter za objavo strokovnih spoznanj o koroških Slovencih; 1979 je zasnoval in do 1989 urejal knjižno serijo Disertacije in razprave - Dissertationen und Abhandlungen.

V letih 1975-79, torej v času »ugotavljanja manjšine« in pripravljanja avstrijske manjšinske zakonodaje, je bil Avguštin Malle tudi podpredsednik ZSO. Ker je ta osrednja organizacija koroških Slovencev poleti 1989 prenehala financirati inštitut, je čez leto dni skrb za SZI, obnovljen v nekaj manjšem obsegu, formalno prevzelo novo društvo, dejansko pa predvsem Malle sam. Ne da bi kaj zgrešili ali se izpostavili prehudim zameram poklicnih kolegov, lahko zanj sedaj rečemo, da je najboljši poznavalec zgodovine koroških Slovencev pa tudi njihovega sedanjega položaja.

Če namreč brkljaš po bibliografijah in računalniškem spletu, pod Avguštin, Augustin ali celo Gustl Malle najdeš par sto naslovov člankov, razprav, monografij in zbornikov, v katerih je predstavil poglavja iz razvoja slovenskega koroškega tiska, šolstva, kulture, zadružništva in bančništva, cerkvenega življenja, manjšinske organiziranosti ter raznarodovalne politike. Tu je še več poglobljenih biografij, nekaj sintetičnih pregledov za zadnje poldrugo stoletje ali posamezna historična podobdobja, kakor tudi za sodobno problematiko položaja koroških Slovencev. Tako v krogu slovenskih kot avstrijskih zgodovinarjev Malle slovi po natančnosti in zanesljivosti; njegove sodbe so argumentirane, podprte z rezultati obširnega arhivskega dela in najboljšim pregledom nad novo strokovno literaturo. Čeprav ni delal univerzitetne kariere, je težko najti diplomsko ali doktorsko delo o koroških Slovencih, ne da bi pri njegovem nastajanju tako ali drugače sodeloval tudi Gustl in/ali SZI.

Po več selitvah je zadnja leta sedež SZI v celovškem Mladinskem domu, za katerega gradnjo je Malle skrbel; od 1991 je tudi predsednik Slovenskega šolskega društva. Ne smemo spregledati tudi njegovega uredniškega dela pri Naših razgledih in Enciklopediji Slovenije. Še vedno pa je član uredniškega odbora naših Razprav in gradiva – Treatises and Documents, v katerih je objavil več razprav, kar velja tudi za predhodno številko. Tako tudi iz »sebičnih« razlogov našemu jubilantu želimo še mnogo zdravih in plodnih let ter nadaljnjega prijateljevanja z nami!

 

Besedilo: Janez Stergar

Slikarka Sonja Snoj iz Argentine

Sonja Snoj se je rodila 30. avgusta 1965 v Argentini. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v predmestju Buenos Airesa. Študirala je v Asociación Biblioteca de Mujeres v Buenos Airesu, kjer je zelo uspešno diplomirala kot arhitektka za notranjo opremo.

 

 

Med študijem se je seznanila z veliko paleto tehnik risanja, z namenom, da bi svoje ideje in načrte pokazala na papirju. Od takrat so čopiči, akvarele, tempere, akrilne barve, tuš, laki in papir postali njeni zvesti spremljevalci.

Svoj poklic je razvila v biroju arhitektke Ane Azzano pri opremah stanovanj strank visokega sloja mesta Buenos Aires. Soustvarjala je tudi na številnih razstavah Casa FOA.

Svoje znanje je delila v ustvarjalnih delavnicah tako z mlajšimi kot z odraslimi. Sodelovala je tudi v slovenskih ustanovah v Buenos Airesu pri poučevanju in pripravah scen raznih otroških gledaliških predstav.

Sčasoma je razvila svoj minimalistični stil in, pred dobrim desetletjem, začela risati unikatne voščilnice v mešani tehniki, tuš z akvarelnimi barvicami. Najprej je razvila duhovne vsebine na kar se je širila in pristala na mini slikicah ptic. V vsem delu je bila prisotna komunikacija, klic po stiku. Opaziti je bilo skrito sporočilo.

Dragoceni so ji medosebni odnosi. Pozorno spremlja kar se dogaja v družbi in opaža, da si premalo časa vzamemo, da bi si duševno obogatili življenje. Trudi se širiti dobro voljo, posveča več časa ljudem, prizadeva si jim popestriti vsak dan.

Voščilnice so večplastne. Papir izreže, največkrat v obliki rok, ki darujejo, istočasno pa imajo prostor, da lahko sprejemajo. Prepletene krivulje ponazarjajo brstenje, rast, svobodno gibanje. Od posameznika je odvisno kaj prepozna. Nekateri vidijo darovanje, preprostost, prijateljstvo, drugi poslušnost, dialog, intimnost, tretji veselje, ljubezen in življenje ...

Pred dobrim letom je njeno pozornost pritegnil svet kril in se je osredotočila na realistično risanje ptic. Riše s tušem in jih pobarva z akvarelnimi barvicami. Izbrala je ptice, ki bivajo na Slovenskem, z željo, da bi ozaveščala ljudi o neprecenljivem zakladu, ki ga nam podarja naša domovina. Ob tem je po naročilu ustvarila zbirko ptic, ki bivajo v Avstraliji in izdeluje zbirko ptic, ki bivajo v Argentini.

Leta 2002 se je s svojo družino preselila v Slovenijo, kjer razvija svoj ustvarjalni talent.

 

Besedilo: Luka Klopčič

Maša Brinar - Slovenka na Tajvanu

Maša Brinar doma iz Koroške, se je nekaj mesecev nazaj odločila, da bo sledila svoji ljubezni do kitajskega jezika. Maša je poliglot, govori angleški, nemški in italijanski jezik, kitajščina pa zanjo predstavlja še posebno strast. Tako se je odločila za študij kitajskega jezika na Tajvanu. Zdaj tam pridno študira in se uči novih pismenk ter besed. Kot je za Kitajsko značilno pije veliko čaja, njen najljubši je mlečni čaj z biseri. Pogovarjali sva se o življenju na Tajvanu, o domovini in načrtih za prihodnost.

 

 

Kako je potekala pot od odločitve pa do dejanskega odhoda na Tajvan?

Reči moram, da sem vse skupaj prepustila naključju. Ob pisanju diplomskega dela v preteklem študijskem letu, katerega tematika so bili otok Tajvan, Tajvanci, njihovi potovalni trendi v primerjavi s potovalnimi trendi Slovencev itd., pod mentorstvom mag. Barbare Gunčar, profesorice Biotehničnega izobraževalnega centra Ljubljana, Višje strokovne šole, kjer sem študirala smer gostinstvo in turizem, sem našla veliko različnih informacij, med njimi tudi informacijo o štipendiji za študij na Tajvanu, za katero sem izvedela s spletne strani »Tajvanskega raziskovanega centra.« Reči moram, da sem imela izredno srečo, saj sem bila po oddani prijavi najprej uvrščena le na čakalno listo za dobitnike štipendije. Konec junija pa so mi s Taipei Wirtschafts und Kulturbüro z Dunaja sporočili, da sem prejela štipendijo, saj se je eden od kandidatov odpovedal štipendiji. Tako se je pričela moja pustolovščina od častne podelitve štipendije ob odlični večerji na Dunaju v eni od tajvanskih restavracij v mesecu juliju do vkrcanja na letalo v septembru.


O tem kako je živeti na Tajvanu, v čem se razlikuje od Slovenije, pa čeprav je le malce večji, kaj pogreša in kaj ji je všeč, kakšne načrte ima za naprej, si preberite v decembrski reviji Moja Slovenija 2013.

 

Besedilo: Vanesa Kovač

Foto: Maša Brinar

Ivo Boscarol mladim podjetnikom svetuje akcijo v dveh korakih

Ivo Boscarol – ajdovski netopir, Pipistrel

Pozna ga veliko Slovencev, poznajo ga v svetu, tudi v NASA vedo kdo je. Ivo Boscarol, podjetnik, ki gre z glavo skozi zid, rezultat pa je uspeh. Ljubiteljski fotograf, tisti, ki je v Slovenijo dolgo tega pripeljal priponke »bedže«. Ivo Boscarol je prvi zasebni izdelovalec letal v Jugoslaviji in je ustanovitelj ter direktor podjetja Pipistrel. Podjete Pipistrel niza uspeh za uspehom, leta 2004 je letalo Sinus postavilo svetovni rekord kot prvo ultralahko letalo, ki je letelo okoli sveta. Pilot letala Slovenec Matevž Lenarčič, ki je svet znova obletel leta 2012, z ultralahkim letalom Pipistrel Virus SW. Na slednji poti je preletel tudi Mount Everest. Letala Pipistrel pozna ves svet.

 

Preberi več

Umrl likovni umetnik Bogdan Grom

V ponedeljek, 18. novembra, je na svojem domu v Englewoodu v New Jerseyju nekaj pred polnočjo mirno zaspal vsestranski likovni umetnik Bogdan Grom.

 

 

Bogdan Grom se je rodil leta 1918 v Devinščini pri Trstu. Njegov oče je kot ravnatelj Hranilnice Dravske banovine v Ljubljani podpiral umetnike in ga vozil na razstave. Mati je prav tako znala v njem vzbujati smisel za lepoto in ljubezen do domače zemlje ter kulture, na kateri je ostal navezan. Študiral je na akademijah za likovno umetnost v Perugii, Rimu in Benetkah, kjer je diplomiral leta 1944 s slikarjema Guidom Cadorinom in Carlom della Zorza. V Münchnu in Benetkah se je nato specializiral v uporabni umetnosti. Veliko je potoval in živel v Pragi, Trstu, Zagrebu, Subotici, Ljubljani, Beogradu in Ptuju. Poučeval je v Trstu in New Yorku. Pred odhodom v Ameriko leta 1957 je ustvarjal batike, vedute, krajine in žanrske prizore, ki jih označuje izrazna svežina, vzporedno se je posvečal tudi grafičnemu oblikovanju, predvsem knjižni ilustraciji.

Ameriško obdobje je začel v neofuturističnem duhu prenovljenega dinamizma. Značilen stiliziran obris kraškega zidka je postal osrednji motiv njegovih izrezank, cut-outov. Njegove kipe iz različnih materialov označujeta smisel za plastičnost, monumentalnost in uporaba tako tradicionalnih kot industrijskih materialov. Ustvaril je številne posege za arhitektonske objekte, palače, nakupovalne centre, trge, sakralno arhitekturo, vitraže, okrasne mozaike. Na Veleposlaništvu RS v Washingtonu je njegov bronasti kip Straža iz leta 1968.

Bogdan Grom je bil posebno pozoren do družbene problematike in krajevne identitete. Razstavljati je začel leta 1949 s skupino slovenskih tržaških umetnikov v galeriji Scorpione v Trstu, sledile so razstave v pomembnejših italijanskih mestih, sodeloval je tudi na rimskem Quadriennalu. Razstavljal je v: Italiji, bivši Jugoslaviji, Nemčiji, Švici, Španiji, Avstriji, Sloveniji, Bolgariji, v Izraelu, na Japonskem ter v ZDA. Njegova dela so prisotna v stalnih zbirkah v Galleria Nazionale d'Arte v Rimu, v muzeju Revoltella v Trstu, v Narodni galeriji v Beogradu, v Moderni galeriji v Ljubljani, v Cincinnati Art Museum v Ohaiu, v Guggenheimu v New Yorku, v White House Art Collection v Washingtonu in v številnih drugih tudi zasebnih zbirkah. Leta 2011 je prejel odličje predsednika Republike Slovenije Danila Türka za bogat ustvarjalni opus, s katerim je vseskozi opravljal poslanstvo ambasadorja odličnosti in umetnosti slovenske kulture.

Bogdan Grom, umetnik dveh svetov, razpet med Evropo in ZDA, je pustil izjemno bogat in raznolik opus. Njegova avtorsko umetniška produkcija zajema področja slikarstva, grafike, kiparstva, uporabne umetnosti grafičnega oblikovanja ter opremo arhitekture in javnih prostorov.

Lani je bila ob priložnosti rojstva stalne zbirke mojstrovih del, ki jih je umetnik podaril Tržaški pokrajini v Trstu, v prostorih Skladišča idej večja retrospektivna razstava. Leta 2011 mu je zgoniška občinska uprava dodelila in izročila častno občanstvo. Na to priznanje je bil še posebej ponosen, saj je ostal čvrsto povezan s svojimi koreninami in kulturo, ki jo je ponesel daleč v svet.

 

Besedilo: Obalne galerije Pira

Dušan Olaj pravi, "Imej cilj in vztrajaj na poti"

Njegova formula za uspeh je:  »Imej cilj in vztrajaj na poti.« Ta moto je Dušana Olaja pripeljal med najuspešnejše slovenske podjetnike in do laskavega naslova Podjetnik leta 2013.

 

 

Imeli so balon za pokrivanje športnih površin, ki pa ni bil primeren za rusko zimo. A jih to ni ustavilo. Izbrali so močnejši material, dodali še eno membrano in izboljšali izolacijske sposobnosti ter tako dobili produkt, ki je bil konkurenčen fiksnim objektom, hkrati pa nekajkrat cenejši. In imeli so še eno prednost – ko ga naročnik ni več potreboval, ga je brez težav zložil in prenesel na drugo lokacijo. Tako je Duol začel osvajati trge nekdanje Sovjetske zveze. Prvi objekt, ki so ga zgradili, je bilo pokrito teniško igrišče za predsednika Belorusije. »Danes smo eno od dveh ali treh podjetij, ki obvladujejo to področje. Imamo se za tržnega, predvsem pa za tehnološkega vodjo v tem segmentu trga,« pravi direktor podjetja Dušan Olaj. S 15.000 m2 pokrite površine pa si Duol lasti tudi primat dobavitelja drugega največjega balona na svetu. Ta stoji v Kazahstanu in pokriva celoten nogometni štadion z atletsko stezo.

Še ena tržna niša so naselja pod baloni, ki so zanimiva predvsem za območja z ekstremnim vremenom, kot sta skrajni sever Zemlje ali puščave. Na Kamčatki, kjer zimska temperatura lahko doseže -40 stopinj Celzija in lahko v eni noči zapade meter in pol snega, so pokrili športni objekt, na Islandiji z balonom pokrita športna dvorana kljubuje vetru hitrosti do 200 km/h. V Savdski Arabiji so postavili balon za tamkajšnjo vojsko, v Iranu pokrili večnamenski objekt, zdaj gredo z nogometnimi baloni v Katar. »Duol je znan po tem, da dela projekte tam, kjer drugi ne zmorejo ali ne znajo ali odpovedo,« se pohvali Olaj.

Trenutno veliko delajo v skandinavskih državah, v sodelovanju z Američani pa so razvili aplikacijo aerogelne izolacije, nov nanotehnološki izolacijski material, kjer lahko s centimetrom takega materiala dobimo enak učinek, kot ga ima 15 cm klasične izolacije. Ves čas večino dobička vlagajo v razvoj, kar je po besedah Olaja najboljši način za plemenitenje denarja. Kriza jih seveda ni obšla, a z razpršitvijo trgov in ohranjanjem relativno nizkega deleža vezanosti na posamezen trg se ji uspešno izogibajo.

 

Besedilo: Mira Črešnar

Foto: Marjan Krebelj

 

Prof. dr. Vladimir Kos, pesnik slovenske emigracije

Prof. dr. Vladimirja Kosa nekateri kritiki ocenjujejo za največjega še živečega pesnika slovenske emigracije. Je najvidnejši predstavnik izseljeniške religiozne poezije, najbolj poznan po tem, da je izdal edino do sedaj natisnjeno slovensko knjigo na Japonskem »Dober večer Tokio« leta 1961.

 

Prof. dr. Vladimir Kos iz Japonske

 

Večina njegovih pesniških zbirk je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, v domovini pa je do sedaj izšlo trinajst pesniških zbirk, med njimi: »Cvet, ki je rekel Nagasaki«, »O voda, zrak, svetloba«, »Med novim nebesom in staro zemljo«, »Češnje, kamelije, bori«, »Temnogozdni akordi«, »Tebi sirota Slovenija tisoč in verz«. V Sloveniji sta izšli tudi dve zbirki njegovih esejev: »Eseji z japonskih otokov« in »Filozofija naš vsakdanji kruh«.

Prof. dr. Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti. Pesmi je začel pisati že v klasični gimnaziji v Mariboru. Nemški okupator je njegovo družino izselil v Srbijo, zato se je umaknil k stricu v Ljubljano, tam dokončal gimnazijo in začel študirati bogoslovje. Študij je moral prekiniti, saj so ga italijanski fašisti zaprli v koncentracijsko taborišče Gonars.

Po drugi svetovni vojni je emigriral in končal študij teologije in doktorat v Rimu. Po pripravah na misijonarsko delo na Irskem je pred petdesetimi leti odšel za misijonarja na Japonsko. Tam je delal kot profesor na jezuitski univerzi Sofia v Tokiu in med brezdomci ter otroci brez staršev v zavetišču predmestja Tokia imenovanem Adači-ku.

 

Besedilo: SSK

 



Ti veš, kaj je Dom

S telesom in dušo si vzeta v nebesa.

Kako mora biti pri Tebi lepo!

Gotovo ob Tvoji je stezi cipresa,

žlahtnejša od tiste za Tvojo vasjo.

 

 

Ob Sinu si Božjem, a nisi prevzetna;

»Gospodova dekla sem,« Tvoj je šepet.

Kako si, Kraljica, med angeli fletna,

po naše ti poje slovenski poet.

 

Oblakov ni danes in Fudži me vabi.

A vem, da na vrhu Ti bliže ne bom.

Saj Tvoje srce nas nikdar ne pozabi;

Ti veš, kaj je zemlja, Ti veš, kaj je Dom.

 

Dovolj je, da vem,

da si zame umiral,

Jezus moj Križani!

In da si spet z nami živ,

in da te ljubiti smem.


(Iz pesniške zbirke »Pesmi iz japonskih otokov«)

Dodaj med priljubljene

Sledi nam na:

Powered by CoalaWeb

Iskanje

Revija

Facebook

Twitter

Iz zamejskih medijev