INTERVJU: Miro Petek, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu

»V Sloveniji bi morali bolj ‘špeglat’ po zamejcih«

Miro Petek – novi predsednik parlamentarne Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je v politiko stopil leta 2004, ko je bil na listi SDS izvoljen za poslanca v Državni zbor. Pred tem je več kot 20 let uspešno opravljal novinarski poklic, najdlje za dnevnik Večer, kjer je bil sprva dopisnik s Koroške, nazadnje pa novinar in urednik v sobotni prilogi. Posvečal se je preiskovalnemu novinarstvu in veliko pisal o nepravilnostih med tranzicijo in privatizacijo. Leta 2001 sta ga pred domačo hišo v Mežici napadla dva neznanca in ga brutalno pretepla. Naročniki in izvajalci tega napada, ki širše gledano velja za napad na svobodno in neodvisno novinarsko besedo, niso bili nikoli kaznovani.

 

Miro Petek

V prejšnjem mandatu državnozborske Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ste bili njen podpredsednik, sedaj njen predsednik. Ali lahko za naše bralce na kratko predstavite področje delovanja, naloge, zadolžitve in pristojnosti tega parlamentarnega telesa?

Komisija obravnava problematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu. Pomembno je, da imamo v tem mandatu za to področje (po sprejetju zakona o Slovencih v zamejstvu in po svetu) svojega ministra, saj bomo tako lažje spremljali življenje, problematiko, bivanje Slovencev, ki živijo zunaj meja Slovenije. Kot komisija bomo spremljali, kaj se aktualnega dogaja v zamejstvu in po svetu, in zakonodajo, ki se bo v tem mandatu verjetno spreminjala zaradi določenih zakonskih pomanjkljivosti. Zato so že v prejšnjem mandatu obstajale namere, da bi prišlo do spremembe zakonodaje.

Kakšne pa so glavne usmeritve delovanja Komisije za prihodnja štiri leta?

Poleg klasičnih zadev, ki se pojavljajo iz mandata v mandat, je neka novost: lotili se bomo lingvističnega premisleka terminov, kot sta zamejstvo, manjšina. Meje ni več, kaj torej pomenijo termini zamejci, zamejstvo, manjšina? S Slovenci, ki živijo v sosednjih državah, in s strokovnjaki s tega področja bomo poskusili na novo opredeliti vso to terminologijo, saj mnogim tako poimenovanje ni všeč.

Poskusili bomo tudi izpostaviti stike s sodobno slovensko imigracijo, na primer s študenti, znanstveniki, poslovneži, ljudmi, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov znašli v kateri izmed evropskih ali svetovnih urbanih središč in tam že ustanavljajo svoja društva. Imajo drug način sobivanja, drug način življenja, srečujejo se na različnih kulturnih prireditvah, ki so sorazmerno na visoki ravni, oddaljili so se od folklore in slovenstvo gojijo drugače.

Že v naslednjem letu nameravamo več pozornosti posvetiti deželam na Balkanu, kjer živijo Slovenci. S težkimi razmerami se Slovenci spopadajo zlasti v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Makedoniji, Srbiji.

Kot v vsakem mandatu do sedaj pa se srečujemo s Slovenci po svetu, obiščemo diasporo ter vsa večja področja, kjer živijo Slovenci.

Miro Petek 

Minister dr. Boštjan Žekš je v eni izmed smernic delovanja za prihodnja štiri leta omenil tudi večjo pozornost k vračanju visoko izobraženih Slovencev iz tujine v Slovenijo. Na kakšen način nameravate to storiti?

Lahko jih na neki način povabimo, pozovemo, da pridejo v Slovenijo. Tu ni nobene prisile. Slovenija je še vedno mlada, atraktivna, svobodna država, uveljavljena v evropskem in svetovnem merilu, tako da je lahko zanimiva tudi za te kadre. Zanimive priložnosti se odpirajo tudi na novo ustanovljenih univerzah; na primer tudi če je ljubljanska univerza po svoje zelo samovšečna in zaprta, se z novimi univerzami ponujajo nove možnosti. Predvsem je treba delati na tem, da se v Slovenijo povabi gostujoče profesorje, da pridejo za en ali več semestrov predavat na eno izmed slovenskih univerz. Tako lahko izmenjamo znanje, izkušnje. Ugled neki univerzi dajejo prav njeni predavatelji. Če univerza pridobi eminentnega tujega predavatelja, samo pridobiva na ceni. Prepričan sem, da bo tega vedno več. Seveda pa mora naša država ponuditi tem ljudem ustrezen standard in ustrezne pogoje, sem seveda ne bodo hodili zastonj. Takega altruizma od njih ne moremo pričakovati.

Na zadnji izredni seji Komisije ste obravnavali aktualno problematiko stanja slovenske manjšine v Italiji in posledice italijanskega načrtovanega zmanjšanja finančnih sredstev. So na vidiku že kakšne rešitve?

Na tem mestu bi rad pohvalil ministra Žekša, ki je zelo hitro reagiral v tem primeru, ter predvsem predsednika vlade Boruta Pahorja. Ko smo na prejšnji izredni seji sprejeli sklepe, je bil med njimi tudi ta, da pozovemo predsednika vlade, da stopi v stik s Silviem Berlusconijem. Že dan po tem, ko je sklepe dobil, ga je poklical po telefonu in sta se pogovarjala o tem. Izplen teh pogovorov in prizadevanj, vsaj v italijanskem parlamentu, žal ni bil uspešen. Ko bo ta številka revije izšla, se bo že vedelo, da je senat te amandmaje zavrnil, in mislim, da tu ni kakšne možnosti, da bi ta denar dobili nazaj, oziroma bo prišlo do krčenja teh sredstev. Zagotovljeno pa je, vsaj v teh pogovorih med Pahorjem in Berlusconijem, da bi manjšina vseeno dobila ta denar, ne neposredno iz proračuna, temveč iz drugih virov, skratka, zagotovila so, da naj manjšina ne bi bila prikrajšana. Čeprav je res, da je manjšina prikrajšana že zato, ker je ta pomoč že 18 let enaka in se je realno že glede na inflacijo zmanjšala za 70 odstotkov. Enak primer je tudi v Avstriji, saj manjšina že 18 let dobiva enaka sredstva, kljub inflaciji.

Miro Petek

 
Če slovenska manjšina teh sredstev, kljub obljubam, ne dobi, ali bi se lahko manko pokril iz slovenskega proračuna?
 
Dolžnost Italije je (po vseh mednarodnih sporazumih in meddržavnih dokumentih), da poskrbi za ta sredstva. V prvi vrsti je to dolžnost Rima, nato pa dežele Julijske Krajine, ki ima svoj status avtonomne dežele ravno zaradi slovenske manjšine, zato dobiva tudi večja finančna sredstva. Zanimivo je tudi to, da je milijon evrov za italijanski poračun nekaj takega kot 20.000 evrov za slovenskega. To je zelo malo. V ozadju je zgolj in samo politika desnih sil, ki jim gre slovenska manjšina v nos, čeprav mislim, da je tu tudi kanček zavisti do Slovenije, ki je izjemno uspešna, ki bo glede BDP, glede standarda v dveh, treh letih dohitela Italijo ali jo celo prehitela. Ta odnos italijanske večine do slovenske manjšine ne more trajati v nedogled, za današnje razmere je to čuden, če ne čudaški oziroma nedemokratičen odnos.

V novinarstvu ste uspešno delovali kar četrt stoletja, ste dobitnik dveh prestižnih nagrad – izstopajoče novinarsko delo (Društvo novinarjev Slovenije) in Jurčičeve nagrade (Društvo pisateljev Slovenije in Nova revija). Nato ste se preusmerili v politiko. Zakaj ste se odločili za ta korak?

 Kot novinar sem bil po napadu, ki sem ga doživel, zelo razočaran, tako nad novinarstvom, nad stanjem demokracije v državi, nad nesposobnostjo organov pregona kot nad invalidnostjo slovenskih sodišč. Malo naivno sem pričakoval, da bi lahko to v politiki v hitrem roku uredil. V prvem mandatu sem videl, da to ne gre čez noč, da je vseeno potreben daljši proces. Šele po prvem mandatu oziroma po prvih dveh letih sem se navadil na politično življenje, sprva pa sem novinarstvo precej pogrešal. Niti nisem pričakoval tako velikega prehoda iz novinarstva v politiko. Ne po sami problematiki, ki jo obe področji obravnavata, to so zelo stične točke, pač pa je različen način dela in življenja. Sedaj lahko gledam na novinarstvo z druge plati. Spremljam odnos novinarstvo – politika. Na eni strani gre za sovražen odnos. Novinarji vidijo v politiku nekakšnega sovražnika, o katerem je treba napisati čim več grdih besed. Po drugi strani pa eden brez drugega ne moremo. Novinarji ne bi imeli veliko pisati, če ne bi bilo politike in politikov, mi politiki pa bi bili brez medijev brezimni in ne bi mogli nagovarjati svojih volivcev in ljudstva.

 

 
Večkrat ste že poudarili, da ste nad sedanjim stanjem slovenskega novinarstva razočarani. Da je v njem veliko površnosti in manipulacij. Kako bi se opredelili do odnosa mediji – politika – kapital?

Pojavlja se zelo velika površnost. Tako da priznam, da sem razočaran. Novinarji živijo v neke vrste mezdnem odnosu, podrejeni so storilnosti, napisati morajo toliko in toliko člankov, prispevkov, medije zanima predvsem tisto, kar se prodaja, vse več je rumenega blaga, žal se tudi resni mediji, resna televizija in resni časopisi približujejo rumenemu tisku in tu ni tiste prave ločnice, kot je nekoč že bila, oziroma ki jo Zahod pozna – kaj je rumeni, trivialni tisk in kaj je resno novinarstvo. Sedaj prevladuje eno samo pehanje za gledanostjo in naklado. K temu je veliko pripomogla tudi sprememba lastniške strukture. Na primer pri časniku Večer. Žal je prišlo do tega tudi zato, ker so bili novinarji premalo ozaveščeni. Prodali so svojo lastnino, svoje delnice. Ko sem še sam bil na Večeru, smo imeli zaposleni v lasti 60 odstotkov delnic, sedaj so vse razprodali, le še nekaj malih delničarjev nas je ostalo in v lasti imamo samo še tri odstotke. Če je lastnik tako politično motiviran in z jasnim navijaštvom do neke politične opcije, potem na eni strani izgubljajo novinarji in medij kredibilnost, na drugi strani pa izgubljajo bralci, saj nimajo več zaupanja v ta medij. Izgubljajo pa seveda tudi mediji, naklada in gledanost padata. Tak monopol, taka koncentracija tiska kot je sedaj prisotna v Sloveniji, je nevarnejša kot tako imenovana berluskonizacija, saj je Slovenija precej manjši prostor kot Italija. To so posledice, ki lahko vplivajo na razvoj demokracije.

Predvsem pa me skrbi, da je veliko novinarjev, čeprav govorijo, da so neodvisni, politično opredeljenih, kar pa me še posebno preseneča, je, da so to mladi novinarji, ki so se skoraj rodili v demokracijo, da vidijo svoje poslanstvo v tem, da delajo politiko, ne da o politiki pišejo. Če hočeš delati politiko, potem moraš iti na volitve in si izvoljen ali ne, kot novinar pa moraš politiko spremljati, poročati, komentirati, biti kritičen in seveda objektiven ter pošten. Manjka pa nam ravno to – objektivno in pošteno novinarstvo.
 
O finančni gospodarski krizi so v Sloveniji različna mnenja. Kaj po vašem mnenju prinaša leto 2009?

Zaenkrat Slovenija še ni v recesiji, imamo še pozitivno gospodarsko rast. Zadnje mesece pa se ustvarja neka klima, kot da smo v čisti finančni in gospodarski krizi. Če se to ves čas ponavlja, se lahko začnejo ljudje tudi iracionalno obnašati. Lahko se prekine tok potrošnje, kar tudi vpliva na proizvodnjo. Ne vem, če se je tega vlada lotila dovolj premišljeno in na pravi način.

Tajkunsko elito ste nekoč označili kot peto vejo oblasti. Menite, da se bo stanje v gospodarstvu s finančno krizo sedaj spremenilo?

Bojim se, da ta vlada zopet pripravlja tako zakonodajo, ki bo spet po meri tajkunom. Da se bodo tajkuni pod krinko finančne krize znebili viška zaposlenih in rešili svojo kožo. Ta tajkunska elita, ki jim sam pravim peta veja oblasti, ki iz ozadja ureja razmere v družbi in v politiki, sodstvu, novinarstvu, je enostavno premočna. Bojim se, da bo ta garnitura, ki je sedaj na oblasti, poskrbela za njihovo preživetje in okrepitev. Kriza pa bo zopet udarila po malem človeku, ki je najbolj ranljiv.

Predsednik vlade Borut Pahor se je nedavno tega odločil, da nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla sprejme v svoj kabinet, kar je v slovenski javnosti dvignilo veliko prahu. Menite, da gre za napako ali prednost?

Rupel je bil oziroma je še moj strankarski kolega. Nanj imam pač svoj pogled. Dimitrij Rupel je postavljal slovensko diplomacijo na noge, bil od vsega začetka v tem. Zato je zanimivo spremljati vse tiste, ki ga tako kritizirajo. Mislim, da so to tisti, ki v življenju še niso prebrali toliko knjig, kot jih je Dimitrij Rupel napisal. To so večinoma ljudje, ki so bili njegovi sopotniki, ki so bili njegovi strankarski kolegi. Verjetno je hotel Borut Pahor s tem dejanjem zavzeti neko držo in poslati jasno sporočilo Danilu Türku, da namerava vlado voditi suvereno in sam. Na drugi strani pa sem prepričan, da mu lahko Dimitrij Rupel s svojimi poznanstvi in vezami enostavno koriti. Mislim, da ima trenutno, vsaj trenutno več koristi Pahor od Rupla kot pa obratno. Druga teza pa je lahko tudi ta, da je Pahor to potezo potegnil zelo spretno, saj je vedel, kakšen bo odziv v javnosti. Slovenska politika se zadnje mesece ukvarja samo še z Ruplom, Šinkovcem in še kakšno kadrovsko spremembo, v parlamentu pa niso imeli še niti ene poglobljene seje. Vlada v tem času ni predstavila še nobenega res resnega zakona. Na vse skupaj lahko gledamo tudi v tej luči – spreten slepilni manever.

Minilo je že sedem let, odkar so na vas izvedli brutalni napad, pa primer še vedno ni dobil epiloga. Kje po vašem mnenju tiči razlog za to?

Zaradi napada sem tudi šel v politiko, mogoče je bilo to malo naivno dejanje za moja leta, saj sem mislil, da se lahko tudi s politiko naredi kaj več. Ne zato, da bi jaz rešil svoj primer, ampak da bi pomagal ustvarjati tako družbeno okolje, kjer se taki incidenti, likvidacije ne bi več dogajale. Vesel sem, da se po letu 2001 tak primer, tak napad na javno, izrečeno besedo v Sloveniji ni več ponovil, po drugi strani pa sem razočaran. Slovenija je pravna država na papirju, vendar če se ne da v razumljivem roku doseči svoje pravice (ljudje na sodiščih čakajo tudi po deset, petnajst let), je to kršitev človekovih pravic. Še vedno mi ni čisto jasno, čeprav teče že peto leto moje politične kariere, kaj je pravzaprav vzrok tega. Ali se stvari delajo preveč površno, nestrokovno ali pod političnim pritiskom. Vsekakor gre prepočasi. Zato sem tudi proti, da imajo sodniki trajni mandat. Zdaj imajo neko belo stavko zaradi svojih zahtev, jaz pa pravim, da imajo belo stavko že vsaj petnajst, dvajset let, samo da tega nismo vedeli. So nad družbo, nad sistemom, njihovih razsodb, njihovih mnenj se skoraj ne sme problematizirati, komentirati, ker to takoj označijo kot napad na neodvisno sodstvo, ljudje pa so nezadovoljni. Poleg dolgega trajanja postopkov so še druge pomanjkljivosti. Na sodiščih ne bo prišlo do sprememb, dokler se ne bo zamenjala ena cela generacija. Še vedno je preveč sodnikov, ki so začeli soditi v času komunizma in imajo miselnost naravnano še na prejšnji sistem. Nekje globoko v njih še prevladuje ideološkost nad stroko. Upam, da se bo z leti to spremenilo, ko bo prišla mlada, neobremenjena generacija sodnikov, tožilcev, ki bodo imeli ogromno znanja in jih ideologija, politika in razredni boj ne bodo toliko zanimali in bodo prednost dali stroki.

Letos je pri založbi Pivec izšla vaša knjiga s pomenljivim naslovom Upanje v Dolini smrti, kjer popisujete situacijo v vaši rodni Koroški in se dotikate različnih tem, kot so ekološka vprašanja in odnosi na relaciji mediji – politika. Kje v vaši dolini vidite največ upanja?

Ta dolina smrti je dolina v Mežiški dolini, ki je ni na nobenem zemljevidu. To je dolina okrog topilnice svinca v Žerjavu, kjer je v preteklosti prihajalo do degradacije okolja. Upanje v tej dolini se je pojavilo z minulo vlado, ki je začela vlagati v ekološko sanacijo te doline, 15 milijonov evrov je zagotovljenih. Ta dolina je obremenjena s težkimi kovinami: svinec, kadmij, cink. Posebej so ogroženi otroci, ki imajo presežen svinec v krvi; zaradi te neugodne ekološke podobe se mladi iz doline izseljujejo. Sedaj se je začela ta dolina revitalizirati, zato obstaja upanje v tej dolini smrti.

To je moja prva knjiga, v njej so zbrani posamezni članki, ki sem jih objavljal v Delu in Večeru. Nikakor pa ne zadnja.

Pripravljate kaj novega?

Leta 2011 bo deset let po poskusu moje likvidacije, takrat nameravam zagotovo izdati knjigo na to temo, saj imam o tem gradiva na tisoče in tisoče strani.

Že kot novinar ste se veliko ukvarjali z manjšinsko problematiko. Vas na zamejstvo vežejo tudi osebne izkušnje?

To ne, imam pa zelo rad Koroško, našo in ono na avstrijski strani, ki nam je bila po plebiscitu po krivici odvzeta. Do manjšin imam čustven odnos, zato sem, ko sem prišel v parlament, želel delati v tej Komisiji. Imam stalne stike s Korošci na drugi strani meje. Tudi narečje imamo podobno – tu v Mežici in v Pliberku. V Sloveniji bi morali malo bolj »špeglat« po zamejcih, ti ljudje imajo tako nacionalno zavest, da bi se po njih morali zgledovati. V zares težkih razmerah, bodisi v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem ali na Madžarskem, ohranjajo slovenski jezik in kulturo.

Kaj pa kralj Matjaž, ki spi pod Peco, se bo kaj kmalu zbudil in nam pomagal?

Kralj Matjaž je velik lenuh in še kar spi. Uživa in spi. Kralj Matjaž nas ne bo rešil, rešili se bomo sami, če bomo stopili skupaj. Največ je prav na nas samih.

Torej lahko zaključiva z besedami Ivana Cankarja, da si bomo pisali sodbo sami?

Tako je.

 

EM
Foto: Janez Dolinar

Podobne teme: