17 Oct, 2018
10:39:10

INTERVJU: Dragutin Mate - minister za notranje zadeve

Dragutin Mate, ki je na čelo ministrstva za notranje zadeve stopil 3. decembra 2004, si je prve delovne izkušnje nabiral s poučevanjem na gimnaziji Poljane v Ljubljani. Svojo poklicno pot je nadaljeval na ministrstvu za obrambo, kjer se je spoznal s pestro paleto različnih nalog, tako vojaških kot civilnih. O njegovem življenju, delu, dosežkih, vstopu Slovenije v schengensko območje, ažuriranju volilnih imenikov in še čem smo z njim spregovorili na sedežu ministrstva za notranje zadeve na Štefanovi ulici 2 v Ljubljani.

Dragutin Mate 



 
Prve delovne izkušnje ste si nabirali s poučevanjem na gimnaziji Poljane v Ljubljani. So vam izkušnje, ki ste si jih pridobili med poučevanjem, koristile tudi pri vašem nadaljnjem delu?

Povedati moram, da sem bil takrat zelo mlad, ravno sem končal fakulteto. Intenzivno sem iskal službo, zato sem prošnje pošiljal na veliko naslovov. Nekako po naključju sem zašel v šolo. Ko sem začel s poučevanjem, mi je zelo prav prišlo znanje pedagogike in andragogike, ki smo si ga pridobili na fakulteti. Poučeval sem obrambo, torej predmet, ki ga dijaki niso jemali preveč resno. Bila pa so to ravno leta 1989 in 1990, ko se je v svetu dogajalo marsikaj. Imeli smo zelo odprtega ravnatelja, ki nam je dovolil veliko svobode pri temah, ki smo jih obravnavali. Tako da nisem poučeval o orožju, o minah, temveč smo se pogovarjali o temah, ki so dijake zanimale, na primer o civilni zaščiti, reševanju ob poplavah, terorizmu, sodobnih vojnah in podobnem. Če imaš pravi odnos do dijakov, če razumeš njihove težave, če se ne spuščaš v nepotrebne konflikte, hkrati pa jim predstaviš teme na zanimiv način, lahko vzpostaviš odnos, ki temelji predvsem na medsebojnem toleriranju, ki je v teh mladostniških letih zelo potrebno. Tako da jaz v razredih nikoli nisem imel težav z avtoriteto oziroma z mirom.

Ali tudi na sedanjem delovnem mestu delujete tako? Menite, da ste strog šef?

Nekdo, ki me gleda na televiziji, si verjetno misli, da sem zelo strog, da avtoritativno vodim zadeve, vendar tega ne počnem tako. Jasno, na koncu moram sprejeti odločitev, kaj narediti, saj je tu odgovornost. Vendar želim v fazi pred odločitvijo slišati mnenje svojih sodelavcev in sem pri tem zelo odprt za ideje in argumente. Če me z argumenti nekdo prepriča, potem spremenim tudi svoje prepričanje.
 
Leta 1990 ste se zaposlili na Ministrstvu za obrambo RS. Lahko na kratko orišete vašo nadaljnjo poklicno pot?
 
Bila je zelo zanimiva. Najprej sem bil zaposlen kot namestnik šefa Sektorja za civilno zaščito. To je
bilo zelo nenavadno, saj sem kot zelo mlad zasedel dokaj visoko delovno mesto. Takrat so bili pač nemirni časi, pripravljali smo se na osamosvojitev, manjkalo je kadra in veliko zelo mladih oseb je prišlo na relativno visoka delovna mesta. S tistega delovnega mesta sem odšel v takratni sektor Varnostnega organa Ministrstva za obrambo (VOMO), ki se sedaj imenuje OVS (Obveščevalno-varnostna služba). Tam sem opravljal naloge protiobveščevalnega varovanja. Potem sem bil po naključju napoten na službeno pot s takratnim obrambnim ministrom in nekaj mesecev po tem sem bil prerazporejen v njegov kabinet, kjer sem začel opravljati dela svetovalca za mednarodno sodelovanje. Tam sem ostal nekje do konca leta 1994. Leta 1996 sem odšel v Bosno in Hercegovino, kjer sem opravljal naloge vojaškega in letalskega atašeja. Leta 1999 sem se vrnil in zasedel mesto namestnika šefa Sektorja za vojaške zadeve. Kasneje sem bil razporejen na mesto šefa oziroma direktorja na Upravi za obrambo Ljubljana. Vmes sem bil šef kadrovske službe obrambnega ministrstva in inšpektor za obrambo. Imel sem pestro delo. Nekatera dela so bila vojaška, pri katerih sem uporabljal uniformo, čin, druga delovna mesta pa so bila popolnoma civilna. Bil sem sicer le pri enem ministrstvu, vendar sem opravljal tako širok spekter del, da je bilo enako, kot če bi menjal različne službe.

Dragutin Mate 


 
Ob imenovanju za ministra za notranje zadeve ste bili relativno neznani?
 
Res je, politično nisem bil aktiven, zato sem bil širši javnosti neznan. Tisti, ki so strokovno delali z ministrstvom za obrambo, so se marsikdaj srečali z menoj, širša javnost, mediji, pa so me poznali le kot vojaškega atašeja v Sarajevu, povezanega z dogodki, ki javnosti niso bili popolnoma poznani.

Na kakšen način ste uspeli povezati vaše delovne izkušnje z ministrstva za obrambo z delom ministra za notranje zadeve, ki ga opravljate sedaj?

 Pretekle izkušnje na obrambnem ministrstvu so mi seveda pomagale, je pa res, da nimam izobrazbe, ki bi bila klasično vojaška, kot je vojaška akademija, kjer si pridobiš le vojaška znanja. Med študijem obramboslovja sem si namreč pridobil zelo širok spekter znanj z varnostnega področja. Kljub temu je bilo treba tukaj resnično zavihati rokave, se podrobno seznaniti s tematikami, prebrati veliko dokumentov in spoznati, kako sistem pravzaprav deluje.
Ministrstvo za notranje zadeve se v eni točki bistveno razlikuje od obrambnega: tukaj so problemi dnevni, vsak ukrep državljani čutijo takoj, saj se vsak dan srečujejo s policisti, vsaka njihova napaka povzroči takojšno reakcijo, vsaka smrt na cesti, vsaka nesreča, vsak neljubi dogodek z varnostnimi službami, na katere lahko vplivaš le posredno s spremembo zakonodaje, sproži takojšen odziv. Vojska seveda ni vsak dan vidna, vojaki nimajo vsakdanjega stika s civilisti, tam stvari tečejo nekoliko počasneje, drugače.
Seveda pa predstavlja policija le polovico mojega dela, najmanj pol je vsega drugega. Med drugim skrbimo tudi za vsa osebna stanja, ne glede na to, da so upravne enote pod drugim ministrstvom, je delo upravnih enot v veliki meri v naših rokah. Matične knjige, centralni registri, registracije vozil, izdajanje dokumentov (osebne izkaznice, vozniška, prometna dovoljenja, potni listi ...), ažuriranje volilnih imenikov, vse to je v pristojnosti našega ministrstva. Skratka, razpolagamo z različnimi bazami, ki jih potem drugi organi uporabljajo pri svojem delu.

Kot ste omenili, se na ministrstvu med drugim ukvarjate tudi z ažuriranjem volilnih imenikov?

 Tako je. Naj najprej razložim, kako so se volilni imeniki za Slovence, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji (zamejci, izseljenci, na začasnem delu v tujini), urejali glede na zakon, ki je bil sprejet leta 2002. Sprva so se v volilni imenik vpisovale le tiste osebe, ki so za to izrazile željo, poleg teh pa se je v bazo vnašalo tudi tiste, ki so na novo pridobili slovensko državljanstvo. Volilni imenik je bil seveda na ta način relativno majhen, baza je bila velika, okrog 12.000 ljudi. Leta 2006 je bila sprejeta novela tega zakona, ki je ministrstvu naložila, da v volilni imenik po uradni dolžnosti vnese vse slovenske državljane, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji. Pri tem so se seveda pojavile težave, saj lahko v ta imenik vnesemo samo tiste podatke, s katerimi razpolagamo uradno. Če imamo le ime in priimek brez naslova, pač vnesemo le ime in priimek. Če ju ne bi vnesli, bi nekoga prikrajšali za možnost volilne pravice. Tako imamo za nekatere osebe popoln naslov, za druge ne, zato jim ne moremo pošiljati volilnega materiala.
Da bi imeli te volilne imenike čim bolj popolne, je odvisno od ljudi. Zato mislim, da je zelo pomembno informirati ljudi o tem, naj na veleposlaništva sporočijo kakršne koli spremembe, na primer spremembo bivališča, spremembo priimka, morebitno smrt ... Vem, da je za mnoge neprijetno, a le tako bodo lahko državljani dobili volilno gradivo in tudi sodelovali na volitvah.

Dragutin Mate 


 
Pri vzpostavitvi ažurne evidence volilne pravice za državljane RS, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, sodelujete tudi z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu?

 Z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter s slovenskimi veleposlaništvi po svetu organiziramo obiske, v okviru katerih Slovence obveščamo o vseh spremembah, ki so nastale v zadnjem času, o spremembah zakona za pridobivanje državljanstva, o ažuriranju volilnega imenika, odgovarjamo jim na vsa vprašanja, ki so povezana z osebnimi stanji. Obiski tečejo redno, do sedaj smo namreč obiskali Slovence v Kanadi, Severni Ameriki, Avstraliji, na Hrvaškem. Ravnokar so se odvila srečanja v Franciji, Južni Ameriki in na Balkanu (v Makedoniji, Črni gori, BiH). Odzivi so dobri, ljudje so zelo zadovoljni, ker so lahko izvedeli novosti. Večina ljudi namreč niti tega ne ve, da so kot državljani Slovenije po zakonu dolžni sporočiti na primer spremembo naslova.
Srečanja seveda organiziramo tam, kjer se Slovenci zbirajo. To so različni objekti. Dobil sem nekaj kritik, zakaj smo se srečali na primer v župnišču. Ponekod v tujini se Slovenci pač družijo v župnišču, tu se ne skriva nobena ideologija. K ljudem pristopimo tam, kjer se običajno srečujejo, in jih ne vabimo v neke objekte, kamor niso vajeni prihajati.

Najpomembnejši dosežek ministrstva za notranje zadeve preteklega leta je gotovo vstop v schengenski prostor. O tej temi se je že veliko pisalo, pa vendar, ali lahko na kratko orišete glavne spremembe, predvsem za Slovence v zamejstvu in po svetu?

 Z vstopom Slovenije v schengenski prostor smo odpravili mejno kontrolo, medtem ko so administrativne meje ostale. Prej smo lahko prestopali mejo samo na točkah, ki so bile posebej sporazumno opredeljene, na primer na mejnem ali maloobmejnem prehodu, ponekod nas je omejeval tudi delovni čas, saj nekateri prehodi niso bili odprti ves čas. Sedaj lahko mejo prestopamo kjer koli. To je zelo velik korak, predvsem za manjšine. In to na obeh straneh meje. Vstop v schengenski prostor je za Slovence, ki imamo relativno majhno državo, še toliko bolj pomemben. Skozi zgodovino so nam krčili prostor, na katerem bivamo, in nekatera območja so bila tako umetno presekana. Recimo Kras, slovensko zaledje Trsta, Goriška brda. Sedaj lahko ta prostor popolnoma drugače diha, odpirajo se nove možnosti gospodarskega razvoja, ljudje imajo nove priložnosti, ki jih lahko dobro izkoristijo.
Z 31. marcem pa se je zgodil še zadnji korak schengenske širitve, in sicer odprava nadzora na zračnih notranjih mejah. To pomeni, ko bo neka oseba pripotovala v Evropsko unijo na letališče, kjer ji bodo pregledali dokumente, nato pa bo ta oseba potovala na katero koli letališče znotraj EU brez vsakršne kontrole, pregledali ji bodo le letalsko karto, vmesne mejne kontrole pa ne bo. S tem bo zagotovljen tudi hitrejši pretok potnikov.

Menite, da smo Slovenci z ugodnostmi in dolžnostmi, ki jih prinaša vstop v schengensko območje, dovolj dobro seznanjeni?
 
Na ministrstvu smo si zastavili zelo ambiciozen načrt. Organizirali smo verigo srečanj na lokalni ravni, ne le na schengenskih mejah, tudi na notranjih mejah, kjer sem sodeloval tudi sam, kadar koli sem le lahko. Novinarji so bili zmeraj prisotni, lokalni časopisi so o tem veliko pisali. Želeli smo si na čim bolj proaktiven način govoriti o prednostnih, slabostih, pravicah in dolžnostih v okviru schengenskega območja. Bilo je danih tudi veliko intervjujev, tako za dnevne časopise, tednike in mesečnike. Na ministrstvu smo se nato tudi odločili za izdajo zloženke, kjer smo na enostaven način predstavili vsa bistvena vprašanja, povezana s schengenskim območjem. Zloženka je bila distribuirana v vsa slovenska gospodinjstva (prek 700.000 gospodinjstev).
Kljub temu pa mnogi mej še niso odpravili v svojih glavah. Fino se jim zdi, ko se peljejo čez bivši mejni prehod in jih tam nihče ne zaustavi, relativno nenavadno pa se jim zdi, da morajo pri sebi imeti osebno izkaznico. Vendar osebno izkaznico je treba imeti tudi v Sloveniji, pri sebi moramo imeti dokument, ki omogoča identifikacijo, če se kar koli zgodi. Če se zgodi nesreča in si nezavesten, če se zgodi neko kriminalno dejanje in podobno.

 
EM
Foto: Janez Dolinar

Dodaj med priljubljene

Sledi nam na:

Powered by CoalaWeb

Iskanje

Revija

Facebook

Twitter

Iz zamejskih medijev