Christian Rant
»Če še niste bili v Sloveniji, pridite, ker vam ne bo žal!«
Stari starši našega sogovornika Christiana Ranta so v Argentino prišli leta 1947 in se naselili v predmestju Buenos Airesa. Njegov oče Tomaž in mama Cristina sta se rodila v Buenos Airesu, Christian pa je odraščal v provinci Córdoba, 800 km severno od argentinske prestolnice, kjer je njegova družina prevzela upravljanje Počitniškega doma dr. Rudolfa Hanželiča v Doloresu (v občini San Esteban). Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo, fakulteto pa je zaključil v Buenos Airesu, kjer je doštudiral kot profesor telesne vzgoje.
Kdaj si bil prvikrat v Sloveniji?
Prvič sem prišel julija 2004 z nogometno ekipo Zedinjena Slovenija (na drugo svetovno nogometno prvenstvo izseljencev, ki ga je organiziral ID Slovenija v svetu). Tukaj smo bili le dva tedna, ampak to je zadostovalo, da sem začel razmišljati o Sloveniji.
Zakaj si se odločil za prihod v Slovenijo?
Več dejavnikov je vplivalo na mojo odločitev. Na prvem mestu bi rekel, da me je Slovenija očarala: kamor smo šli v tistih dveh tednih, je bilo lepo, kot iz pravljice! Vse tako lepo urejeno, mirno, blizu. Odločil pa sem se, da ne grem nikamor, dokler ne dokončam študija telesne vzgoje v Buenos Airesu. Ko sem decembra 2004 diplomiral, sem že januarja 2005 iskal možnosti, kaj bi lahko tukaj počel. Na odločitev je veliko vplival tudi položaj v Argentini, tukaj ne mislim finančne situacije, ker sem hvala bogu imel dve službi, in to v svojem poklicu, ampak tista negotovost, tisti strah, ko si hodil po cestah in nisi vedel, če te bodo na naslednjem vogalu oropali ali pa še kaj hujšega; da si se vedno moral najprej peljati mimo hiše z avtom in pogledati, če je kak sumljiv človek v bližini, preden si zapeljal v garažo. Težko je to razumeti, če ne živiš tam, ampak to je bil del vsakdana: hitro ven iz hiše, hitro noter v avto, vse zaklepati, ves čas gledati okrog sebe. Za moje pojme preveč stresen način življenja. Zakaj bi moralo biti tako, če se da drugod (na primer v Ljubljani) čisto lepo in mirno živeti.
Kaj delaš v Sloveniji in kakšne cilje si si postavil?
Vsega po malem. Med tednom študiram na Visoki šoli za zdravstvo, smer delovna terapija, kjer sem že v zadnjem letniku in če bog da, drugo leto diplomiram. Kdaj pa kdaj se najde čas za kakšno občasno delo, največkrat za konec tedna. Seveda si vzamem čas za nogomet, to je obvezna dejavnost, pri kateri nočem manjkati, saj se tam družimo z Argentinci! Cilji … hmm, eden je seveda dokončati fakulteto, nato dobiti delo v tem, kar mi je všeč, in si ustvariti lepo in številčno družinico z Brigito.
Kako se počutiš v Sloveniji? So te mladi sprejeli?
Dobro, moram reči, da je kar dobra kombinacija (to, da sem Argentinec in Slovenec), saj kamorkoli pridem, me vsi lepo sprejmejo in sprašujejo vse mogoče. Mladi in starejši se še posebej čudijo, da tako »lepo« govorim slovensko (čeprav me bodo slovnične napake spremljale celo življenje).
Ali bi svetoval tudi drugim vrstnikom iz Argentine, da pridejo v Slovenijo?
Seveda! Vem, da jih je veliko, ki razmišljajo o tem, po drugi strani pa razumem, da je težko zapustiti domače gnezdo in odleteti v Slovenijo. Sem pa vesel, ker mi je to uspelo z bratom in sestro, ter verjamem, da se bodo še mnogi drugi odločili in prišli.
Ali kaj pogrešaš v Sloveniji?
Na začetku kar veliko stvari, od družine, prijateljev, alfajorjev iz dulce de leche (pecivo z mlečno marmelado) do mesa na žaru (asado). Potem se sčasoma navadiš in ti določene stvari ne pomenijo več to, kar so ti nekoč (na primer če nimam alfajorjev za malico ali pa če ni asada ob nedeljah, ne bom umrl). Družine in prijateljev pa se seveda ne da nadomestiti (zato hvala bogu za internet, ki ti omogoča, da ohranjaš stik).
Bi kakšno stvar prenesel iz Slovenije v Argentino in kaj bi iz Argentine prinesel v Slovenijo?
V Argentino bi marsikaj prenesel. Če samo pomislim, kaj vse imamo študentje tukaj. Če bi lahko tja prinesel vsaj eno tretjino, bi to bilo ogromno (štipendije, študentske domove, bone, zavarovanje, študentsko delo, popusti). Da sploh ne govorimo o varnosti, miru …
V obratni smeri pa bi sem prinesel to našo strast za nogomet. Kar ne morem verjeti, da je tukaj ogromno lepih nogometnih igrišč, ki pa so prazna! To je takšna škoda!
Si si kdaj mislil, da bi tvoji starši in bratje prišli v Slovenijo?
Za starše moram priznati, da ne. Mogoče kdaj pa kdaj na obisk, čeprav je lažje, da grem jaz tja. Za brate in sestre pa sem bil prepričan, da bom vsaj kakšnega navdušil.
Ponavadi starši pripeljejo svoje otroke v Slovenijo. Ti pa si prepričal starše in brate, da so prišli v Slovenijo. Kako ti je to uspelo?
Še zdaj ne dojamem, da je to res. To nekako vidim kot domine. Najprej sem nagovoril brata, potem se je odločila še sestra, očiju sem govoril, kako je tukaj lepo, da naj pride vsaj pogledat, in nimaš kaj, ko prideš in to vidiš, se nočeš vrniti. Če pa k temu dodamo, da smo trije otroci že tukaj, je to le pika na i.
Malo za šalo malo zares: kakšna se ti zdijo slovenska dekleta?
Hm, ta je pa težka, moram kar paziti z odgovorom. Če bi me to vprašali pred tremi leti, bi rekel: krasne so. Fantje, pridite v Slovenijo, takoj! Zdaj je pa situacija malce drugačna, ker sem svojo že našel in sem zelo srečen.
Bi želel še kaj povedati bralcem revije Moja Slovenija oziroma Slovencem po svetu?
Če še niste bili v Sloveniji, pridite, ker vam ne bo žal!