ROK TROŠT: Moja želja je priti nazaj!
Rok Trošt šteje med novodobne slovenske izseljence. Šel je po poti mnogih mladih, ki so v okviru Evropske unije ali še dlje iskali znanje, zaposlitev in tudi družino. V Švici živi že od leta 2005, ko se je vpisal na študij MBA, na inštitut Institute for Management Development v Lausanne. Nadaljeval je delo v multinacionalni družbi DuPont, kjer je danes direktor divizije DuPont Disinfectants. Intervju z njim je bil narejen na 15. marketinški konferenci v Portorožu 18. in 19. maja 2010, ki je potekala v hotelu Bernardin.
Kaj vas je gnalo v tujino? Želja po zaslužku, znanju, delu v mednarodnem okolju, tuja kultura …?
Stalni izziv. Vidiš nove stvari, nove kulture, pristope in poglede. V velikih podjetjih je veliko znanja in priložnosti. Zanimala sta me predvsem marketing in vodstvena znanja.
Kdaj ste se odločili za odhod v tujino?
Odločitev je padla po šoli. Bilo mi je zelo težko. Večina prijateljev in tudi moja družina je iz Ljubljane. Vse skupaj pa sem sprejel kot osebni izziv, kot žrtev in investicijo v uspešno poslovno pot. Za eno leto sem odšel na študij MBA v Švico. To je bilo zelo intenzivno leto.
Ki se je nagradilo z delom v mednarodnem podjetju DuPont. Zakaj ravno to podjetje?
Po študiju sem imel najprej željo po delu v svetovalni družbi. Dobil sem kar nekaj ponudb od različnih podjetij, ki pa niso ustrezale mojemu življenjskemu cilju. Naredil sem analizo trga in izbral nekaj večjih podjetij. Pri DuPontu so mi ponudili kariero, razvoj in zanimivo sliko vizije podjetja. To me je pritegnilo.
Kaj štejete kot svoj največji uspeh?
Poslovno? Delo, funkcija, ki jo opravljam v podjetju in na kateri sem že leto in pol. Imam triletni mandat in pričakovani rezultati so zelo zahtevni.
Zasebno pa poroka s Tamaro. Spoznala sva se pred desetimi leti v poletni šoli na Češkem. Ona je prišla iz ZDA, jaz pa iz Slovenije. In od takrat naprej sva skupaj. Poročen sem slabo leto in končno živiva skupaj v Ženevi. Zadnje dve leti pred poroko sva se videla le vsake tri tedne in bilo je veliko potovanj v ZDA. Tamara danes zaključuje študij na Harwardu v Bostonu in ima več časa.
Ali kaj pogrešate Slovenijo?
Zaljubljen sem v Slovenijo. Slovenija je moja baza. Tam so moji prijatelji, ki jih poznam že od svojega četrtega leta. Z njimi se vsaj dvakrat na teden slišimo po telefonu. Domov k družini grem vsake dva do tri mesece. Sem Slovenec in tako tudi čutim. V Ženevi pa se še vedno počutim kot tujec. Tam živi 60 odstotkov tujcev in preteče zelo veliko časa, da te Ženevčani integrirajo medse.
Imate veliko znanja in izkušenj? Računate, da jih boste kdaj prenesli tudi v Slovenijo?
Na dolgi rok se vidim v Sloveniji in ne v tujini. Verjetno na kakšni menedžerski funkciji ali v svojem podjetju. To je moja ambicija. Ker so zunaj veliko večje možnosti, bo domovina vedno bolj kot »baza«.
V Ženevi živite in verjetno poznate veliko ljudi. Tam deluje tudi nekaj slovenskih izseljeniških društev. Jih poznate?
Povezovanje med Slovenci je zelo omejeno. Tudi zato, ker jih je zelo malo. Večina so druge generacije, otroci staršev. Osebno poznam nekaj ljudi iz slovenske misije pri Združenih narodih. Nedolgo tega smo organizirali pravi mali nogometni turnir in zmagali proti Američanom. Bolj malo pa srečujem rojake iz Združenja ženevskih Slovencev. Priznam, da tudi zaradi narave dela, ki ga opravljam, nimam v Ženevi veliko prijateljev svoje starosti. Večinoma so iz ZDA, Libanona, Nigerije …
Zakaj menite, da več mladih ne ostane v Švici?
Mladi pridejo, zaključijo študij in se vrnejo domov. Zakaj? So različni vzroki. Nostalgija in visoka kakovost življenja v Sloveniji. Predvsem pa bolj zdrave prioritete kot tu v Švici. V Sloveniji je normalno, da si vzameš čas za šport, prijatelje in oddih. Tu pa ni tako.
Kaj svetujete mladim, ki želijo delati v tujini?
Mladi si morajo postaviti prioritete. Odločiti, kaj hočejo in zakaj. Prav je, da se to vprašajo večkrat. Jaz sem vedel, da hočem imeti MBA, nisem pa načrtoval dela v DuPontu. Zgodaj sem si postavil prioritete. Potrebna pa je bila disciplina in veliko truda in odrekanja.
Ko si v tujini, je treba ceniti svoje korenine. To, da smo Slovenci. Ter ohraniti stik s prijatelji in družino doma.
Edvard Vrtačnik