POGOVOR Z ROJAKOM: Boris Kambič
Ljubezen do planin je Slovencem v krvi
V San Carlosu de Bariloche, mestecu pod Andi, živi dejavna slovenska skupnost, ki šteje okrog 250 Slovencev. Nekateri so se proslavili kot uspešni plezalci, planinci in smučarji ter vedno znova dokazali, da Slovenci zares sodimo med planinske narode. Tudi Mnogi vrhovi v Andih nosijo imena po slovenskih alpinistih, ki so se tja prvič podajali konec petdesetih let prejšnjega stoletja. »Mislim, da imamo to željo po hribih in odkrivanju novih poti Slovenci v krvi in spomin na naše hribe nas žene, da iščemo podobnosti ali razlike z našimi domačimi gorami,« je med drugim v pogovoru dejal Boris Kambič, tudi sam priznan alpinist in član vodstva Slovenskega planinskega društva Bariloče.
V Bariloče, ki s svojo prelepo pokrajino, zasneženimi gorami, ledeniškim jezerom in bogato floro in favno spominjajo na Slovenijo, so se Slovenci naseljevali po drugi svetovni vojni. Kako velika slovenska skupnost sedaj biva v tem mestecu pod Andi?
Velika večina Slovencev se je tukaj naselila po drugi svetovni vojni, med leti 1949 in 1960. Le nekaj primorskih Slovencev je prišlo sem že med veliko svetovno krizo in fašističnem preganjanju med leti 1929-1936. Po letu 1970 pa je prišlo veliko mladih Slovencev že druge generacije iz Buenos Airesa. Največ pa je otrok družin, ki so sedaj že druga, tretja in četrta generacija. Družine so kar številčne (tri do šest otrok), tu živi tudi družina z devetimi otroki. Tako da nas je sedaj skupaj s tistimi, ki so iz mešanih zakonov in ne obvladajo več slovenščine, okrog 250.
V San Carlosu de Bariloche že več kot 50 let deluje Slovensko planinsko društvo, ki ni le športna organizacija, temveč je zasnovana veliko širše. Katerih dejavnosti se je v društvu mogoče udeležiti?
Res je, preteklo je že 58 let, odkar deluje Slovensko planinsko društvo (SPD) v Bariločah, v argentinski Patagoniji, mestu, oddaljenem 1600 kilometrov od prestolnice Argentine, Buenos Airesa. To planinsko-alpinistično društvo je zasnovalo 12 mladih gornikov, ko so po drugi svetovni vojni in prisilni emigraciji iskali gore, ki so jih bili vajeni že v domovini. Sčasoma je to društvo okrog sebe zbralo vse Slovence, ki so tam in v okolici živeli. Z razširitvijo števila članstva so se tudi dejavnosti množile ne le na športnem, ampak tudi kulturnem in prosvetnem področju. Alpski smučarji so vsak konec smučarske sezone prirejati tekmovanja za vse Slovence, ki so se jih udeleževali otroci, mladinci-ke in starejši, tudi taki čez 70 let. Zmagovalec je dobil prenosni Polegekov pokal, zadnji pa kranjsko klobaso. Tudi tekači so imeli svoja tekmovanja pod vodstvom vedno aktivnega predsednika društva Franceta Jermana, ki se je kot prvi član argentinske reprezentance v teku na smučeh udeležil olimpijskih iger leta 1960 v ZDA. Kasneje je z ekipo svojih sinov kot trener prisostvoval na dveh olimpijskih igrah. Zelo si je želel sodelovati na olimpijadi v Sarajevu leta 1984, a ga je žal prehitela smrt.
Za ohranjanje slovenščine se je leta 1961 organizirala sobotna šola slovenščine za otroke, ki deluje še sedaj, pozneje pa še srednješolski tečaj, katerega učenci so skupaj s svojimi slovenskimi vrstniki iz Buenos Airesa taborili po bariloških hribih, po osamosvojitvi Slovenije pa vsako leto obiščejo Slovenijo.
Tudi pevci so v društvu lahko razvili svojo dejavnost z različnimi zborovskimi skupinami. Gledališki igralci nas občasno presenetijo s svojimi igrami. V društvu imamo obširno knjižnico s 3000 slovenskimi knjigami za vse okuse. Knjižnica je članica medknjižničnega sistema Cobiss, tako je njen seznam knjig dosegljiv prek spleta za vse in s tem tudi povezan s Slovenijo.
Ob okrogli, 50. obletnici društva je bilo gotovo veselo. Kako ste jo obeležili?
Praznovanje 50. obletnice društva je trajalo kar deset dni skupaj! Želeli smo zajeti vse pomembne točke društvene zgodovine in dejavnosti. Ob priliki so nas obiskali skupina planincev iz Slovenije (člani: PD Celje), Planinskih društev iz Celovca in Švice ter Gorniškega kluba Skala pod vodstvom gospoda Zabukovška (ki so bili prisotni tudi ob 45-letnici), slovenska gledališka skupina iz San Justa (Buenos Aires) ter številni slovenski rojaki iz cele Argentine. Prva točka praznovanja se je razvijala ob bivaku »Pod skalco – Robert Petriček« v dolini pod ojstricami katedralskega pogorja. Stezo do bivaka in bivak so Slovenci naredili med leti 1951-1954. Tam smo imeli kulturni program, večerni kres in sv. mašo ter ob poti sajenje drevesc na pogorišču gozda v spomin našim dvanajstim ustanovnim članom (dejavnost, ki se od tedaj priredi vsako leto). Potem smo imeli v mestu večer z glasbo in diapozitivi, nato dvodnevni izlet pod najvišjo goro v Bariločah, ognjenik Tronador (gromovnik). Naslednja točka je bila ob bivaku Slovenija v dolini jezerc pod vrhom gore Capille, na kateri stoji jekleni križ, ki ga je SPD leta 1952 prvič postavil. Ob 45. obletnici društva smo dokončali ta bivak. Ob 50-letnici smo ga poimenovali po našem častnem predsedniku in gorniškem pobudniku dr. Vojku Arku, pisatelju, publicistu in »živemu leksikonu« – zgodovinarju gorniških dogodkov v Argentini, Sloveniji in svetu. V okviru praznovanja je bila tudi gledališka veseloigra Pričarani ženin v izvedbi gledališke skupine San Justo. Zaključek praznovanja se je začel z zahvalno sv. mašo v spomin vsem pokojnim članom in gornikom, ki so umrli v patagonskih Andih. Slavnostno kosilo je bilo v gostilni, ki stoji na kraju, kjer je večina ustanovnih članov stanovala in večkrat imela svoje društvene sestanke. Po kosilu je bil kulturni program z nastopom otroškega zborčka Bariloški vrabčki pod vodstvom Lučke Kralj Jerman in kvarteta Lipa pod vodstvom Janeza Mežnarja. Nato je bila podelitev spominskih obeležij še živečim ustanovnim članom in prvima slovenskima učiteljicama. Poimenovali smo tudi društvene prostore po naših dveh pobudnikih ustanovitve SPD-ja: po pokojnima Francu Jermanu in Tončku Pangercu, ki sta ogromno dela, truda in volje vložila v društveno delovanje.
Društvo je pred leti zgradilo Slovenski stan, kjer je mogoče tudi prenočiti. Kdo vse je že spal pod njegovo streho, verjetno tudi marsikateri znani slovenski alpinist?
V Slovenskem stanu, kjer imamo sedež društva že 55 let, smo skromno mizarsko delavnico počasi, v različnih letih in z veliko truda preuredili (prva povečava leta 1970, nato 1980, 1995 in zadnja 2004) ter ustvarili upravno zgradbo s knjižnico in sejno dvorano, s štirimi učilnicami (ki se v poletnih počitniških mesecih spremenijo v spalnice za goste), v drugem sklopu pa imamo veliko dvorano z več kot sto sedeži, kuhinjo z žarom, ki je v Argentini skoraj obvezen del kuhinje. Tako da imamo prostora za 16 ljudi, ki lahko prenočijo na pogradih z udobnimi skupnimi kopalnicami in stranišči.
Tu je res prespalo veliko sonarodnjakov in marsikateri znani plezalec, kot na primer brata Jure in Peter Skvarča, Silvo Karo, Janez Slokan, Grošelj, Ljuba Drobnič Trontelj, Tomaž Jakofčič, Tina di Batista, Marjan Kovač, smučarska reprezentanca z gospodom Šmitkom, mladi smučarji iz Triglava Kranj s trenerjem Borisom Grudnom in veliko drugih.
V Bariločah stoji stolna cerkev, posvečena Mariji, v katero so Slovenci vložili veliko dela. Za kaj vse so bili zadolženi? Slovenska skupnost ima tudi svojo župnijo. Kdaj je bila ustanovljena?
Gradnje stolnice so se udeležili naši ljudje kot zidarji in mizarji, tudi Hrvatov je bilo dosti kot kamnosekov. Ob zadnji izboljšavi notranjosti cerkve pa jo je s svojimi idejami in načrti zelo izboljšal arh. Martin Jerman, sin Franceta Jermana. Slovenska skupnost nima svoje samostojne župnije v pravem pomenu besede. Pred več kot 23 leti je slovenski lazaristični red poslal Branka Jana CM v Bariloče, da vodi župnijo v enem od najrevnejših predelov Bariloč in ob tem skrbi za dušno pastirstvo med Slovenci. Pred tem smo imeli slovensko bogoslužje le občasno, ko nas je obiskal kakšen slovenski duhovnik iz Buenos Airesa ali Slovenije. Žal nimamo svoje slovenske cerkve, gostujemo pri salezijanskih nunah Marije Pomočnice v njihovi cerkvi, kjer imamo nedeljske sv. maše in prispevamo za vzdrževanje. Naš duhovnik Branko Jan vodi res veliko župnijo, ki obsega prek 10.000 župljanov, kjer je med svojim delovanjem zgradil veliko cerkev in župnišče, poleg tega pa še veliko telovadnico, prostore za otroški vrtec in kuhinjo z jedilnico, kjer ponuja topli obrok najbolj potrebnim, ki jih v njegovi okolici ni malo.
Bivak pod vrhom slovenske gore Kapiže (Cerro Capilla) je poimenovan po dr. Vojku Arku, jezerce, ležeče na pogorju Katedral (laguna Tonček), se imenuje po slovenskem alpinistu Tončku Pangercu, nekoliko nižje se je mogoče odpočiti v zavetišču Pod skalco (argentinsko Piedrita – kamenček) oziroma v »Petričku«. Tudi mnogi vrhovi v Andih nosijo imena po slovenskih alpinistih, ki so se tja prvič podajali konec petdesetih let prejšnjega stoletja. Od kje izhaja ta neustavljiva želja po spoznavanju gorskega sveta, osvajanju vrhov, na katerih prej ni stal še nihče?
To želja po hribih in odkrivanju novih poti imamo, mislim, Slovenci v krvi, in spomin na naše hribe nas žene, da iščemo podobnosti ali razlike z našimi domačimi gorami.
Bariloče sodijo med najbolj turistične kraje v Argentini. S to dejavnostjo se ukvarjate tudi sami, saj vodite hotel. Kako ste začeli in ali vam pri delu pomaga tudi vaša družina?
V Bariločah se večina Slovencev ukvarja s turizmom v vseh možnih oblikah. Leta 1982 sem tudi sam z družino začel s hotelsko dejavnostjo, v družabništvu z Jermanovo družino.
Kje ste sami začeli s plezanjem? Kot vem, imate osvojeno tudi prvenstveno smer v Anića Kuku (Paklenica, Hrvaška)?
Že leta 1954 sem v Splitu začel plezati skupaj z družbo mladih navdušencev. Risali smo nove smeri po Mosorju, Kozjaku, Biokovu, Anića Kuku, kjer sem preplezal prvo prvenstveno po drugi svetovni vojni. Sedaj je to vse počez preplezano območje, za kar so še posebej zaslužni slovenski plezalci. Leta 2007 sem ob 50-letnici prvenstvenega vzpona skupaj s hčerko in osemletno vnukinjo (tri generacije) ponovil ta vzpon in ugotovil, da je sedaj ta stena bolj strma, kot je bila pred petdesetimi leti.
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost? Na katero goro se želite še podati?
Rad hodim po naših hribih in ugotavljam, da je še veliko neobiskanih »kucljev«, da jih ne bo zmanjkalo. Sicer se še rad podajam na visoke gore – predlanskim sem bil v Boliviji na 5400 metrov visoki Chakaltayi in v Peruju v Cordilleri Blanci. Lani pa na ognjeniku Tuluca (4800 m) v Mehiki. Bil sem tudi reden gost na krvavških smučiščih.
Po vaših alpinističnih sledeh pogumno stopa tudi hči Monika Kambič, ki je bila v Sloveniji kar trikrat izbrana za najboljšo alpinistko leta. V ženski navezi je osvojila tudi dva najtežja vrhova v Andih – Fitz Roy in Cerro Torre. Ali se glede na to, da z družino živi v Sloveniji, pogosto obiskujete?
Ja, stalno se obiskujemo, ali mi pridemo v Slovenijo ali ona s svojimi otroki v Argentino. Sicer pa sem zadnje dve leti tudi sam več v Sloveniji kot v Argentini.
Se tudi vaši ostali družinski člani ukvarjajo z alpinizmom?
Ja, sin se ukvarja s plezanjem, sicer ne tako intenzivno kot Monika. Pozimi pa smuča, in to zelo dobro. Druga hči Klavdija je tudi hodila veliko po hribih in dobro smučala, žal pa je zadnja leta zaradi prometne nesreče priklenjena na invalidski voziček.
Foto: osebni arhiv Borisa Kambiča