26 Apr, 2018
12:36:12

V spomin na Johna (Ivana) Recek, umrl 3. septembra 2013

Po daljši bolezni je 3. septembra 2013 v starosti 79 umrl slovenski izseljenec John Recek. John se je rodil v Martjancih v Sloveniji.

Živel je s svojo hčerko Gizelo Župevec, sinova Johnom mlajšim in Alexom. Njegovi vnuki so: Sonja Župevec (Kristopher Humbrecht), Eric Župevec, Johnny Recek, in pravnukinja, Emma Humbrecht, ki jih na žalost nikoli ni imel priložnost spoznati. Ima tudi brata Josefa Recek (Martha), ki živi v Ohiu, kot tudi sestra Eme, ki živi v Sloveniji ter več nečakinj in nečakov v ZDA in v Sloveniji.

John je bil dolgoletni član Slovenskega katoliškega centra. Bil je reden gost silvestrovanja v Centru in družabnih piknikov. Imel je srečo, da je lahko obiskal naš letni SCC piknik 11. Avgusta. John se je odločil, da naj bo upepeljen in pokopan v družinskem krogu.

Družina bo sprejela prijatelje v spomin na Johna v nedeljo, 15 septembra od 3:00 do 5:00, v mali dvorani Slovenskega katoliškega Centra.

 

Besedilo: Slovenska katoliški / kulturni center, ZDA

 

 


In Memory of John Recek

Entered into eternal life September 3, 2013 - Počivaj v miru
After an extended illness, John Recek passed away peacefully on September 3, 2013 at the age of 79. John was born in Martjanci, Slovenia. John (Ivan) Recek is survived by his daughter, Gizela Zupevec (Drago), sons John Recek Jr. (Christina) and Alex Recek. Grandchildren, Sonja Zupevec (Kristopher Humbrecht), Eric Zupevec, Johnny Recek, & great-granddaughter, Emma Humbrecht, who he unfortunately never had the opportunity to meet. He is also survived by a brother, Josef Recek (Martha) who live in Ohio, as well as a sister, Ema, who lives in Slovenia, and several nieces and nephews in the U.S. and in Slovenia. 
 
John was a long-time member of the Slovenian Catholic Center. He enjoyed coming to the Center for New Year's Eve and especially to the picnics. He was fortunate to be able to come to the annual SCC Picnic on August 11, where he danced for the last time. John had chosen to be cremated and the family will hold a private memorial service.

The family will receive friends to memorialize John on Sunday, September 15 from 3:00 to 5:00pm in the small hall of the Slovenian Catholic Center.  In lieu of flowers, contributions may be made in John's name to the Slovenian Catholic/Cultural Center (14252 Main St., PO Box 634, Lemont, IL 60439).

We miss him deeply, but are happy that he has found peace. 
This message is being sent on behalf of:
Slovenian Catholic/Cultural Center
14252 Main Street
Lemont, IL 60439

Kitaristka Tanja Ravbar

Avstralska Slovenka Tanja Ravbar je izjemno nadarjena kitaristka. Leta 1990 Tanja je osvojila avstralski "National", tekmovanje v igranju na klasično kitaro, naslednje leto pa je bila finalistka na mednarodnem kitarskem tekmovanju.

 

John Williams, avstralski klasični kitarist in dobitnik grammyja, je bil zelo navdušen nad Tanjo in njenim igranjem. O njem pravi: "Wow, it was hard to keep up with your fingers!"

Tanja nastopa na številnih glasbenih festivalih, v različnih glasbenih skupinah kot spremljava zelo različnim glasbenim zvrstem: world, latin, klasika in jazz.

 

Njeno dinamično, ritmično in energično igranje si lahko v živo pogledate na povezavi.


Besedilo in foto: Jadran Vatovec, Slovenia Avstralija kanal

 


Slovenian Australian Tania Ravbar is an exceptionally talented guitarist.

In 1990 Tania won the Australian National Classical Guitar Competition, and the following year she was a finalist in the International Guitar Competition.

John Williams, Australian classical guitarist and Grammy Award winner, very impressed with Tania's playing says "wow, it was hard to keep up with your fingers!"

Tania performs at a number of music festivals, in different types of bands as a vehicle for the varied types of music genres that she excels in such as world, latin, classical and jazz.

It is essential to see Tania perform live to witness her dynamic, rhythmic and energetic playing.

Tania Ravbar - guitar virtuoso - interview



Adrian Vatovec, Slovenia Australia channel
 

Nikoli ne bom pozabila od kod izviram

Doma in po svetu znane manekenke Bernarde Marovt pravzaprav (še) ne bi smeli obravnavati kot povratnico, saj še vedno večji del leta preživi v tujini, največ v Italiji. Je pa res, da se v zadnjem času vse pogosteje vrača v Slovenijo. Med drugim se je udeležila tudi več srečanj povratnikov, ki se pod imenom Lastovke dobivajo pri Martinu Bibiču v hotelu Krona v Domžalah. Tam je, tako kot vsi ostali udeleženci, zelo podrobno razkrila svojo življenjsko zgodbo, to je pot znane in uspešne manekenke. Tudi problemov in težav, s katerimi se je soočala na tej poti, ni skrivala.

Pri tem je nenavadno to, da Bernarda kot mlado dekle iz Ljubnega v Savinji pravzaprav ni razmišljala o manekenstvu. Zelo intenzivno pa je sanjala o širnem svetu, o tem, da hoče videti čim več sveta in da se hoče naučiti veliko tujih jezikov. Če je hotela te sanje uresničiti, je seveda morala od doma v svet, o katerem jo je bolj kot ne slučajno zaneslo tudi v svet manekenstva. »Že med študijem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, me je večkrat ustavil fotograf na cesti in me vprašal, če bi se bila pripravljena slikati. Sprva ga sploh nisem hotela poslušati, potem pa sem se le odločila, da poskusim. Od tu naprej se je začela moja manekenska pot strmo vzpenjati in se razvijati. Začela sem delati po vsej Jugoslaviji, od slikanja za časopise, modne revije, reklame. Potem je prišla na vrsto tujina, najprej Italija, kjer sem začela sodelovati s takrat največjo modno agencijo Riccardo Gay in podpisala pogodbo za 4 mesece za največji modni časopis Bazar (italijanski in francoski). Začela sem potovati po celem svetu, delati za največje kreatorje in fotografe sveta, pri svetovnih kampanjah, pri revijah visoke mode po celem svetu itd. Dobila sem različne nagrade, sodelovala na lepotnih tekmovanjih, se poskusila v filmu, gledališču itd.«

Intervju z Bernardo Marolt si preberite v reviji Moja Slovenija 9/2013

 

Besedilo: Tomaž Štefe

 

Katarina Peršič iz Avstralije

Slovenska Avstralka Katarina Peršić je aktivno vključena v slovensko skupnost v Geelongu in Melbourne že od svojega otroštva. Katarinina strast je glasba, ki jo je študirala tudi na univerzi. Danes pa je organist v slovenskem cerkvenem zboru v Kewu. Sicer pa je zaposlena v Toyoti Avstralija in opravlja funkcijo direktorja za javne zadeve.

Več o njenem delu, življenju si poglejte v video intervjuju na povezavi.

 

Besedilo: Jadran Vatovec, Slovenija Avstralija kanal

Željko Smodlaka: Henkel je v Sloveniji družbeno odgovorno podjetje

Vse pogosteje opažamo, da imajo številna podjetja v svoji viziji in vrednotah zapisano, da so trajnostno usmerjena in družbeno odgovorna. Med najbolj trajnostno usmerjena podjetja na svetu sodi tudi koncern Henkel s sedežem v Nemčiji, kar dokazujejo tudi številni certifikati in nagrade. Letos maja je minilo 23 let, odkar je Henkel kapitalsko vstopil tudi v Slovenijo. Zanimalo nas je, kako se ta usmerjenost izvaja lokalno, zato smo povprašali generalnega direktorja družbe Henkel Slovenija in predsednika uprave Henkel Adria regije, gospoda Željka Smodlako.

SLIKA: Željko Smodlaka, generalni direktor družbe Henkel Slovenija in predsednika uprave Henkel Adria regije

Preberi več

Draga Gelt črpa navdih iz slovenskih ljudi in kulture

V Astraliji je skupnost Slovencev še vedno zelo močna. In to prav zaradi nekaterih posameznikov, ki s svojo povezovano energijo in aktivnostmi, kljub velikim razdaljam povezujejo slovenski živelj v Avstraliji. Ena takšnih je tudi gospa Draga Gelt Oam, ki je kot učiteljica, igralka, producentka, pesnica in pisateljica izdala že vrsto knjig. Trenutno dela na projeku ustvarjanja zgodovinskega arhiva Slovencev v Avstraliji (Hasa).

 

 

V povezavi si oglejte zanimiv intervju z Drago Gelt o njenem delu, življenju, spominih ter na drugi povezavi še nekaj prikazov njenih del.

Intervju z Geltovo je naredila Cassandra Vatovec iz Slovenija Avstralija kanal, ki je največji video medij Slovencev v Avstraliji, saj ima več kot 90.000 ogledov. Njihove video novice si lahko ogledate na njihovi strani.

 

Besedilo: MS

Nenad Bilbija

»Morate verjeti v svoje sanje, saj se prej ko slej uresničijo«

Na mladih svet stoji, pravijo, in res je tako. Mlade je treba spodbujati, da sledijo svoji sanjam, da delajo tisto, kar jih veseli. Nenad Bilbija, reprezentant slovenske rokometne reprezentance, prav tako sledi svojim sanjam. Kot otrok je prejel veliko motivacije s strani staršev in starejšega brata Gorana. Pred osmimi leti pa je odpotoval preko meja Slovenije na tuje, kjer je igral za različne rokometne prvoligaše. Ppovprašali smo ga, kako je živeti v tujini in kaj iz domovine najbolj pogreša.

Nenad, ste rokometaš slovenske rokometne reprezentance. Kako ste se sploh začeli ukvarjati z rokometom in zakaj ravno rokomet?

Za rokomet me je navdušil moj 9 let starejši brat, njega pa najin stric, ki je prav tako bil rokometaš. Velikokrat sem ga spremljal na tekmah, užival tudi ob gledanju tekem RK CPL, ki je takrat bil v vzponu in tako z osmimi leti začel tudi trenirati. Verjamem pa, če bi v Celju imeli kakšen košarkaški klub na malo boljšem nivoju, da bi se zaradi mojih izhodišč prej odločil za košarko.

Že nekaj let živite in delate v tujini. V katerih državah vse ste že živeli?

Šest let sem živel v Španiji in sicer po leto dni v Vigu in Irunu ter štiri leta v Valladolidu, trenutno pa drugo leto živim v nemškem Mindnu).

Nenad, kaj bi sporočili mladim v Sloveniji in po svetu?

»Hay que creer en los sueños porque se cumplen tarde o temprano. To v slovenščini pomeni, da je treba verjeti v svoje sanje, saj se prej ali slej uresničijo!

Več v tiskani reviji Moja Slovenija, junij 2013

Besedilo in foto: V. K.

Sonja Avguštin Čampa: »Cilj Svetovnega slovenskega kongresa je, da bi se Slovenci po svetu čutili kot narodna, slovenska skupnost«

Naša tokratna sogovornica se je rodila in odraščala v Argentini, a je bila Slovenija od nekdaj njena domovina, čeprav jo je prvič obiskala na maturitetnem izletu. V Buenos Airesu je bila v slovensko skupnost vpeta do te mere, da se ji ob prvem stiku domovina ni zdela nič drugačna od njenih predstav. Deset let po prvem obisku se je za stalno preselila čez lužo in po spletu okoliščin danes opravlja vodstveno nalogo na Svetovnem slovenskem kongresu v Ljubljani.

Gospa Sonja Avguštin Čampa (mimogrede, ker gre tudi za predstavitev nje osebno, zagotovo smemo zapisati, da se je poročila ravno pred nekaj tedni) pravi, da je v Sloveniji v srečanjih z ljudmi doživela same pozitivne trenutke. Razlike med eno in drugo domovino pa opaža v vsakdanjih situacijah.

 

Za začetek bi bilo morda dobro, če bi malo osvežili spomin na ustanovitev SSK in na njegovo vlogo.

Svetovni slovenski kongres je bil ustanovljen v času osamosvajanja Slovenije s prvotnim ciljem, da bi ob teh procesih pomagali tudi Slovenci po svetu in se s tem tudi spet počutili kot del slovenske narodne skupnosti. Obenem je bil namen ustvariti prostor srečevanja Slovencev na različnih področjih, kar še posebej udejanjamo od leta 1998, ko smo uvedli strokovne konference. Postale so rdeča nit Kongresa, po njih smo prepoznavni, doslej smo jih pripravili že 26. Najbolj smo znani po konferencah zdravnikov, znanstvenikov in gospodarstvenikov. Zdravniki se bodo spet srečali te dni, znanstveniki pa oktobra.

 

Kaj je ključno, da so vaše konference tako dobro obiskane?

Zagotovo pozitivne izkušnje, ki jih udeleženci prenesejo naprej. Tako so se pod našim okriljem srečali tudi arhitekti in gradbeniki, pa glasbeniki, planinci, pravniki. Lani prvič tudi mladi raziskovalci ter novinarji. Obe konferenci sta bili izjemno dobro obiskani, mladih raziskovalcev je bilo celo toliko, da so presegli vse naše načrte.

Trudimo se, da med predavatelji dosežemo enak delež tistih iz Slovenije in iz sveta. Tako so dogodki odličen način za mreženje, za povezovanje stroke, seznanjanje z novostmi in za pretok znanja. Udeležba kaže, da si strokovnjaki želijo izmenjave znanja.

 

Najbrž je ekipa, ki pripravlja tako zahtevne projekte, kar številčna.

Niti ne. Konference pripravljamo trije – poleg drugega rednega dela. Lahko pa vedno računamo tudi na pomoč vodstva, ki svoje delo opravlja prostovoljno.

 

Besedilo in foto: K.V.

Več v reviji Moja Slovenija 6/2013

Delo prof. dr. Ernesta Petriča k problematiki narodnih manjšin

1. Bil je v službi na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV) v Ljubljani (1961 – 1965).
2. Njegova bibliografija obsega preko 300 enot, od tega za narodnostno in manjšinsko problematiko pomembna:

Knjige:
Mednarodno pravno verstvo narodnih manjših (Maribor 1976), za katero je dobil takratno nagrado za znanstveno delo; ugledni teoretik manjšinskega verstva Theodor Veiter jo je označil za  "derreit wohl gründlichstes ethnisher (nationaler) Minderheiten«;
 
Pravni položaj slovenske manjšine v Italiji
(Trst, 1980), (izšla tudi v italijanščini).

Pravica narodov do samoodločbe (Maribor 1987), ki je bila pomembna ob utemeljevanju pravice Slovencev do samoodločbe v borbi za neodvisnost l. 1989/90.

Zadnja knjiga letos, ugledna založba Brill/Nijhoff (ZDA – Holandija), Foreign Policy – from Conception to Practice.

Skupaj 8 knjig v slovenščini, angleščini, italijanščini, albanščini o mednarodno pravni problematiki manjšin ter mednarodnih odnosih in zunanji politiki.

V Naših razgledih že l. 1962 o manjšinski problematiki.
Prispevki prof. dr. Ernesta Petriča k problematiki narodnih manjšin


3. Bil dolga leta v organih INV in SLORI, v Znanstvenem inštitutu v Celovcu ter v mednarodnem inštitutu za narodnostna vprašanja in regionalizem (INTEREG, München).

4. Na INV, kjer je bilo prvo delovno mesto, sodeloval z osebnostmi kot prof. Dr. F. Zwitter, J. Feldcher, prof. Dr. J. Pleterski, dr. L. Ude (starejši), Lavo Čermelj, D. Druškovič, spoznal koroške osebnosti: dr. J. Tišler, dr. F. Zwitter, dr. J. Inzko.

5. Delovanje na Dunaju (veleposlanik):
Ureditev problemov Koroških Slovencev, vključno dvojezični napisi (t. I. Karnerjevi predlogi);
Enotnost Koroških Slovencev ter skupno nastopanje njihovih krovnih organizacij;
Ureditev problema Radio 2.


6. Osnovno v karijeri:
- Doktoriral l. 1965 iz problematika "pravica do domovine" – še vedno aktualno v zvezi z "etničnim čiščenjem" in manjšinsko problematiko;
- Sodelavec INV v Ljubljani (1961 – 65);
- Profesor na FDV (1965 vse do l. 2000). Še vedno predava v manjšem obsegu oz. Sodeluje na FDV, EPF, FDŠ. Predaval (kot gost) na številnih univerzah v Evropi, Indiji in ZDA, imel l. 2008/09 tudi tečaj na Dunajski diplomatski akademiji in 3 leta (1983 – 86) na Univerzi v Adis Abebi;
- Bil član Izvršnega sveta, t. I. Slovenske liberalne vlade Staneta Kavčiča (1967 – 72);
- Državni sekretar v Ministrstvu za zunanje zadeve (1997 -2000);
- Veleposlanik: Indija (in Nepal), ZDA (in Mehika), OZN-New York (in Brazilija), Avstrija (in OVSE, IAEA, UNIDO, UN – Dunaj). Bil sploh prvi veleposlanik, ki ga je l. 1993 RS imenovala;
- Bil član Sveta guvernerjev IAEA (Mednarodna organizacija za atomsko energijo) na Dunaju, 2005-2007 in mu predsedoval l. 2006-2007);
- Delal kot ekspert pri vladah Kolumbije (1972), Iraka (1975), v Etiopiji.

Je član (od 2007 in ji predsedoval l. 2008) Komisije za mednarodno pravo (lahko le trije člani iz t. I. Vzhodne Evrope, vključno z RF). Ta komisija pripravlja za OZN predloge novega mednarodnega prava. L. 2012 mu je dalo ob ponovni izvolitvi glas kar 169 držav od 192 članic OZN; dobil je od vseh največ (po več kot 20 glasov več od kandidatov ZDA, RF, Anglije, Francije itd.).

Od l. 2012 član 9 članskega svetovalnega odbora za nominiranje in predlaganje sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, kar je izjemno ugledna funkcija in priznanje njegovi strokovnosti in osebni integriteti.

Od l. 2008 sodnik in od 2010 predsednik Ustavnega sodišča RS.

Glavna odlikovanja in priznanja:
 
- nagrada Sklada Borisa Kidriča za znanstveno raziskovalno delo (1977)
- priznanje IFIMES (International Institute for Middle-East and Balkan Studies) za življenjsko delo
- Jugoslovansko: Orden dela z zlatim vencem
- Slovensko: Zlati red za zasluge
- Avstrijsko: Gross Goldene Ehrenzeichen am Bande
- Ameriško: Meritorious Service Medal (State of Colorado)
- častni občan Občine Bled.


Besedilo: MS
Foto: Danijela Mišić

 




Prof. Dr. Ernest Petrič
 
Dr. Ernest Petrič graduated from the Faculty of Law of the University of Ljubljana in 1960, winning the Prešeren University Award. He was also awarded a Doctorate in Law from the same Faculty in 1965. After taking a position at the Institute for National Issues, he was first an Assistant Professor, then an Associate Professor, and finally a Full Professor of International Law and International Relations at what is presently the Faculty of Social Sciences of the University of Ljubljana. At this Faculty he was the director of its research institute, the Vice Dean, and the Dean (1986–1988). He has occasionally lectured at the Faculty of Law of the University of Ljubljana and as a guest also at numerous prestigious foreign universities. For three years (1983–1986) he was a Professor of International Law at the Faculty of Law in Addis Ababa.
He pursued advanced studies at the Faculty of Law of the University of Vienna (particularly with Prof. A. Verdross and Prof. S. Verosta), at the Max Planck Institute for Comparative Public Law and International Law in Heidelberg, at the Hague Academy for International Law, and at the Institute for International Law in Thessaloniki. He has been a member of numerous international associations, particularly the ILA (the International Law Association), the IPSA (the International Political Science Association), the Yugoslav Society of International Law, and currently the Slovene Society of International Law. He is a member of the ILC (the International Law Commission), whose membership comprises only 34 distinguished international legal experts from the entire world, representing different legal systems.

In the ILC he actively participates in the work on the future international legal regulation of objections to reservations to treaties, the deportation of aliens, the responsibilities of international organizations, the effects of armed conflicts on treaties, the international legal protection of natural resources, in particular, underground water resources that extend to the area of several states, and regarding the problem of extradition and adjudication. He served as President of the Commission from 2008 to 2009.

Between 1967 and 1972 he was a member of the Slovene Government (the Executive Council), which was presided over by Stane Kavčič, in which Dr. Petrič was responsible for the areas of science and technology. Subsequent to 1989 he was the ambassador to India, the USA, and Austria, and the non-resident ambassador to Nepal, Mexico, and Brazil. He was a permanent representative/ambassador to the UN (New York) and to the IAEA, UNIDO, CTBTO, ODC, and OECD (Vienna). From 1997 to 2000 he was a state secretary at the Ministry of Foreign Affairs. In 2006 and 2007 he presided over the Council of Governors of the IAEA (International Atomic Energy Agency). During the time of his diplomatic service he also dealt with important issues of international law, such as state succession with regard to international organizations and treaties, border issues, and issues concerning human rights and minority rights.

He has published numerous articles and treatises in domestic and foreign professional journals, and five books, three in the field of international law (Mednarodno pravno varstvo manjšin [The International Legal Protection of Minorities], Pravica narodov do samoodločbe [The Right of Nations to Self-Determination], and Pravni status slovenske manjšine v Italiji [The Legal Status of the Slovene Minority in Italy]) and a fundamental work on foreign policy: Zunanja politika  - Osnove teorije in praksa [Foreign policy - The Basics of Theory and Practice]. He has contributed papers to numerous conferences and seminars. He still occasionally lectures on international law at the European Faculty of Law in Nova Gorica, the Faculty of Social Sciences in Ljubljana, and the Faculty of State and European Studies in Brdo near Kranj. He commenced duties as judge of the Constitutional Court on 25 April 2008. He was unanimously elected President of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia and assumed office on 11 November 2010.

Bo lahko kdaj zdravila tudi v Sloveniji?

Simona Stepančič je holistična terapevtka, ki se ukvarja zlasti s svetovanjem na področju prehrane. Iz ene same kapljice krvi lahko napove, kakšnega zdravja bomo v prihodnosti, denimo čez desetletje. Čeprav živi v Kanadi že enaindvajset let, si srčno želi preseliti v Slovenijo in z dejavnostjo pomagati rojakom na domačih tleh. Skrbi pa jo togost na področju zakonodaje.

Gospa Stepančič ni nikoli razmišljala o življenju na tujem, pravzaprav ji je bila ta misel tuja. Ni si znala predstavljati, da bi lahko zapustila rodno družino. A mož Roland, ki je po duši bolj avanturistične sorte, pove med smehom sogovornica, do selitve ni videl zadržkov. Vsaj za kratek čas, v Ameriko. Ker je Simona sledila srcu, se je navzela delčka njegove drznosti in odločila sta se za Kanado, ki je v očeh njunih prijateljev veljala za bolj gostoljubno do priseljencev. Prispela sta v Toronto, tudi zato, ker so letalske povezave z domovino boljše, razkrije sogovornica, da Slovenije nikoli ni nehala nositi v srcu. Nenazadnje se še zmeraj vsako leto vračajo na obisk v Slovenijo.

Odločitev za zdravje

Simona je svoj novi poklic našla po naključju. V domovini je študirala umetnost in se z njo sprva tudi poklicno ukvarjala, ko pa je pred tridesetimi leti kratek čas bivala ob prijateljici, oboleli za rakom, so bili ti dnevi odločilni za njeno nadaljnje življenje. Spoznala je namreč dopolnilne metode zdravljenja in od blizu spremljala pozitivne učinke spremenjene prehrane. Odločila se je, da želi biti pri petdesetih letih prav tako zdrava in vitalna, kot je bila v trenutku, ko je stopila na pot sprememb.

To pa je bilo obenem obdobje, ko so se tudi pri njej začeli kazati prvi bolezenski znaki – v obliki alergij in migren, zaradi katerih po nekaj dni ni mogla iz postelje. Začela je upoštevati spoznanja zdravega življenja, pri čemer ji je bilo v veliko pomoč življenje čez lužo, saj je bila Kanada pred dvajsetimi leti še »svetlobna leta« pred nami glede dostopnosti literature in drugih virov. Ko je za rakom pred šestnajstimi leti zbolela še nečakinja, se je dokončno odločila za študij naturopatije, ki ga je dokončala v Ameriki.

 

Besedilo: Karolina Vrtačnik

Foto: osebni arhiv

 

Več v reviji Moja Slovenija 4-2013

Dodaj med priljubljene

Sledi nam na:

Powered by CoalaWeb

Iskanje

Revija

Facebook

Twitter

Iz zamejskih medijev