17 Oct, 2018
10:01:22

ROK TROŠT: Moja želja je priti nazaj!

Rok Trošt šteje med novodobne slovenske izseljence. Šel je po poti mnogih mladih, ki so v okviru Evropske unije ali še dlje iskali znanje, zaposlitev in tudi družino. V Švici živi že od leta 2005, ko se je vpisal na študij MBA, na inštitut Institute for Management Development v Lausanne. Nadaljeval je delo v multinacionalni družbi DuPont, kjer je danes direktor divizije DuPont Disinfectants. Intervju z njim je bil narejen na 15. marketinški konferenci v Portorožu 18. in 19. maja 2010, ki je potekala v hotelu Bernardin.

 

Kaj vas je gnalo v tujino? Želja po zaslužku, znanju, delu v mednarodnem okolju, tuja kultura …?
Stalni izziv. Vidiš nove stvari, nove kulture, pristope in poglede. V velikih podjetjih je veliko znanja in priložnosti. Zanimala sta me predvsem marketing in vodstvena znanja.


Kdaj ste se odločili za odhod v tujino?
Odločitev je padla po šoli. Bilo mi je zelo težko. Večina prijateljev in tudi moja družina je iz Ljubljane. Vse skupaj pa sem sprejel kot osebni izziv, kot žrtev in investicijo v uspešno poslovno pot. Za eno leto sem odšel na študij MBA v Švico. To je bilo zelo intenzivno leto.


Ki se je nagradilo z delom v mednarodnem podjetju DuPont. Zakaj ravno to podjetje?
Po študiju sem imel najprej željo po delu v svetovalni družbi. Dobil sem kar nekaj ponudb od različnih podjetij, ki pa niso ustrezale mojemu življenjskemu cilju. Naredil sem analizo trga in izbral nekaj večjih podjetij. Pri DuPontu so mi ponudili kariero, razvoj in zanimivo sliko vizije podjetja. To me je pritegnilo.


Kaj štejete kot svoj največji uspeh?
Poslovno? Delo, funkcija, ki jo opravljam v podjetju in na kateri sem že leto in pol. Imam triletni mandat in pričakovani rezultati so zelo zahtevni.
Zasebno pa poroka s Tamaro. Spoznala sva se pred desetimi leti v poletni šoli na Češkem. Ona je prišla iz ZDA, jaz pa iz Slovenije. In od takrat naprej sva skupaj. Poročen sem slabo leto in končno živiva skupaj v Ženevi. Zadnje dve leti pred poroko sva se videla le vsake tri tedne in bilo je veliko potovanj v ZDA. Tamara danes zaključuje študij na Harwardu v Bostonu in ima več časa.


Ali kaj pogrešate Slovenijo?
Zaljubljen sem v Slovenijo. Slovenija je moja baza. Tam so moji prijatelji, ki jih poznam že od svojega četrtega leta. Z njimi se vsaj dvakrat na teden slišimo po telefonu. Domov k družini grem vsake dva do tri mesece. Sem Slovenec in tako tudi čutim. V Ženevi pa se še vedno počutim kot tujec. Tam živi 60 odstotkov tujcev in preteče zelo veliko časa, da te Ženevčani integrirajo medse.

 


Imate veliko znanja in izkušenj? Računate, da jih boste kdaj prenesli tudi v Slovenijo?
Na dolgi rok se vidim v Sloveniji in ne v tujini. Verjetno na kakšni menedžerski funkciji ali v svojem podjetju. To je moja ambicija. Ker so zunaj veliko večje možnosti, bo domovina vedno bolj kot »baza«.

V Ženevi živite in verjetno poznate veliko ljudi. Tam deluje tudi nekaj slovenskih izseljeniških društev. Jih poznate?
Povezovanje med Slovenci je zelo omejeno. Tudi zato, ker jih je zelo malo. Večina so druge generacije, otroci staršev. Osebno poznam nekaj ljudi iz slovenske misije pri Združenih narodih. Nedolgo tega smo organizirali pravi mali nogometni turnir in zmagali proti Američanom. Bolj malo pa srečujem rojake iz Združenja ženevskih Slovencev. Priznam, da tudi zaradi narave dela, ki ga opravljam, nimam v Ženevi veliko prijateljev svoje starosti. Večinoma so iz ZDA, Libanona, Nigerije …


Zakaj menite, da več mladih ne ostane v Švici?
Mladi pridejo, zaključijo študij in se vrnejo domov. Zakaj? So različni vzroki. Nostalgija in visoka kakovost življenja v Sloveniji. Predvsem pa bolj zdrave prioritete kot tu v Švici. V Sloveniji je normalno, da si vzameš čas za šport, prijatelje in oddih. Tu pa ni tako.


Kaj svetujete mladim, ki želijo delati v tujini?
Mladi si morajo postaviti prioritete. Odločiti, kaj hočejo in zakaj. Prav je, da se to vprašajo večkrat. Jaz sem vedel, da hočem imeti MBA, nisem pa načrtoval dela v DuPontu. Zgodaj sem si postavil prioritete. Potrebna pa je bila disciplina in veliko truda in odrekanja.
Ko si v tujini, je treba ceniti svoje korenine. To, da smo Slovenci. Ter ohraniti stik s prijatelji in družino doma.

 

Edvard Vrtačnik

Rojak: Eddie Sedevcic, Merrylands

Eddie Sedevcic je edini duhovnik, ki ga je 'dala' avstralska Slovenija. Duhovnik slovenskega rodu, ki je vzrasel v Avstraliji, je pred leti bral novo mašo pred slovenskimi verniki v Paddingtonu.

 

Že stirideset let je na velikonočni ponedeljek v Merrylandsu pirhovanje, kjer se mecejo kovanci v pirh. Leta 2009 je na ta dan zadel edino Eddie Sedevcic, ki redno pomaga v Merrylandsu pri masevanjih. Neverjetno veselje veje iz njegovega obraza in vzklik "Zadel sem!"
 
Avtor: Florjan Auser

Foto: Marta Magajna

 

POGOVOR Z ROJAKOM: Just Rugel

Nit, brez katere ne bi bilo dragocenega vzorca

Just Rugel se je rodil v Sarajevu slovenskim staršem, materi Zdenki Belle in očetu, zdaj že pokojnemu dr. Janezu Ruglju, enemu najbolj znanih in zagotovo tudi najuspešnejših slovenskih psihiatrov, ki je svojo poklicno pot posvetil predvsem zdravljenju alkoholikov. Just je od tretjega do dvajsetega leta živel v Sloveniji, kasneje pa sta se z materjo preselila v Moskvo, kjer je doštudiral in je že več let poslovnež. Slovi pa tudi kot izjemno prizadeven in dejaven predsednik Kulturno-prosvetnega društva dr. Franceta Prešerna za promocijo stikov med Slovenijo in Rusijo.

Just Rugel 

 

Preberi več

PREDSTAVITEV: Meta Lenarčič

20-obletnica etničnega radia 3 ZZZ v Melbournu

Po večjih avstralskih mestih delujejo etnične radijske postaje, kjer govorijo vse mogoče jezike sveta. Razen državne SBS (Special Broadcasting Service, ki iz Melbourna in Sydneyja pokriva skoraj vso Avstralijo) delujejo vse na prostovoljni osnovi. 22. februarja letos je minilo dvajset let, odkar je bilo iz etra radia 3 ZZZ 92.3 FM mogoče slišati okoli 58 različnih jezikov. Med vso to jezikovno multikulturnostjo lahko enkrat na teden poslušamo tudi 60 minutno oddajo v slovenskem jeziku.

Meta Lenarčič 

 

Preberi več

Christian Rant

»Če še niste bili v Sloveniji, pridite, ker vam ne bo žal!«

Stari starši našega sogovornika Christiana Ranta so v Argentino prišli leta 1947 in se naselili v predmestju Buenos Airesa. Njegov oče Tomaž in mama Cristina sta se rodila v Buenos Airesu, Christian pa je odraščal v provinci Córdoba, 800 km severno od argentinske prestolnice, kjer je njegova družina prevzela upravljanje Počitniškega doma dr. Rudolfa Hanželiča v Doloresu (v občini San Esteban). Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo, fakulteto pa je zaključil v Buenos Airesu, kjer je doštudiral kot profesor telesne vzgoje.



 

Preberi več

POGOVOR Z ROJAKOM: Boris Kambič

Ljubezen do planin je Slovencem v krvi

V San Carlosu de Bariloche, mestecu pod Andi, živi dejavna slovenska skupnost, ki šteje okrog 250 Slovencev. Nekateri so se proslavili kot uspešni plezalci, planinci in smučarji ter vedno znova dokazali, da Slovenci zares sodimo med planinske narode. Tudi Mnogi vrhovi v Andih nosijo imena po slovenskih alpinistih, ki so se tja prvič podajali konec petdesetih let prejšnjega stoletja. »Mislim, da imamo to željo po hribih in odkrivanju novih poti Slovenci v krvi in spomin na naše hribe nas žene, da iščemo podobnosti ali razlike z našimi domačimi gorami,« je med drugim v pogovoru dejal Boris Kambič, tudi sam priznan alpinist in član vodstva Slovenskega planinskega društva Bariloče.

 
 

Preberi več

USPEŠNI ROJAKI: Janez Merčun, Ženeva

»Nisem tako skrivnosten, kot se misli«

Janez Merčun, ime, ki ga ženevski Slovenci izgovarjajo s spoštovanjem. Razen redkih starejših članov ga nihče ne pozna. Govori se, da je zelo bogat. V 15 letih ni prišel na nobeno slovensko srečanje, a je vseeno vsako leto nakazal visok znesek na tekoči račun. Razlog več, da se z Evelino povabiva kar na kosilo k njemu domov. »Bordojec ali burgundec?« je bil njegov odgovor. Z avtom, s kakršnim se prevaža britanska kraljica, naju je pripeljal pred stanovanjski blok. Malce razočaranja, ker nisva pred luksuzno hišo, a vseeno pozabiva zapreti usta, ko naju povabi, naj vstopiva v ogromno stanovanje, ki se razteza čez celotno površino na vrhu stanovanjskega bloka. Rodinov kip tam, vaza Kokoške tu, pa Kogojev Konj, umetniška platna, o katerih govori z ljubeznijo, pa tudi ironijo, ko se spominja anekdot, povezanih z nakupom umetnin.

 Janez Merčun

 

Preberi več

POGOVOR Z ROJAKOM: Ivan Kamin

Slovenska skupnost v New Yorku je majhna, a aktivna

Življenjska pot je Ivana Kamina pripeljala iz male vasi Selo pri Mirni v eno izmed najpomembnejših svetovnih trgovinskih in finančnih središč, v mesto, ki nikoli ne spi, New York. Član Sveta Vlade RS za Slovence po svetu ter nekdanji predsednik Slovensko-ameriške poslovne skupnosti od leta 1990 vodi svoje podjetje M C Graphics Inc., ki se ukvarja s tiskom, v prostem času pa aktivno sodeluje v Slovenski skupnosti v New Yorku ter navdušeno smuča. Slovensko kulturno dediščino prenaša tudi na svoje štiri vnuke, saj se zaveda pomembnosti ohranjanja slovenske zavesti in jezika.

 Ivan Kamin

 

Preberi več

POGOVOR Z ROJAKINJO: Tanya Pliberšek

Slovenske korenine v srcu Sydneyja

Na uradnih straneh avstralskega parlamenta (Australian Federal Government Ministers - House of Representatives) med spiskom ministrov najdemo tudi ime mlade potomke Slovencev iz Sydneyja - Tanyo Pliberšek. Univerzitetno izobražena Pliberškova, poslanka ALP, laburistične - delavske stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, ki obsega 63 kvadratnih kilometrov, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk.

Tanya Pliberšek 

 

Preberi več

USPEŠNI ROJAKI: Janez Hacin, arhitekt

Drugega in tretjega oktobra 2008 je v hotelu City v Ljubljani potekala tretja Konferenca slovenskih arhitektov in gradbenikov iz sveta in Slovenije. Pripravil jo je Svetovni slovenski kongres, tako kot tudi prvi dve. Uvodno predavanje z nenavadnim naslovom - Česa me niso naučili na ameriški fakulteti za arhitekturo - je imel arhitekt Janez Hacin iz Ženeve.

Janez Hacin 

Preberi več

Dodaj med priljubljene

Sledi nam na:

Powered by CoalaWeb

Iskanje

Revija

Facebook

Twitter

Iz zamejskih medijev