NTERVJU: Dr. Boris Jesih

»Za nas so vsi naši!«

Dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, velja za zelo dobrega poznavalca manjšinske problematike, posebej med Slovenci na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Po diplomi iz politologije na FSPN v Ljubljani (sedaj Fakulteta za družbene vede – FDV) se je leta 1980 zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV), kjer je višji znanstveni sodelavec ter član upravnega odbora. Leta 1992 je magistriral na FDV-ju z nalogo Avstrijske politične stranke in manjšinsko vprašanje, 2003. pa prav tam doktoriral z disertacijo Politična participacija narodnih manjšin: primer koroških Slovencev. Na mesto državnega sekretarja, kjer pri delu pomaga ministru, pristojnemu za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjanu Žekšu, je bil imenovan 22. novembra 2008.

 

 

Boris Jesih

Gospod Boris Jesih, najprej čestitke k imenovanju za državnega sekretarja na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pred vami so štiri leta novega mandata, v katerem boste tesno sodelovali z ministrom dr. Boštjanom Žekšem. Lahko na kratko predstavite glavne smernice delovanja oziroma katerim problemom se boste najprej posvetili?

Prednostne naloge na področju odnosov s Slovenci v zamejstvu in po svetu vidimo v evalvaciji strategije odnosa RS do Slovencev v zamejstvu in po svetu. V njeno izvajanje je treba vključiti vse ključne dejavnike v Sloveniji in po svetu. V okviru tega moramo izoblikovati nove pristope v sodelovanju z narodnimi manjšinami sosednjih držav, z oblikovanjem modelov, ki vključujejo sodelovanje in povezovanje različnih subjektov v obmejnem prostoru ob upoštevanju specifične kulturne, jezikovne in etnične raznolikosti. Pri tem je važno posebno pozornost nameniti tistim vsebinam, ki so neposredno povezane z izboljšanjem položaja narodnih manjšin ter evidentiranjem konkretnih projektov, v katere je najbolj smotrno neposredno vključiti institucije narodnih manjšin.

Narodne manjšine je potrebno uveljaviti kot tisti pozitivni faktor, ki predstavlja bistveno spodbudo za mednarodno sodelovanje in se izogibati preživelemu konceptu, ki v manjšini vidi ovire ne pa možnosti za sodelovanje. Samo tako lahko pridemo do ustvarjanja pogojev, da se bo izboljšal položaj vseh prebivalcev na narodnostno mešanih območjih ne glede na njihovo etnično pripadnost, oziroma etnična različnost obmejnih območij mora postati vrednota, ki mora dobiti prednost v programih sodelovanja sosednjih držav.

Rodili ste se v Mariboru, šolanje nadaljevali v Ljubljani, kjer ste na Fakulteti za družbene vede tako magistrirali kot doktorirali. Obakrat ste v svojih nalogah obravnavali manjšinsko vprašanje Slovencev v Avstriji. Vas na zamejstvo veže tudi osebna izkušnja?

Glede na to, da sem praktično celotno svojo raziskovalno kariero posvetil proučevanju manjšinskih vprašanj, je to seveda postalo sčasoma že nekoliko več kot le služba, kar pa ne pomeni, da je na račun tega trpela profesionalnost pri delu. Z zadovoljstvom ugotavljam, da so se v vseh teh letih stkale številne vezi, ki so nemalokrat prerasle v iskrena prijateljstva.

Boris Jesih

Vse od leta 1980 ste bili zaposleni na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ker ste pridobili naziv višji znanstveni sodelavec in bili predsednik upravnega odbora. Katera so bila vaša glavna področja raziskovanja in proučevanja?

Kot raziskovalec sem opravil vrsto samostojnih raziskovalnih nalog s področja položaja slovenske manjšine v Avstriji in vidikov politične participacije narodnih manjšin, tematska področja raziskovanja so tudi pojavi neonacizma in »novih družbenih gibanj« v Avstriji ter položaj manjšin v Sloveniji. V zadnjih letih sem sodeloval pri projektu Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, v okviru katerega sem bil sourednik treh publikacij z enakim naslovom. Bil sem odgovorni nosilec projekta z naslovom Narodne manjšine v medetničnih odnosih po vstopu Slovenije v EU. Uredil sem tudi vrsto publikacij s področja manjšinske problematike.

Veljate za izredno dobrega poznavalca koroško-slovenske in manjšinske problematike. Ste se zato odločili, da sprejmete mesto državnega sekretarja na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu?

Priznati moram, da je novo delo zame kot raziskovalca izziv, lahko rečem, da bom lahko ugotovil, koliko je možno uresničiti vrsto stvari, do katerih prihajamo raziskovalci v svojih raziskavah, pa smo prepričani, da politika zanje nima zadostnega posluha. Odgovor na to, ali je to res tako, vam bom lahko dal čez štiri leta.

 Boris Jesih

 
Določila 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki opredeljujejo varstvo slovenske manjšine v Avstriji, se ne izvajajo dosledno. Najbolj pereča vprašanja se še vedno vrtijo okrog dvojezične topografije in priznanja slovenščine kot uradnega jezika. Kje po vašem mnenju tičijo glavni razlogi za neizvajanje?

Koroška je posebno vprašanje. Sam sem si dostikrat postavljal vprašanje, zakaj nekatere stvari ne grejo in ne grejo naprej. Čeprav moramo priznati, da se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo na bolje, vrsta odprtih vprašanj še vedno ostaja. Razmere so danes take, da rešitev odprtih vprašanj ne bi smela biti vprašljiva. Očitno je, da je nekaterim silam na Koroškem protimanjšinska politika edini politični argument, s katerim upajo na pridobivanje političnih glasov, žal se je to v preteklosti dostikrat izkazalo za uspešno. Bližajoče volitve na Koroškem bodo pokazale, ali je to tudi potem, ko ni več Jörga Haiderja, še vedno tako.

Bi se situacija Slovencev na avstrijskem Koroškem in Štajerskem po smrti Jörga Haiderja lahko spremenila na bolje? Besede novega koroškega deželnega glavarja Gerharda Dörflerja so ponovno negative, saj je napovedal, da bo preprečil postavitev vsake dodatne dvojezične table.

Kot rečeno del odgovora na to vprašanje bomo dobili prav kmalu, ali se bo situacija v resnici izboljšala, pa bo jasno v naslednjih letih. Sam sem optimist, saj nove spremenjene razmere, kot je na primer odprava administrativne meje, omogočajo vrsto stvari, ki še do nedavnega niso bile mogoče. Veliko možnost vidim predvsem v vseh oblikah čezmejnega sodelovanja, ki bodo posredno prinesle za pripadnike slovenske manjšine in tudi nemško govoreče večine izboljšanje kakovosti življenja, kar bo slabilo tudi tiste, ki svoj politični uspeh gradijo na protimanjšinski politiki.

Slovenski koroški pisatelj Janko Messner je nedavno zavrnil nagrado dežele Koroške za področje kulture – častno nagrado za literaturo v višini 6000 evrov – dokler ne bodo postavljene dvojezične table. Kako ocenjujete tovrstno akcijo?

Menim, da si je Janko Messner to nagrado zelo zaslužil, take akcije so seveda način opozarjanja na nerešene probleme, je pa treba paziti, da ne pride pri tem do negativnega učinka. Vedeti moramo, da je Janko Messner dobil nagrado kot koroško-slovenski pisatelj, kar tudi ni nepomembno.

Zaradi predvidenih nižanj finančnih sredstev, ki so bila v italijanskem parlamentu nedavno tudi sprejeta, se je v težkem položaju znašla tudi slovenska skupnost v Italiji. Menite, da bi morala država Slovenija pri tovrstnih problemih ravnati drugače?

Mislim, da je Slovenija v primeru, ki ga omenjate, ravnala tako, kot je prav, in prepričan sem, da bo rezultat pozitiven. Tudi sam sem v preteklosti bil kritičen do marsikatere poteze slovenske politike in lahko samo rečem, da bomo v tem mandatu v podobnih primerih uporabili vsa sredstva, ki jih imamo na razpolago. Prepričan sem, da bomo pri tem uspešni, saj ne nazadnje te probleme rešujemo s prijateljskimi državami, s katerimi smo oziroma bomo tudi skupaj povezani v okviru EU.

Slovenci v izseljenstvu in po svetu se spopadajo z drugimi težavami kot v zamejstvu. Vsem pa je skupen ljubeč odnos do slovenskega jezika in kulture. Kako ga po vašem mnenju še okrepiti, predvsem med mladimi?

Nedvomno sta jezik in kultura najpomembnejša pri ohranjanju identitete slovenskih izseljencev. Zato bomo tem področjem namenili največ pozornosti. Slovensko izseljenstvo se je v preteklosti tako doma kot med izseljenci samimi prevečkrat obravnavalo na zgolj polju politike. Bolj kot to, da so Slovenci, je bilo pomembno to, ali so »naši« ali »njihovi«. Prenehati moramo z njimi graditi povezovanje na ideoloških izhodiščih in tudi to izkoriščati za pridobivanje točk v domači politiki. Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo.

Pri odnosu do Slovencev v zdomstvu nameravamo posebno pozornost posvetiti živim stikom s slovenskim jezikom in kulturo, pri generaciji, ki se vrača, pa pozornost nameniti možnostim aktivne vključitve v slovensko družbo.

Tudi gospodarsko sodelovanje je eno izmed področij, ki bi se lahko še bolj okrepilo in razvilo. Po svetu namreč deluje veliko uspešnih Slovencev, ki posedujejo mnoge zanimive izkušnje in znanja. Na kakšen način bi jih bilo mogoče znova povezati s Slovenijo?

Temu področju bomo v prihodnje posvetili večjo pozornost kot do sedaj, to je v svojih uvodnih nastopih večkrat poudaril minister akademik Žekš. Sodobne komunikacijske tehnologije nam omogočajo, da se ob dobrem konceptu lahko tega vprašanja zelo hitro lotimo.

Zelo ste aktivni tudi na področjih urednikovanja in pisanja. Vse od leta 1987 ste urednik Koroškega vestnika, od leta 1990 urednik osrednje slovenske revije za manjšinska vprašanja Razprave in gradivo/Treatises and Documents. Leta 2007 je pri založbi Drava izšla tudi vaša knjiga z naslovom Med narodom in politiko: politična participacija koroških Slovencev. Ali na tem področju pripravljate tudi kaj novega, izid nove knjige?

Prav te dni so mi iz založbe sporočili, da bo moja knjiga v letošnjem letu izšla tudi v nemškem prevodu, temu bo treba posvetiti nekaj časa, nekaj besedil je v tisku oziroma pripravljenih za izid. Knjiga, ki sem jo nameraval zaključiti še letos, bo verjetno zaradi novih obveznosti končana malo pozneje. Ker seveda ostajam še naprej tudi raziskovalec, bom temu področju še vedno posvečal zadostno mero pozornosti.

EM
Foto: Janez Dolinar

Podobne teme: