POGOVOR Z ROJAKINJO: Tanya Pliberšek

Slovenske korenine v srcu Sydneyja

Na uradnih straneh avstralskega parlamenta (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives) med spiskom ministrov najdemo tudi ime mlade potomke Slovencev iz Sydneyja – Tanyo Pliberšek. Univerzitetno izobražena Pliberškova, poslanka ALP, laburistične – delavske stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, ki obsega 63 kvadratnih kilometrov, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk.

 

 

Tanya Pliberšek

 
Tanya Pliberšek (rojena 2. decembra 1969 v Sydneyju) se je v avstralsko politiko vključila že dokaj mlada. Že leta 1998, ko sem še živela v Avstraliji, sem imela priložnost spremljati njene začetke in se medijsko tudi vključiti v njeno volilno kampanjo. Tiste čase je bila na oblasti liberalna stranka in Tanya se je vse do leta 2007 borila za pravice žensk, otrok, socialno šibkih ter tudi za pravice avstralskih domorodcev, Aboriginov; od leta 2004 naprej kot »ministrica v senci«, torej v opoziciji. 3. decembra leta 2007 pa je na volitvah zmagala njena ALP, laburistična stranka (pod vodstvom premiera Kevina Rudda), in Tanya Pliberšek je postala ministrica. Že leta 1998 je Pliberškova v svoji prvi volilni kampanji izražala jasne cilje: »Vedno sem verjela, da se bom ukvarjala z raziskovanjem nasilja, posebej v družini. Toda kmalu sem ugotovila, da so družinski problemi povezani s političnim sistemom. Posvetila se bom boljšim življenjskim pogojem za ženske, otroke in ostarele, šolstvu, zdravstvu in nasploh aktualnim vprašanjem. Posebno pozornost pa bo treba nameniti tudi Aboriginom. Laburistična stranka skratka želi ponovno vliti ljudem občutek varnosti.«

Svojim načelom je torej sledila vse do danes, ves čas pa je sodelovala tudi z mediji, objavljala prispevke v časopisih in se oglašala po radijskih valovih.
 
Tanyin oče Jože se je priselil v Avstralijo v petdesetih letih, mama Rozi pa malo kasneje. Čeprav sta oba doma iz istega konca Slovenije (oče iz Zgornje Polskave, mati pa s Ptuja), sta se spoznala šele v Avstraliji. Poleg Tanye sta imela še dva sinova, Rajmonda in Filipa. Družina je leta 1997 doživela hudo tragedijo, na Novi Gvineji so umorili njihovega sina Filipa. Ne samo za starše, tudi za Tanyo je bil to zelo velik udarec.

Pliberškova je poročena z Michaelom Couttsom Trotterjem, generalnim direktorjem Oddelka za šolstvo v Novem Južnem Walesu, s katerim imata dva otroka, hčerko Anno in sina Josepha.

Ko sem pred dnevi z njo vzpostavila stik po internetni pošti, se je ljubeznivo odzvala in odgovorila na nekaj mojih vprašanj, saj potankosti iz njenega zasebnega življenja nisem poznala.
 

Tanya Pliberšek

 
Tanya, kje ste odraščali in kakšna je bila vaša mladost?

Ko sem bila še majhna, smo živeli blizu morske obale in tako sem preživljala večino svojega časa na sydneyjskih peščenih plažah, tudi kampirala sem in hodila po avstralski divjini. Veliko sem tudi brala in to še vedno počenjam, če imam le čas.

Danes, ko ste članica in ministrica vladajoče laburistične stranke, ki se je vedno zavzemala za srednji sloj prebivalstva, za »blue collar people«, in obenem tudi žena in mati, kako usklajujete vaše delo in skrb za družino?

Vedno me je zanimala politika, a ne v pravem pomenu besede, saj sem kmalu ugotovila, da so družinski problemi povezani s političnim sistemom. Želela sem spremeniti nekatere zadeve in še danes se trudim, da bi jih izboljšala, ne skrbijo me samo moji otroci, borim se tudi za boljše življenje drugih otrok in seveda za njihove matere, še posebej, če so samohranilke. Da bi se vse to izboljšalo, moram pač tudi sama veliko žrtvovati. Na srečo sem se poročila s človekom, ki je odličen oče najinim otrokom in me pri delu podpira. Tudi moja starša mi vedno priskočita na pomoč. Vsi ju kličemo »babica« in »dedek«, moji otroci, moja nečakinja in nečak ter naši prijatelji.
Mislim tudi, da je nujno, da svojo ljubezen do narave in pozitivne navade prenesem na svoja dva otroka. Z družino preživimo skoraj ves naš prosti čas v naravi in veliko telovadimo. Pač črpamo darove našega prelepega avstralskega naravnega bogastva. V morju plavamo pol leta, ostalih šest mesecev pa v pokritih bazenih, skratka, vse počnemo skupaj.
 
Vloga ministrice in gospodinje gotovo ni lahka?

Gospodinjstvo mi je pri srcu. Predvsem kuham zelo rada. Skoraj vsako nedeljo gostim svoje prijatelje, ki prihajajo k nam na večerjo.

Tanya Pliberšek 

 
Zagotovo prihaja tu tudi do stičišča dveh kultur?

Prav ob srečanjih s prijatelji pride do izraza tisto slovensko gostoljubje, katerega so me naučili moji starši. Vsi moji prijatelji tudi govorijo o kuharskih veščinah moje mame in kako od nje nikoli ne gredo lačni. Sicer pa sem tesno povezana s slovensko skupnostjo v Avstraliji in tudi v Sloveniji sem bila že nekajkrat.

Vaša laburistična stranka se je torej vedno borila za delavski razred, upokojence in socialno ogrožene. Lani ste takoj po prevzemu oblasti poskrbeli najprej za upokojence in jim dodelili v enem izplačilu 500.000 AUD, letos pa božičnico v višini 1400 AUD. Ko ste prišli na oblast, ste se sočutno posvetili tudi pravzaprav pravim Avstralcem, domorodcem – Aboriginom?

Avstralska laburistična stranka se je borila tudi za pravice avstralskih domorodcev, Aboriginov. Naš premier Kevin Rudd se je lani v zgodovinskem govoru pred parlamentom opravičil Aboriginom za več kot dvesto let diskriminacije in zlorab domorodnega prebivalstva. Stranka je s tem uresničila eno svojih osnovnih političnih obljub iz predvolilne kampanje. »Opravičujemo se za zakone in politike predhodnih vlad in parlamentov, ki so zadali trpljenje, bolečino in globoke izgube našim avstralskim sodržavljanom,« je dejal Rudd. Še posebej je bilo opravičilo naslovljeno na tako imenovane ukradene generacije staroselcev, aboriginske otroke, ki so jih nasilno ločili od družin, pa tudi na njihove potomce in družine. Opravičil se je tudi za kršitve dostojanstva in ponižanje, ki ga je utrpelo »ljudstvo, ponosno na svoje izročilo in kulturo«. Med drugim so od leta 1869 do 1970 okoli 100.000 aboriginskih otrok, večinoma mešanega porekla, na podlagi zvezne zakonodaje odvzeli staršem in jih dali v posvojitev oziroma rejo belim staršem ali jih namestili v institucijah.

Zgodba avstralskega rjavega ljudstva je zelo žalostna in o njem bi bilo treba vedeti veliko več, kot svet ve. Prav te dni je bil na sporedih slovenskih kinematografov triurni film Avstralija, ogledala sem si ga in vsak njegov delček me je globoko prizadel, saj sem videla tisto pravo, resnično okrutno zgodovino v odnosu beli človek – Aborigin, ki sem jo spoznala v času osemindvajsetletnega bivanja v Avstraliji.

Veseli me, da je bil ustvarjen tak film, zaslužil bi si oskarja.

Res je, zaslužil bi si ga, a je žal dobil le nominacijo za najboljšo kostumografijo.

Pri izboljšanju življenja staroselcev, predvsem ženske populacije, pa sem prepričana, da bo vaš delež znaten in opazen. Želim vam veliko uspeha pri vašem plemenitem delu!

Stanka Gregorič