PREDSTAVITEV: Dr. Vasko Simoniti
»Slovence je prav kultura, katere osrednji identifikacijski znak je bil naš jezik, ohranila kot skupnost, saj dolga stoletja nismo imeli ne našega gospodarstva ne politike in ne športa in še česa, kjer bi vodili svojo politiko in bili opredeljeni s skupnim spominom na vse to,« meni minister za kulturo Vasko Simoniti.
Karierna pot
Kulturni minister Vasko Simoniti se je rodil 23. marca 1951 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1977 diplomiral iz filozofije, leta 1989 pa pridobil doktorski naziv. Je redni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter avtor številnih znanstvenih in strokovnih del s tega področja.
Raziskuje slovensko zgodovino od 16. do 18. stoletja, predvsem problematiko turških vpadov in obrambe pred njimi, vprašanja zgodovinopisja in polpretekle zgodovine. S Petrom Štihom je napisal novejšo poljudnoznanstveno Slovensko zgodovino do razsvetljenstva, ki je širšemu občinstvu sintetično predstavila nove poglede na starejšo zgodovino slovenskega prostora. V svojih razpravah in esejih se je ukvarjal tudi s položajem zgodovinarja v odnosu do zgodovine ter s problemi v slovenskem zgodovinopisju, v zadnjih letih pa je posegel tudi na področje slovenske zgodovine 20. stoletja. Njegova zadnja knjiga, ki je izšla leta 2003, nosi naslov Fanfare nasilja.
Simoniti je član upravnega odbora Slovenske matice in vodja njenega oddelka za zgodovino.
Vstop v politiko
V politiko je aktivno vstopil s kandidaturo na državnozborskih volitvah leta 2000, dve leti kasneje pa se je uveljavil kot vodja štaba kandidatke Barbare Brezigar na volitvah za predsednika Republike Slovenije. Leta 2003 je bil eden od pobudnikov civilne pobude »Nekaj je treba storiti« in član glavnega odbora za Nato. Leta 2004 je bil tudi član Zbora za republiko, od istega leta dalje pa je na čelu ministrstva za kulturo.
Položaj kulture v današnjem času
Dandanes se veliko poudarjata predvsem ekonomija in tržno gospodarstvo, ki nam ustvarjata gmotno osnovo, brez katere ne moremo shajati, medtem ko se zdi, da je kultura nekoliko potisnjena na stranski tir. Kljub temu pa je Vasko Simoniti prepričan, da bi bilo kratkovidno, če ob tem ne bi poudarjali pomena kulture za naš skupni obstoj, pa tudi za obstoj vsakega posameznika. »Vloga naše kulture danes ni bistveno manjša, drži pa, da našega obstoja zdaj ne utemeljuje samo kultura, temveč tudi druge dejavnosti, med njimi gospodarstvo, politika, znanost, šport … Seveda je v burnih časih, kakršni so še danes, čeprav pravimo, da živimo v miru, pogosto videti, da je kultura odrinjena na stranski tir življenja, saj v javnosti ni v središču skrbi in polemik. Toda to je bolj ali manj le videz; kultura, če lahko tako rečem, živi in »deluje« sredi družbe,« meni Simoniti.
Kako močna je kulturna zavest?
V širši javnosti kritičnega spremljanja kulturnih stvaritev ali dogodkov ni toliko, kot bi si mnogi želeli, toda določeno spremljanje teh stvari obstaja in pomeni vsaj to, da kulturno življenje »ne gre kar mimo« nas, poudarja kulturni minister. Po njegovem mnenju kulturna zavest obstaja, a se kaže nekoliko drugače, kot smo (bili) navajeni. »To velja za razmere doma, morda pa še bolj v »zamejstvu« (ki zaradi odprave skoraj vseh meja v resnici ni več zamejstvo), kjer je kulturna zavest še zlasti močna, izvira pa iz živega kulturnega ustvarjanja. V ljudeh torej nekako spontano živita kultura in potreba po njej, kar je tudi veliko zagotovilo za to, da njihova kulturna identiteta ne bo oslabela.«
Je delovanje na kulturnem področju dovolj cenjeno?
Slovenci v tujini, ki so delovali in delujejo na kulturnem področju, so v matični domovini premalo poznani in priznani. Predvsem posameznikom, ki v okviru slovenskih društev ali drugih organizacij v tujini ohranjajo slovensko kulturo in jezik, ni izkazana dovolj velika pozornost. Simoniti je prepričan, da si vsakdo, ki našo kulturo uspešno posreduje v tuje okolje, zasluži priznanje in zahvalo, saj s tem svojim delom ne zasluži veliko ali celo nič. »Krivično je, če in kadar tem posameznikom pozornost te vrste ni izkazana – prevečkrat se to zgodi – ne zaradi naše neobčutljivosti ali celo »pišmeuhovstva« – ampak bolj zaradi neznanja in površnosti. To zelo obžalujem,« še dodaja Vasko Simoniti.
Afirmacija slovenske kulture na tujem
»Delo kulturnih atašejev po slovenskih veleposlaništvih v tujini ni tako uspešno, kot bi pričakoval. Predvsem zato ne, ker je po »uradni«, državni poti, po kateri se gibljejo naši atašeji, težko prodreti do osrednjih točk tujih kultur, kjer bi se predstavili naši ustvarjalci ali njihova dela. Verjetno bi v ta namen morali izdati zelo velike vsote denarja, a dosedanje izkušnje kažejo, da je »izplen« takšnih investicij premajhen. Torej bi se morda bolj splačalo investirati v »ambasadorje« tujce; druga pot, ki jo ubiramo na ministrstvu, pa je iz Slovenije voditi in udejanjati načrtno afirmacijo naše kulture na tujem.«