15 Nov, 2018
02:41:46

Bogastvo slovenskih ljudskih šeg v decembru

December: decem - deseti - tako so Rimljani po starem koledarju imenovali deseti mesec. Po naročilu Julija Cezarja pa so rimski zvezdoslovci popravili star koledar in mu na začetek dodali še dva meseca, januar in februar, tako deseti mesec ni bil več deseti. Ta napaka v imenu je ostala do danes - dvanajsti mesec imenujemo - deseti. Naše domače ime za zadnji mesec v letu pa je gruden. S svojim imenom gruden pripoveduje, da zemlja v tem zimskem času leži po polju zmrznjena - v grudah.

 


 
 
Sveti Miklavž obdaruje naskrivaj

Temni, mrzli gruden pa je poln svetlih, toplih praznikov. Dobri stari sv. Miklavž, ki vsako leto na predvečer svojega godu, 6. decembra, obdaruje otroke, pomeni začetek v bogato dogajanje teh zimskih dni. Stara legenda pojasnjuje, zakaj je sveti Nikolaj, po domače Miklavž, tako priljubljen svetnik. Nekoč je trem hčeram nekega siromaka ponoči na skrivaj vrgel skozi okno tri kepe zlata. Tako je poskrbel za njihovo doto in vse tri deklice so se srečno poročile. Še danes zato dobrosrčni svetnik prinaša otrokom darila skrivaj ponoči, in tri jabolka, čeprav niso zlata, so še danes njegovo obvezno darilo.

Sveta Lucija, zaščitnica ob boleznih oči

Za Miklavžem (13. decembra) goduje sveta Lucija, zaščitnica ob boleznih oči. Lucijino je zadnji čas, da posejemo žitno zrno v male plitve posodice. Vzklilo bo in ozelenelo in dvanajst dni pozneje, na božični večer, bomo to mlado žito postavili na božično mizo. Od pradavnine pa do danes »kaljeno žito«, ki sredi zime zraste v topli sobo, prinaša zagotovilo, da bo kmalu spet pomlad! To upanje je nujno potrebno v času, ko v človeku vstaja prastari strah pred temo, ki je vsak dan daljša, in pred mrazom, ki je vsak dan hujši.

Volčje noči

Tesnobne dneve največje teme in mraza med 24. decembrom in 6. januarjem so naši davni dedje imenovali »volčje noči«. V času slabotnega sonca so imela starodavna zla bitja največjo moč. Naša dežela je vsako leto znova trepetala pred hruščem in truščem, s katerim so v času zimskih neviht vršali okrog naših vasi razne divje jage, divji možje, gozdni možje, pehtre babe in druga skrivnostna stara bitja, ki so se jim pridružile tudi čarovnice. Vsem tem zlim bitjem se je naš človek postavljal v bran. Haložani so na božični večer zabijali vrata hlevov, da čarovnice niso mogle do živine. Tudi smrekove ali borove vejice so bile dobra obramba. Čarovnica se namreč loti štetja iglic - šteje, šteje, ne prešteje do jutra, takrat pa sonce tako ali tako prežene vse hudobneže.


 


 
Zelen božič - bela velika noč

O božiču, enako kot ob vseh velikih praznikih, je naš človek poskušal odgnati zlo in priklicati dobro v svojo domačijo. V naši deželi poznamo tri božiče - sveti večer, Silvestrov večer in večer pred Svetimi tremi kralji. V času teh treh božičev je nekdaj bilo »nebo odprto«, ne le za zla bitja, ampak tudi za pogled v prihodnost. Dekle, ki bi rado zvedelo, če se bo prihodnjega leta omožilo, naj gre na sveti večer v drvarnico po drva, zagrabi naročaj polen, jih prinese v hišo in prešteje. Če je prinesla parno število polen, ji svatba v prihodnjem letu ne uide. Če pa bi fant rad zvedel, ali bo v prihodnjem letu moral od doma, naj se obrne proč od hišnih vrat in vrže čevelj čez ramo. Če je čevelj, ko pade na tla, obrnjen proti vratom, bo moral na pot! Tudi pomladno vreme se da uganiti v sveti noči, saj stari pregovor trdi: zelen božič - bela velika noč. Če je bilo na božično noč jasno, so Prekmurci verjeli, da bo sadje dobro obrodilo.

Božična miza

Da pa bodo v prihodnjem letu prišli v hišo zdravje, sreča in dobra letina, pa je bilo nekdaj treba postaviti na božično mizo vse, kar so zapovedala stara, nepisana pravila. Ta pravila so bila v vsaki vasi malo drugačna, saj ima pri nas vsaka vas svoj glas - tudi na božični mizi. Povsod pa je moral biti na božični mizi božični kruh - za zdravje in srečo, semensko žito - za dobro letino, voda - da v prihodnjem letu ne bo ne suše ne poplave, ključi od hišnih vrat - za varnost domačije. Morda je izročilo zapovedovalo tudi žehtar, sekiro, kravji zvonec in še marsikaj na božični mizi ali pod njo. V vsem božičnem času - od 24. decembra do 6. januarja - je bila božična miza hišni nedotakljivi oltar.

 

 

 

Stoteri čari božičnega kruha

Najpomembnejši od vsega je v božičnem času nekdaj bil kruh. Kruh je osrednja »osebnost« vsakega slovenskega praznika - od krstne in svatovske pogače do božičnega in velikonočnega kruha. Košček božičnega kruha je nekdaj dobil vsak član družine in vsaka glava v hlevu. Božični kruh je v posameznih pokrajinah imel drugačno ime, na Gorenjskem so ga imenovali poprtnik, ker je vedno bil - pod prtom. Koščke poprtnjaka so dobili tudi sosedje, saj če si pojedel devet poprtnjakov, si postal močan za devet korenjakov.
Božični kruh je imel v sebi stotere čare: zataknjen za hišno kljuko je coper odganjal, zataknjen pod hišni tram je varoval hišo pred strelo, zamešan med semensko žito je pomagal do dobre letine, zamešan med krmo je bolni živini pomagal do zdravja ...

Na sveti večer naj družina pride skupaj in iz srca iztrga vso nejevoljo in skrb! Z žegnano vodo in žegnanim kadilom naj žegna hišo, hlev, sadovnjak, vinsko klet in kaščo. Iz cele domačije naj odganja zlo in kliče dobro. Tudi božični dan, 25. december, je družinski praznik in je tedaj strogo prepovedano hoditi na obisk.

Štefanovo

Na štefanovo, 26. decembra, po mnogih naših krajih še danes blagoslavljajo konje, vodo in sol. S »Štefanovo soljo« potreseno polje je nekdaj bilo varno pred nevihtami, žegnana sol in žegnana voda pa sta pomagala pri zdravljenju bolezni človeka in živine.

Z leskovimi šibami po vasi

Tepežni dan, 28. december, je bil težko pričakovan otroški praznik. Otroci so bili tega dne že navsezgodaj na nogah, saj niso mogli dočakati, da bodo vzeli v roke leskove šibe in z njimi natepežkali najprej mater in očeta, nato pa odbrzeli po vasi od hiše do hiše in med glasnim rompompomom tepežkali botre, strice, tete, sosede, vse po vrsti. Vsak, ki so ga otroci natepli, je imel dolžnost polniti otroške malhe s krhlji, orehi, s koščki kruha in potic. Otroci so presrečni polnili malhe in ob tem niso premišljevali o koreninah tepežkanja, ki segajo v pradavnino, v prastaro verovanje v moč rastline. Prvina te stare šege je v udarcu s šibo. Čarodejni dotik lesene šibe naj prenese življenjsko moč z rastline na človeka. Staršem naj otrokova, tepežkarjeva šiba prinese srečo, dekletu ženina, živini zdravje in sadnemu drevju rodovitnost.

Zdravje, sreča in dobra letina

Otroci tepežkarji, enako kot božični in novoletni koledniki, so vsak z drugačnimi besedili tepežkarskih in koledniških pesmi, vendar vsi z enotnimi željami, prinašali v vsako hišo, ki so jo obiskali, zdravje, srečo in dobro letino. To so v svojih pesmih znali izraziti na sto načinov, na primer:

Belokranjci:
Ptičica lipo poje, nove leto zove,
da bi rodilo žitno polje in vinske trte.

 
Gorenjci:
Navada je stara, novo leto voščit,
in tudi mi zdaj to hočmo storit.
Da bi dolgo živeli, vsi zdravi veseli,
da bi vsako nesrečo prenesli skoz srečo!

(povzeto po knjigi Dušice Kunaver, Šege in pesmi pod lipo domačo)

 
Dušica Kunaver

Dodaj med priljubljene

Sledi nam na:

Powered by CoalaWeb

Iskanje

Revija

Facebook

Twitter

Iz zamejskih medijev