Slovenska Romeo in Julija
Pred grajskimi vrati na sredi dvorišča raste mogočna tristo petdesetletna platana, ki razprostira svoje veje in zastira pogled na okoliške hribčke. Bilo je pozno popoldne in krošnja se je kopala v zlati svetlobi zahajajočega sonca. Ali sta se tu pod tem drevesom srečevala tudi grofica Maksi in Luka ter opazovala moravško pokrajino? Prišli smo, da bi izvedeli njuno ljubezensko zgodbo in zato smo bili prvič v življenju gostje graščaka, gospoda Petra Pirnata.
SLIKA: Plemkinja Maksimiljana je na desni strani, na levi pa njena sestra
Vstopili smo skozi težka lesena grajska vrata in se znašli v atriju. Čeprav je bilo poslopje leta 2010 prenovljeno, si ni bilo težko zamisliti, da je bilo prav to prizorišče velike ljubezni, saj renesančni grad kar sam vabi k skrivnostnem romantičnem vzdušju. Nasproti nam je prišel graščak in nas povabil, da mu sledimo ter si ogledamo grajsko muzejsko zbirko. S velikim starim ključen nam je odklenil vrata in vstopili smo v nekdanje stanovanjske prostore. Zdi se, kot da bi se vrnil v čas, saj so vsi predmeti avtentični in stojijo na točno tistih mestih kot nekoč. Po stenah visijo slike prejšnjih prebivalcev gradu in stare porumenele fotografije. Prav na sredi sobe stoji portret grofice z ognjenordečimi lasmi ter njene sestre. Nasproti pa je v vitrini shranjeno pismo napisano z veliko in lično pisavo, naslovljeno z »Mein lieber Lukas«. Takoj sem vedela, da je to pismo Maksimiljane svojemu dragemu. Gospod Peter nam je pokazal tudi zbirko starega porcelana in steklenih izdelkov, ki je tako odlično ohranjena, kot bi jo naredili včeraj. Neverjetno je, da so vsi ti predmeti preživeli skoraj nedotaknjeni toliko let! Sprehodili smo se še skozi ostale sobe in si ogledali grajsko knjižno zbirko. Na oknih visijo zavese, ki so tam že skoraj 350 let, v vsaki sobi je čudovita peč, videli smo kopalnico, ki so jo sestavljali čeber, ogledalo in kos mila. Tu sta torej živela zaljubljenca … Po ogledu soban smo odšli v grajsko klet in graščak nam je povedal njuno zgodbo.
Sinovo ime v spomin na veliko ljubezen
V devetnajstem stoletju je na gradu Tuštanj prebivala plemkinja Maksimiljana Scarija. Čeprav ni bila več rosno mlada, je grofica vztrajno zavračala vse snubce in se ni menila za mnenja drugih. Ko je bila nekoč na obisku na gradu Krumperk v bližini Domžal, je tam prvič zagledala mladega in čednega vrtnarja Luko Pirnata. Bil je izobražen in bister kmečki fant doma iz Krtine. Med njima je kljub veliki razliki v letih, saj je bil Luka od Maksi mlajši kar 15 let, in kljub različnemu družbenemu položaju, vzplamenela velika ljubezen. Začela sta si dopisovati in ohranjenih je kar nekaj njunih pisem. Sprva sta se naslavljala le kot prijatelja, a čez čas se je to preobrazilo v ljubimca. Mnogi so dvomili o iskrenosti njune ljubezni in namigovali na Lukovo koristoljubje, a mladi vrtnar jo je resnično ljubil. Nato pa so Luko vpoklicali v vojsko , kjer bi moral ostati sedem let. Zaljubljencema se je to zdelo nepredstavljivo dolgo in zato je trmasta in izredno iznajdljiva Maksimiljana na vse pretege poskušala najti način, da bi se lahko vrnil domov. Ves čas sta dopisovala in Maksi mu je v znak ljubezni poslala koder svojih rdečih las. Prosila je njegovega strica, da je nanj prepisal del svoje posesti, saj so v vojsko vpoklicali predvsem mlade fante, ki niso imeli svoje kmetije in polj ter od njih ni bila odvisna prihodnost kmetije. Čeprav je stric sprva okleval, ga je Maksimiljana prepričala in jamčila zanj s svojim premoženjem. In tako se je Luka vrnil že po dveh letih. Nihče ne ve, zakaj se nista takoj po vrnitvi domov poročila, a živela sta na gradu in šele čez nekaj let sta dahnila usodni da v grajski kapelici. In tako je kmečki fant postal graščak. Skupaj sta preživela devetnajst let, a ker je bila Maxi, ko sta se poročila, stara že okoli 40 let, nista imela otrok. Ona je umrla 1873 in z njo je izumrla tudi rodbina Scarija. Kmalu po tem se je Luka poročil z Ano Marijo Resnik iz Blagovice in ko je na svet privekal njun prvorojenec, sta ga poimenovala v spomin na grofico Maksimiljan.
Rešitelj gradu in prvi moravški župan
Preden je posestvo prevzela Maksimiljana je bila družina v globokih dolgovih, saj je bil njen oče strasten kvartopirec in je zaigral velik del premoženja. Čeprav so bili v družini tudi fantje, je mati za dedinjo izbrala prav njo. Ves čas je varčevala, da je lahko odplačala dolgove, pri upravljanju posesti pa ji je pomagal Pirnat. Tudi ko je bil v vojski, ji je preko pisem svetoval, zato ga je pogosto imenovala rešitelj gradu. Skupaj sta ga prenovila, kljub temu da sta imela skromne prihodke, saj so dajatve že pred časom ukinili. Po njeni smrti je postal Luka Pirnat prvi moravški župan.
Ko je gospod Peter Pirnat dokončal svojo pripoved, nas je odpeljal do grajske kapele, kjer sta se poročila Maksi in Luka. Kapela sv. Janeza Nepomuka je majhna in stoji zunaj obzidja levo od vrat. Zgraditi jo je dal grof Franc Bernard Lichtenberg. Ko vstopiš skozi vrata, zagledaš čudovite freske slavnega freskanta Franca Jelovška, ki so eno izmed njegovih začetnih del. Nad oltarjem je slika Device Marije, a pogled ti ves čas uhaja proti stropu, misli pa k srečnima zaljubljencema. Ko smo se vrnili pred grad, je sonce že skoraj do konca zašlo in vtisi ter spomini so se mešali s pravljičnem vzdušjem. Ja, tukaj se pa res ni težko počutiti zaljubljeno!
Besedilo in foto: Maša Marija Vrtačnik
