Rihard Jakopič

Na bankovcu za 100 tolarjev je upodobljen naš največji in v svetu najbolj uveljavljeni slikar Rihard Jakopič. Rodil se je 12. 4. 1869 v družini premožnega trgovca s poljskimi pridelki v ljubljanskem predmestju Krakovo. Študiral je na realki v Ljubljani, a je v šestem razredu študij opustil, da bi se posvetil slikarstvu, ki ga je mikalo od rane mladosti, ko je začel risati in slikati v naravi.

 



Leta 1887 se je vpisal na umetniško akademijo na Dunaju, po dveh letih pa je odšel v München, kjer je študiral dva semestra na akademiji. Nemirni duh, kot je bil, na nobeni šoli ni zdržal prav dolgo. Pač pa je v Münchnu spoznal slikarja Ažbeta, ki ga je pregovoril (skupaj s slikarjem F. Veselom), da je ustanovil lastno privatno šolo. Tu je ostal dve leti, nato pa je poleti slikal doma v naravi, pozimi pa se je vračal k Ažbetu. Leta 1887 se je tudi zaročil z Ano Czerny, vendar se je k njej v Škofjo Loko preselil šele leta 1902 in se čez dve leti z njo tudi poročil. Novembra 1906 se je preselil v Ljubljano (Novi trg 2), kjer je delal do smrti (21. 4. 1943).

Proti koncu stoletja se je toliko zbližal s slikarjem Jamo, da sta začela na prehodu v novo stoletje skupaj slikati v naravi (v Stranski vasi pri Dobrovi, na Mirju in v Trnovem v Ljubljani), le da so Jamo mnogo bolj zanimale umetnostne teorije, Jakopič pa je svoj cilj zasledoval empirično. Sredi 90. let 19. stoletja je Jakopič spoznal tudi Ivana Groharja in kaj hitro opazil njegov talent in ga tudi vpeljal v Ažbetovo šolo. Kmalu za tem se je tam znašel tudi Matej Sternen in se tja vračal vse do Ažbetove smrti leta 1905. Podobno kot Jakopič je poletja preživljal doma in slikal na prostem, sodeloval je tudi s cerkvenimi slikarji, tako da je obvladal fresko tehniko; pozimi se je vračal v München. Tam se je zbližal z Jakopičem in Jamo, kar je od začetka 20. stoletja vodilo k najožjemu sodelovanju z njima in z Groharjem. V tej znameniti skupini štirih slikarjev sta dva slikarja izhajala iz mestnega, dva pa iz kmečkega okolja.

Rihard Jakopič se je že v začetku zbliževanja vedno bolj uveljavljal kot vodilna osebnost. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva, bil je njegov tajnik in bil še posebej aktiven pri pripravi prve slovenske umetniške razstave leta 1900. Ta razstava je naletela na zelo ugoden sprejem pri javnosti in kritikih, kar pa se žal ni ponovilo pri drugi razstavi čez dve leti. Jakopičevo impresionistično slikarstvo je bilo grobo zavrnjeno. Zato so sklenili, da si izbojujejo priznanje zunaj domovine. Razstava leta 1904 na Dunaju je pomenila popolno zmago. Dunajska kritika je njihovi umetnosti priznala samoniklost in izraz slovenskega razpoloženja, čemur je navdušeno pritrdila tudi slovenska moderna z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem. Na tej razstavi so tudi prvič nastopili pod skupnim imenom Sava. Pod tem imenom so se do prve svetovne vojne zvrstile razstave še v Beogradu, Sofiji, Trstu, Zagrebu, Varšavi, Krakovu in Rimu.

Okrog leta 1910 je slikarje nekoliko povezoval samo še klub Sava. Edini, ki je nadaljeval začrtano pot, je bil Jakopič, gnan od misli, da bo likovni kulturi priboril tisto vlogo, ki ji gre kot polnovredni dejavnosti v življenju naroda, ki se je v 19. stoletju politično in književno prebudil. Po njegovem je bil impresionizem temeljni kamen slovenskega umetniškega preporoda. Da bi omogočil stalen stik z javnostjo, je leta 1908 po načrtih M. Fabianija postavil umetnostni paviljon, še prej pa je začel propagirati misel o slovenski umetnostni galeriji in kot njen zarodek leta 1910 priredil zgodovinsko razstavo.

Jakopič je med našo impresionistično četverico najglobje zajel problem slikarstva in pravilno odkril njegov vir v človeški duši, v svetu predstav in domišljije, ne pa v naravi in njenem prepisovanju s slikarskimi tehničnimi sredstvi. Bil je edini, ki se je od mladostnih začetkov do zadnjih del razvijal v isti smeri, in mu je, kakor se je izrazil, ljubljanska megla nakazovala pot v impresionistično slikanje. Z impresionizmom je naše slikarstvo stopilo na pot uspešnega mednarodnega tekmovanja. Med najbolj znanimi Jakopičevimi motivi so slike ljubljanskih Križank, Breze, Pod bori, Topoli, Sava, pomladi (Stara Loka), rož, portreti itd.
 

Besedilo: Tomaž Štefe

Podobne teme: