Slovenske šege in navade v DECEMBRU

Zadnje dneve decembra, med božičem in novim letom, zaznamujejo trije zanimivi ljudski prazniki: štefanovo, šentjanževo in tepežni dan.

ŠTEFANOVO (26. december)

Štefanovo je še danes živ praznik, dan, ki ga praznujejo predvsem konjerejci.

Konj je edina žival, ki ima svoj posebni praznik. Na štefanovo še danes kmetje in konjerejci krasijo konje s cvetjem, smrečjem in pisanimi trakovi, na konjih prijahajo k cerkvi in na konjih jahajo po poljih in trosijo svetoštefanjsko blagoslovljeno sol – da bi polje dobro obrodilo.

Žegnana svetoštefanjska sol je nekdaj morala biti pri roki vse leto. Ko se je skotil teliček, so ga posolili s to soljo – da bi čim lepše rasel. Ko se je bližala nevihta, je žegnana svetoštefanjska sol odganjala nevihtne oblake. Varovala je tudi pred okužbo in vsemi boleznimi. Pomagala je tudi, če je koga »obsedel bes« in je postal »besen«.
 

Hlapci in dekle so imeli na štefanovo prost dan in tedaj so si privoščili kak »štefan« vina. Svetnik Štefan je namreč pustil svoje ime tudi v ljudski merski enoti: štefan (dva litra).

Ljubljančani so na štefanovo radi poromali v Štepanjo vas, k sv. Štefanu, do koder je vodila od nekdaj slavna »konjska« romarska pot.

Dekleta iz Poljanske doline so na štefanovo pekle slovite male kruhke, umetelno okrašene dražgoške in škofjeloške kruhke, ki so eden najlepših biserov slovenskega ljudskega izročila. Na štefanovo je fant dobil od dekleta v dar ta dragoceni kruhek.

MALI LOŠKI KRUHEK

2,5 kg ržene moke, 1,5 kg medu, 2 žlički zmletega cimeta, 1 žlička stolčenih klinčkov, pol žličke zmletega popra, 4 dag jelenove soli, voda

Med segrejemo, prilijemo zajemalko tople vode in premešamo, da se popolnoma razpusti. Uporabljamo samo cvetlični med, kajti z drugačnim medom bo testo kašnato in se ne bo dalo gladko obdelati. Razredčen med nato ohladimo. Iz moke, medu, dišav ter z dodatkom jelenove soli zgnetemo gladko testo. Počivati mora 2 do 3 ure. Testo razdelimo na hlebčke za posamezne modle. Model premažemo z medico, vtisnemo vanj testo in ga pustimo dobro uro v njem. Podobnjake vzamemo iz modlov in jih zložimo na desko. Pečemo jih šele po 24 urah. Pečemo jih počasi, v ne prevroči pečici. Pred koncem peke površino podobnjakov premažemo z medico, nato jih pustimo v pečici samo še toliko časa, da se prevleka posuši.

Pravilno pečen mali kruhek se ne pokvari in ga lahko hranimo tudi leta dolgo.
 
ŠENTJANŽEVO (27. december)

Tako kot sveti Štefan blagoslavlja sol in vodo, sveti Janez blagoslavlja vino. Na šentjanževo so nekdaj verniki nosili v cerkev vino. Blagoslovljeno vino je postalo »šentjanževec«.

Vsak član družine je na šentjanževo dobil požirek te obredne pijače in tudi živina je na koščku kruha dobila nekaj kapljic šentjanževca.

Prekmurci so nekdaj na šentjanževo – na janoševo – koledovali in »friškali«, tepežkali s korobačem in ob tem govorili:

Friški, friški, zdravi, zdravi,
bojte v eton mladom letu!

Na Gorenjskem so na šentjanževo hlapci in dekle zamenjevali službe, pred tem pa so se ustavili v vaški gostilni in svoj odhod od starega gospodarja zalili s kozarcem šentjanževca in se zavrteli v veselem plesu z deklami.
Da je šentjanževec tako cenjena pijača, je pripomogla tudi stara ljudska legenda:

Na smrt obsojeni kmet je čakal na izvršitev obsodbe. Vprašali so ga, katera je njegova zadnja želja. Obsojenec si je zaželel kozarec šentjanževca, preden bi se poslovil od tega sveta. Rabelj mu je želel izpolniti to zadnjo željo in odpravil se je na pot, da bi dobil kozarec željenega vina.

Medtem ko je rabelj iskal šentjanževca, je sodnik ugotovil, da je na smrt obsojeni kmet nedolžen. Pomilostil ga je in kmet je odkorakal izpod vislic. Življenje mu je rešil šentjanževec.

Vino šentjanževec, svetega Janeza žegen, je ostal neke vrste poslovilna pijača. Šentjanževec sta pila ženin in nevesta, ko sta se na poročni dan poslavljala od dekliškega in fantovskega stanu. To vino so pili fantje, ko so odhajali k vojakom, šentjanževca je naročila tudi vesela družba v gostilni pred odhodom domov:
 
Šentjanževca zdaj nalij nam točaj,
nato se podamo pa vsak na svoj kraj.

 

TEPEŽNI DAN (28. december)

Gorenjci so tepežni dan imenovali pametiva, Korošci pa šapavica.

Tepežnega dne so se nekdaj otroci zelo veselili, saj je bil to dan, ko so vzeli v roke šibe in se podili po vasi. Najprej sta jih s šibo dobila oče in mati, nato sosede in sosedi, botre in botri, strici in tete … Medtem ko so bili tepeni, so odrasli v otroške malhe nasipali krhlje, orehe, kose kruha in morda celo tudi kak kovanec. Med veselim direndajem in hrupom, ki so ga tepežkarji zganjali po vasi, otroci niso premišljevali o vsebini te šege, odrasli pa so vedeli, da dotik tepežkarjeve šibe prinaša zdravje in srečo. Staršem naj prinese zdravja, sestri ženina, sadju rodovitnost, živini dobro rast. Vera v moč lesa je prastara, zato dotik šibe prenaša življenjsko moč z drevesa na človeka. To staro vero izražajo tudi pesmi tepežnice, ki so jih izgovarjali otroci, medtem ko so tepežkali odrasle; Korošci na primer:

Veseli kakor ptičice v gozdu,
zdravi kakor ribice v vodi,
močni kakor medvedi v gori.
Da bi imeli toliko otročičev,
kolikor ima ta vejica vršičev.
Šip, šap, dober čas,
kar je na tej vejici iglic,
kaj more bit potic!

V praznični božični čas spada poleg ostalih dobrot tudi medeni kruh.

MEDENI KRUH

0,5 kg medu, 20 dag sladkorja, 0,5 kg moke, 0,25 l vode, 2 pecilna praška, cimet, klinčki, limonina lupina

Za medeni kruh lahko uporabimo vse vrste medu, razen kostanjevega, ker nekoliko greni. Med segrejemo in mu dodamo vodo. Ves čas mešamo, da se popolnoma razpusti. Dodamo začimbe in sladkor ter vmešamo v moko. Dodamo pecilni prašek. Testo položimo v namazan pekač. Počiva naj 24 ur. Spečemo ga naslednji dan.

Pesmi tepežnice so se v zadnjih dneh leta zlile s pesmimi kolednikov, saj se vse pesmi in vse želje, nekdaj in danes, združujejo v eni sami želji:
 
Dosti žita, dosti vina – zdrava bodi vam družina!

Dušica Kunaver