USPEŠNI ROJAKI: Peter Mandelj
Odlikovanec celega kontinenta
Peter Mandelj je eden tistih Slovencev, zaradi katerega bi morali rubriko Uspešni rojaki preimenovati v rubriko Veliki rojaki ali pa morda (ponovno) v rubriko Stebri slovenstva, kot se je nekoč že imenovala (a so nekateri protestirali, češ da nočejo biti stebri). Kako je mogoče, da je fant, ki je pri sedemnajstih (ilegalno) pobegnil iz tedanje Jugoslavije, toliko naredil za slovenstvo v daljni Avstraliji, da danes dobiva številna priznanja za to delo tudi s strani avstralskih oblasti.
Najprej je prišel samo do Trsta – najbrž je dobesedno vzel tisto, kar je slišal na ulici: »Trst je naš« – in jo mahnil tja. Šele čez dobro leto je nadaljeval pot oziroma vožnjo proti Avstraliji, kamor je prispel v marcu 1954, po dveh mesecih potovanja. Niti mladost, ki je pogosto tako pogubna za slovenstvo naših mladih rojakov, niti oddaljenost od domovine mu nista mogli do živega. Njegove korenine so ostale tam, kjer so začele komaj dobro poganjati, in prav iz teh korenin še vedno črpa moč za neutrudno delo med Slovenci in za Slovence tam doli (Down Under).
Zlato odlikovanje red Avstralije (Order of Australia)
Če njegov v angleščini napisan življenjepis na eni strani A4-formata razdelimo na tri dele, potem vidimo, da je najkrajši tisti del, v katerem nekaj malega pove o sebi, vse ostalo je spisek delovanja in priznanj, ki jih je prejel za delo v različnih slovenskih organizacijah, od katerih jih je veliko ustanovil kar sam ali pa je bil med ustanovitelji. Največje in najpomenljivejše je vsekakor zlato odlikovanje red Avstralije (Order of Australia), ki ga je prejel v letošnjem letu. V imenu angleške kraljice Elizabete II. mu ga je izročil guverner države Viktorije prof. David de Kretser, in sicer »za delo v slovenski skupnosti, posebno še za delo v Svetu slovenskih organizacij v Avstraliji«.
Nekaj osnovnih poudarkov o življenjski poti
Razen tega, da se je rodil leta 1935 in da je doma iz Šmartna pri Litiji, Peter Mandelj o svojih mladih letih ne govori prav na široko. Po prihodu v Avstralijo je moral seveda najprej poskrbeti za svojo eksistenco. Tudi začetek Petrove poti v Avstraliji je bil težak, tako kot to velja za veliko večino začetkov, še posebno tedaj, ko se človek znajde v tujem okolju, ko še ne zna jezika, ko ne pozna ljudi, ko mu primanjkuje (skoraj) vsega. Delo si je našel v proizvodnji gumarskih in kovinskih izdelkov za potrebe avtomobilske in drugih industrij. Ker pa delo za tekočim trakom še nikoli ni bilo prav prijetno, se je Peter takoj lotil izboljšav. Kmalu je našel (tehnične) rešitve, ki so mu olajšale delo, in ne samo njemu, ampak tudi sodelavcem.
Zato je kaj hitro postal vodja oddelka in zanj se je začela zanimati tudi uprava podjetja. Poslali so ga na usposabljanje za vodstveni položaj v podjetju, ki ga je po končanem usposabljanju tudi dejansko zasedel. Postal je »tovarniški in produkcijski menedžer«, in to za več tovarn hkrati. Na tem mestu je ostal celih 28 let, to je do leta 1995, ko se je po 40 letih dela v tej tovarni upokojil.
Poleg dela in službe se je v Petrovem življenju dogajalo še marsikaj. Že zelo zgodaj si je ustvaril družino. Z ženo Ivo iz Bača pri Knežaku imata dve hčerki Marijo in Anico in obe imata že tudi svoji družini. Tako imata Peter in Iva dve vnukinji in dva vnuka. Hčerki sta poročeni s Slovencema in doma se v vseh treh družinah govori slovensko. Ena od vnukinj slovenščino, poleg psihologije, celo študira. Vsi so tudi aktivni v slovenskih društvih, med katerimi je treba posebej izpostaviti folklorno skupino Iskra. Vsi so tudi slovenski državljani.
Delo s Slovenci in za Slovence
Država Viktorija je s Slovenci najbolj na gosto poseljena država v Avstraliji. Bilo naj bi jih okoli 14.000, medtem ko naj bi jih na celem kontinentu živelo le okoli 25 do 27.000, kar ni niti enkrat več kot v državi Viktorija. Že leta 1973 je Peter Mandelj zelo odločno posegel v življenje Slovencev v svoji novi domovini in tega se tudi po 35 letih ni naveličal. Najprej je bil štiri leta predsednik Zveze Slovencev v Melbournu, zatem tri leta tajnik te zveze; v razdobju med 1979 in 1987 je še trikrat po dve leti opravljal naloge predsednika zveze, vmes pa tudi druge funkcije.
Prek 20 let je tudi predsednik Sveta slovenskih organizacij Viktorije in dolga leta je tudi že član Sveta etničnih skupnosti Viktorije, znotraj katerega je opravljal tudi več pomembnih služb. Leta 1993 so ga izvolili za predsednika Sveta slovenskih organizacij Avstralije, kar je tudi še sedaj in za kar je dobil visoko odlikovanje. V Svetu slovenskih organizacij Viktorije sodeluje šest društev (pet društev ter versko središče). O tej zvezi Peter Mandelj pove, da so sedaj vrata slovenskih društev odprta tudi za druge narodnosti in da se je ta poteza izkazala kot zelo dobra – obisk se je občutno povečal. Medtem ko so prej organizirali samo plese, sedaj pripravljajo družinska srečanja ob nedeljah popoldne, s tem da so prireditve dvojezične.
Posebej velja omeniti, da so leta 1991 Slovenci v državi Viktorija prav na pobudo Petra Mandlja zbrali lepo vsoto denarja (110.000 avstralskih dolarjev) za pomoč mladi državi Sloveniji. Kot človek, ki gleda in čuti z ljudmi, je Peter vedno med prvimi, če ne že kar prvi, ki prihaja na dan z vedno novimi idejami. Tako je kot predsednik Sveta slovenskih organizacij Viktorije dal pobudo za prvi slovenski festival Tabor, ki ga pripravijo vsako drugo leto; bil je pobudnik ustanovitve prvega slovenskega pevskega zbora Planika, pri katerem je še vedno menedžer; pred tremi leti je ustanovil slovensko dobrodelno organizacijo za pomoč ostarelim slovenskim rojakom; dve leti in pol je bil založnik in izdajatelj slovenskega časopisa Vestnik …
Po vsem tem seveda ni čudno, da je bil s strani Vlade Republike Slovenije imenovan za člana Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, kot eden od dveh predstavnikov Slovencev iz Avstralije. Kot rojaku z bogatimi izkušnjami mu ne manjka idej, denimo kako bi mlade Slovence iz sveta lahko bolje povezali s tistimi v domovini. V ta namen predlaga ustanovitev centra, v katerem bi se mladi srečevali, hkrati pa bi tam dobili tudi najrazličnejše informacije o slovenski kulturi in umetnosti, o zgodovini, geografiji … Tako pa se mladi z obiska v Sloveniji vrnejo domov zgolj z ugotovitvijo, »da je Slovenija lepa in da so ljudje prijazni«. Po njegovem bi bilo tudi zelo dobro, če bi se srečanja ali/in tabori s Slovenci iz sveta organizirali v slovenskem zamejstvu, torej izven meja Republike Slovenije.