Zgodba: Strahovi božičnega večera
Božični prazniki se vse nekako bolj veselo obhajajo kot drugi prazniki v letu. Mrzlo je in s snegom so pokrite pokrajine, noči so dolge in dnevi kratki, toda kljub temu imamo radi božični čas. Tisti čas doseže noč svojo skrajno dolgost, zato s hrepenenjem pričakujemo daljših in toplejših dni, za katerimi mora priti zopet krasna, cvetoča pomlad.
Na božični večer se spominjamo mladostnih let, ko smo se zbirali po hišah v večjih skupinah in pričakovali polnočnice. Uganjali smo vsakovrstne burke, pripovedovali različne pripovedke in se sploh kratkočasili na različne načine. V naših krajih so na dotični večer zvonili in potrkavali celo uro, kar je vernikom označalo obletnico rojstva Krista daleč tam, kjer ni nikoli snega.
V naših krajih je navada, da gredo na božični večer nekateri v ris. Tak junak mora iti na križpot, tam napraviti z blagoslovljeno šibico kolobar okoli sebe, nakar stoji v risu in moli. Pri tej priliki baje vidi čudovite reči in celo vse dogodke, ki se bodo pripetili v bodočem letu. Kdor se poda v ris, mora biti pogumen, ker se mu baje prikaže sam peklenšček, in gorje tistemu, ki bi pobegnil iz risa: raztrga ga in zdrobi v solnčni prah. Tako so pripovedovali očanci o tej reči.
Ko sem bil kakšnih dvanajst let star, sem se tudi jaz odločil, da grem v ris in vidim čudovite reči na lastne oči. Menda sem bil takrat bolj pogumen kot kdaj potem. Seveda je bila sreča, da je bilo tisto pripovedovanje o peklenščku brez podlage, ker sicer danes ne bi bilo več mene niti mojega »solnčnega prahu« nikjer. Radoveden sem bil, kaj se bo zgodilo v vasi prihodnje leto, pa sem se oborožil z blagoslovljeno šibo in se podal na križpot, ki se je nahajal prav pred našo hišo. Mislil sem si menda pač, da tako blizu hiše ne bo velike nevarnosti, in če bi se pojavila, bom pač mater poklical na pomoč.
Ko sem napravil kolobar okoli sebe in začel razmišljeno moliti, sem bistro gledal okoli, kje bom zagledal kakšno čudovito reč. Pa nisem videl nič. Zvonjenje v zvoniku je še donelo in domislil sem si, da je treba toliko časa vzdržati, da zvonjenje preneha. Zvon je utihnil, toda prikazni ni bilo nobene od nikoder. Že sem mislil, da to ni vse skupaj nič, ko se nekaj črnega pripodi po cesti proti meni. V hipu sem pozabil, da bi moral onstran risa čakati peklenšček, in sem jo v par urnih skokih pobrisal v hišo h gorki peči. Nisem imel časa pogledati, kakšna je bila tista pošast, ali je bila velika ali majhna, ali je bila pasjega ali mačjega plemena, tako še danes ne vem, kaj me je bilo splašilo. Vem le, da peklenščaka ni bilo ob risu, ker sem prišel v hišo brez vsake praske in niti malo podoben solnčnemu prahu.
V naših krajih se je ob takem času tudi vzdrževala govorica, da kdor pade na božični večer, ne bo dočakal prihodnjega Božiča. Zato smo se otroci silno bali, da ne bi kateri padel na božični večer. Pa smo se nekega božičnega večera zbirali otroci kakor po navadi. Nekaj časa smo se mudili v eni hiši, pa zopet v drugi. Vprizarjali smo vsakovrstne igre in burke in prepevali božične pesmi. V skupini nas je bilo šest ali sedem mladih junakov, pa smo se končno zmislili, da ne bi bilo napačno, če bi šli peti božičnico k bolj premožnim hišam. Nekaj pesmi smo znali, zato smo se korajžno podali na pevsko turnejo. Uspeh je bil prav zadovoljiv, kajti v vsaki hiši so nas nagradili s petico ali celo desetico. Ko smo »zaslužek« pošteno razdelili med seboj, smo se podali proti domu. Pa nas je na poti neka stvar splašila, da smo stekli kot splašeni zajci, in jaz sem bil tako nesrečen, da mi je izpodletelo na sneženi poti in sem se zvalil v sneg.
Na, sem si mislil, zdaj pa imam! Padel sem na božični večer, torej bom umrl v prihodnjem letu. Kar dozdevalo se mi je, da sem že skoro mrtev, dasi se nisem nič pobil. Vse božično veselje me je zapustilo in klaverno sem se podal domov, kjer sem potožil materi kaj se mi je pripetilo. Mati je potolažila, da so tisto glede padca na božični večer samo prazne marnje, in da se ni treba bati, da bi še kmalu umrl, saj sem vendar tako mlad in zdrav. Materino zagotovilo, da se mi zaradi tistega padca ni treba nič bati, me je sicer močno potolažilo, vendar sem se na skrivaj vse do prihodnjega Božiča še vedno nekoliko bal. Tako sem živel vse leto v nekakem strahu, samo zaradi prismojenih govoric.
Najhujši strah božičnega večera sem pa doživel, ko sem bil nekako petnajst let star. V naših krajih je navada, da ob vseh treh božičnih večerih škropijo z blagoslovljeno vodo okoli poslopij in po vseh sobah in shrambah. To ni posebno prijetno delo, z brlečo lučjo laziti okoli. Še danes ne morem razumeti, zakaj se tisto škropljenje ni opravilo podnevi, mesto v mraku ali v trdi noči. Tisti večer so bili odločili mene za tisto delo, češ da sem najbolj pobožen. Res sem se podal na kropilno ekspedicijo in obhodil in pokropil vse prostore. Končno sem se podal še v podstrešje, da bi tudi isto bilo deležno božičnega »žegna«.
Tam pa se v svitu brleče svetilke naenkrat pojavi pred mano prikazen človeške podobe, pa silno spačenega obraza. Vsemu je bil ta obraz podoben, samo ne človeškemu. Lasje so mi šinili kvišku kot v vrtincu in s tako naglico sem planil po stopnicah navzdol, da se še danes čudim, kako sem prekoračil stopnice in koliko sem jih izpustil. Ves trepetajoč sem domačim začel pripovedovati o čudnem strahu, ki se mi je prikazal v podstrešju. Niso mi verjeli, toda pogledati pa tudi ni nobenega mikalo. Končno smo se le odločili, da gremo pogledat, ker je bil starejši brat pri volji iti naprej. Vznemirjeni in oprezno smo lezli drug za drugim proti kraju strahote. Imeli smo boljšo luč, zato smo upali dognati bolj natančno, kakšen je podstrešni strah. Naenkrat se starejši brat na glas zasmeje in pravi: »Strašil te je strah, ki si ga sam napravil – poglej!« Pri tem mi pomoli pod nos obrazno masko, katero je bil snel z žeblja. Mene je bilo malo sram, na drugo stran sem bil pa vesel, da vsaj vem, kakšni strahovi strašijo na podstrešju. Masko sem bil res sam obesil na žebelj v podstrešju še o pustnem času. Pusta pri nas, kot marsikje drugod, praznujejo tudi s tem, da se otroci napravijo v maškare. Otroci smo imeli s tem seveda silno veselje in zabavo. Trgovci v našem kraju pa niso imeli mask naprodaj, torej smo si jih morali otroci sami napraviti. Da niso bile posebno lepe in ljubeznive, se lahko razume. Meni je navadno vedno račun tako nanesel, da ko je prišel pustni torek, maske ni bilo. Tisto leto sem jo bil šele dan po pustu napravil. Mati je bila huda in mi je dejala, da v postu ni čas delati take norčije. Jaz sem odgovoril, da mi bo maska prav prišla prihodnje leto, in nisem odnehal, dokler je nisem izgotovil. Nato sem jo nesel v podstrešje in jo obesil na žebelj in seveda čisto pozabil nanjo. Če bi bil vedel, koliko strahu mi bo tista maska o božiču povzročila, bi bil pač poslušal mater. Mati je pripomnila, da je bil tisti strah plačilo za mojo neposlušnost, jaz sem pa lepo molčal, ker nisem vedel, kaj odgovoriti. Od tistega časa nisem imel več nobenega veselja do mask in tudi do maškar ne.
Beseda o avtorju:
Frank Troha – Rihtarjev se je rodil 15. maja 1894 v Babnem Polju na Notranjskem, umrl 26. avgusta 1980 v Barbertonu, Ohio, ZDA. Na ameriška tla je stopil kot devetnajstletni fant 20. oktobra 1913. Ves čas svojega življenja je v mislih in zapisani besedi ostal zvest stari domovini. Za Trohova besedila so značilne presenetljivo zanimive teme, s privlačnim pripovednim načinom, posebno socialno občutljivostjo in humorjem.
© Alenka Veber