Informacije

INTERVJU: DR. BOŠTJAN ŽEKŠ

»Slovenija bo prvič dobila svetovalni odbor, ki ga bodo sestavljali vrhunski izseljeniški znanstveniki«

 Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je pripravil akcijski načrt sodelovanja s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini. Naj spomnimo, da je ob nastopu mandata predsednik vlade Borut Pahor tudi v pogovoru za Mojo Slovenijo posebej izpostavil načrt sodelovanja s slovenskimi vrhunskimi strokovnjaki po svetu kot eno od prioritet vlade. O izvedbi načrta, ki sta ga oblikovala dr. Boštjan Žekš, minister, in dr. Breda Mulec, smo se pogovarjali z ministrom za Slovence po svetu, dr. Boštjanom Žekšem.

INTERVJU: Dr. Angelika Mlinar

Sem koroška Slovenka in bom to vedno ostala«

Ženska, ki zagotovo potrjuje, da smo ženske sposobne početi več stvari hkrati. Nasmejana, izobražena, uspešna, a preprosta, ki sanja o življenju na Islandiji. Mestna duša, ki ji je izobrazba bila karta za svobodo. Vedno je in bo koroška Slovenka. Doktorica prava, ki peče kekse. Pa ne za hobi, ampak poslovno. »Angelika Mlinar je take vrste osebnost, ki v človeku pusti pečat in ga navdihne, da se še sam trudi biti boljši in skuša s svojimi talenti narediti čim več. Podjetje Angelski keksi pa je idealen primer za to, kako iz hobija in velike radovednosti nastane uspešen posel, ki razveseljuje ljudi z angelčki, florentinci, čokoladnimi poljubčki in cimetovimi zvezdami,« je Angeliko opisala sodelavka Judita Peterlin.
 

 

   

Rihard Jakopič

Na bankovcu za 100 tolarjev je upodobljen naš največji in v svetu najbolj uveljavljeni slikar Rihard Jakopič. Rodil se je 12. 4. 1869 v družini premožnega trgovca s poljskimi pridelki v ljubljanskem predmestju Krakovo. Študiral je na realki v Ljubljani, a je v šestem razredu študij opustil, da bi se posvetil slikarstvu, ki ga je mikalo od rane mladosti, ko je začel risati in slikati v naravi.

 



Leta 1887 se je vpisal na umetniško akademijo na Dunaju, po dveh letih pa je odšel v München, kjer je študiral dva semestra na akademiji. Nemirni duh, kot je bil, na nobeni šoli ni zdržal prav dolgo. Pač pa je v Münchnu spoznal slikarja Ažbeta, ki ga je pregovoril (skupaj s slikarjem F. Veselom), da je ustanovil lastno privatno šolo. Tu je ostal dve leti, nato pa je poleti slikal doma v naravi, pozimi pa se je vračal k Ažbetu. Leta 1887 se je tudi zaročil z Ano Czerny, vendar se je k njej v Škofjo Loko preselil šele leta 1902 in se čez dve leti z njo tudi poročil. Novembra 1906 se je preselil v Ljubljano (Novi trg 2), kjer je delal do smrti (21. 4. 1943).

VELIKI SLOVENCI: Franc Miklošič

Med sinovi slovenskega naroda, ki so ustvarjali na Dunaju in tam celo umrli, posebno vidno mesto pripada Francu Miklošiču, v prvi vrsti zato, ker je tudi on tako kot mnogi drugi naši rojaki za vedno ostal del tega naroda. Na Dunaju je doktoriral iz prava, a se je že zelo zgodaj začel poglabljati v slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje, potem ko je Kopitar v njem zanetil zanimanje za slovanske jezike. Kot je zapisal Franc Jakopin v Enciklopediji Slovenije, je Miklošič ena najpomembnejših znanstvenih osebnosti v slovenski zgodovini; z veliko umsko energijo, delovno vzdržljivostjo in načrtnostjo je spoznal izjemno veliko novega o slovanskih in številnih drugih jezikih. Večina njegovih del je pionirskih.


Intervju: Boris Pahor, pisatelj

»Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti »

Na osmem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru se je tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki poučuje slovenščino v Milanu, zavzela za vseslovensko podporo pisatelju Borisu Pahorju, kot kandidatu za Nobelovo nagrado za književnost ter požela bučen aplavz. Z odobravanjem je predlog sprejela Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter ob koncu srečanja podala sklep, da se znotraj Komisije oblikuje pismo podpore in se ga pošlje na pristojne inštitucije. Predlog toplo pozdravljamo tudi v uredništvu Moje Slovenije ter nagovarjamo še vas, bralce, da prispevate svoj glas podpore.

Foto: Filozofska fakulteta

 

INTERVJU: Evgen Bavčar

»Živim na križpotjih dneva in noči«
 
Humor v besedah Evgena Bavčarja je prešerno vesel, a na trenutke tudi trpek. Vsekakor pa njegova vztrajnost, inteligentnost in znanje kažejo na dejstvo, da slepota ni vedno slepa. Leta 1946 v Lokavcu pri Ajdovščini rojeni fotograf, filozof, esejist, publicist in gostujoči profesor na mnogih univerzah po Evropi in Ameriki je že pred svojim dvanajstim letom v dveh zaporednih nesrečah popolnoma izgubil vid. Nesreča ga je za zmeraj spremenila, a ga tudi izoblikovala v človeka, ki mu je vedno vredno prisluhniti.

 
  Več o avtorju na internetni strani: http://zonezero.com/EXPOSICIONES/fotografos/bavcar/

INTERVJU: Štefka Drolc, igralka

»Naša Štefka«

»Kako naj to rečem, imeli so nas za svoje. Sploh niso razmišljali, da sem jaz igralka ali pa moji kolegi, jaz sem Štefka, jaz sem naša Štefka,« o svojem tržaškem obdobju navdušeno pripoveduje Štefka Drolc, letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Štefka Drolc sodi med deset najboljših igralk, odkar obstaja slovensko gledališče. V svoji bogati igralski karieri je upodobila vrsto likov, od nežnih in vedrih mladenk do izrazito karakternih vlog iz klasičnega in sodobnega dramskega repertoarja ter tudi iz komedij in grotesk. Čeprav je lanskega decembra dopolnila že 85 let, na odru nastopa še vedno. Videti jo je mogoče v predstavi Ella, ki gostuje v Cankarjevem domu v Ljubljani. Z gospo Drolc, ki vedno znova navduši s svojo toplino, preprostostjo in modrostjo, sva se pogovarjali v njeni garderobi v ljubljanski Drami, kjer jo, čeprav je že upokojena članica gledališkega ansambla, še vedno z veseljem sprejmejo.

INTERVJU Z MATEJO LEONNI DE STANONIK, dr. med.

Raziskujete zdravilo za demenco, Alzheimerjevo bolezen. Kakšen je napredek?

Pomembneje, raziskujem delovanje človeških možganov nasploh. V resnici o delovanju možganov vemo neprimerno več danes kot pred nekaj desetletji. Še do nedavnega je znanje o možganih prihajalo iz različnih ved, ki so se ukvarjale z različnimi aspekti preučevanja možganov. Nekaj zdravnikov znanstvenikov, psihologov ter filozofov pa je ugotovilo, da samo analize ne bodo pripeljale do kakšnih pomembnejših spoznanj o možganskih funkcijah, zato so ustvarili novo vedo – kognitivno in afektivno nevroznanost. To je multidisciplinarna veda, ki povezuje psihiatrijo, nevrologijo, etologijo (evolucijsko psihologijo), molekularno biologijo, biokemijo, genetiko, filozofijo in druge. Njen cilj je razumeti delovanje možganov – kako zaznavamo, spoznavamo, usmerjamo pozornost, se spominjamo, pozabljamo, razmišljamo in čustvujemo. Mislim, da je velika prednost nevroznanosti, poleg metode analize, da uporablja znanje in sodobno tehnologijo slikanja možganov, filozofijo in druga področja ter poskuša tudi v obliki sinteze holistično razumeti delovanje možganov. V nevroznanosti izhajamo iz osnovne teze, da so možgani biološka podlaga duševnosti, najpomembnejši cilj pa je razumevanje in razjasnitev povezave med zavestjo in umom (mind), vedénjem (behavior) in možgani (brain).
Osebno me še najbolj zanima nerazumljena povezava med možgani in umom. V sklopu postavljanja teoretičnih hipotez pri svojem raziskovanju se sprašujem: kako lahko molekule, iz katerih so zgrajene celice v možganih, pretvorijo različne atome v okus, vonj, glasove, skrbi, strah, razočaranja, bolečino ali strasti. Ne da bi se tega zavedali, se v naših možganih vsak trenutek dogajajo čudeži, ki nam obarvajo svet.