INTERVJU: Dr. Ervin B. Podgoršak

Študij fizike ste sprva obiskovali v Ljubljani, nato pa ste se leta 1968 preselili v ZDA. Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ste svoje življenje nadaljevali v tujini?

V Ljubljani sem leta 1968 diplomiral iz tehnične fizike. Takrat sem že bil poročen in z ženo Marjano sva imela sina Matjaža. Po diplomi sem skušal najti službo, pa žal nisem uspel. Sedeti doma in čakati na morebitno službo nisem hotel pa še nadaljevanje študija me je zanimalo. Navezal sem stike s profesorjem Cameronom z Wisconsinske univerze v Madisonu (država Wisconsin), strokovnjakom za termoluminescenco, ki je bila tema moje diplomske naloge v Ljubljani. Ko sem se pozanimal o možnostih za nadaljevanje študija v ZDA, mi je profesor Cameron ponudil asistentsko mesto na svojem oddelku. Sprejel sem njegovo ponudbo in se odpravil na študij v ZDA. Žena in sin sta mi sledila po šestih mesecih mojega bivanja v ZDA, ko se je pokazalo, da je bila odločitev za nadaljevanje študija v ZDA smiselna in da bom s trdim delom, a brez posebnih težav lahko končal podiplomske študije iz fizike. V letu dni sem napravil magisterij in tri leta po magisteriju doktorat iz fizike.

Profesor Cameron ni bil samo strokovnjak za fiziko trdne snovi, zelo se je tudi zanimal za uporabo fizike v medicini in podpiral idejo, da je to posebna in zelo važna ter koristna panoga fizike. Pred 40 leti je bila to nova ideja in direktni študij te fizikalne panoge ni bil mogoč. Vendar pa se je iz leta v leto večalo število fizikov, ki so preko klasičnih smeri fizike prestopili v vrste fizikov, se priučili medicinske fizike na dejanskem delu in se poklicno ukvarjali medicinsko fiziko. Število služb v tej panogi je naglo naraščalo, pa tudi študijske smeri in podiplomski programi v medicinski fiziki so se množili. Profesor Cameron je osnoval akademski in klinični oddelek medicinske fizike na Wisconsinski univerzi kot eden od prvih programov te vrste v severni Ameriki in prav ta program se je razvil v trenutno največji program iz medicinske fizike v severni Ameriki.

Čeprav sem končal študij iz fizike, sem pri profesorju Cameronu spoznal pomembnost in možnosti za razvoj medicinske fizike. Imel sem možnost nadaljevati študij kot podoktorski študent na Torontski univerzi v Kanadi, in to s profesorjem Johnsom, ki je v svetu priznan kot eden največjih medicinskih fizikov. Po dveh letih v Torontu sem dobil službo na McGillovi univerzi v Montrealu, se z družino preselil v Montreal in ostal tam.

Imel sem srečo s svojima mentorjema, profesorjem Cameronom v ZDA in Profesorjem Johnsom v Kanadi, ker sem se od njiju naučil ne samo mnogo fizike temveč tudi drugih strokovnih navad, ki so mi med mojim službovanjem na McGillovi univerzi zelo koristile.

 

 
Kako pa se je nato nadaljevala vaša kariera?

Leta 1975 sem na McGillovi univerzi začel opravljati delo kliničnega fizika in asistenta, od leta 1979 pa sem direktor oddelka za medicinsko fiziko na montrealski splošni bolnišnici. Od leta 1991 sem tudi direktor akademskega oddelka za medicinsko fiziko McGillove univerze. V preteklih 30 letih je medicinska fizika neizmerno napredovala in postala pomembna panoga v vseh medicinskih centrih, ki se ukvarjajo z medicinskim slikanjem in radioterapijo. Moderne radioterapije brez medicinske fizike ni, ker so aparature za obsevanje in tehnike obsevanja izredno komplicirane in drage, pa še povrh tega nevarne za zdravniško osebje in bolnike, če se ne uporabljajo pravilno in previdno.

Poklic medicinskega fizika je torej danes sprejet kot eden od medicinskih poklicev, prav tako pa je šolanje medicinskih fizikov mogoče na vseh večjih univerzah kot ena pomembnih smeri podiplomskega šolanja in smer, ki zagotavlja delovno mesto in odlično strokovno kariero, bodisi pri kliničnem delu ali pa v akademskem okolju.

V času vašega dela na Univerzi McGill ste bili mentor mnogim študentom, ki so z vašo pomočjo pridobili naziv magistra ali doktorja. Na to ste gotovo zelo ponosni?

Na McGillovi univerzi smo začeli z akademskim programom medicinske fizike v letu 1979 in od takrat že učim po dva predmeta letno ter od leta 1991 tudi vodim akademski oddelek za medicinsko fiziko. V letih od začetka programa do letos je študij zaključilo prek 170 študentov z magisterijem in 26 študentov z doktoratom. Od teh sem bil mentor 35 študentom z magisterijem in devetim študentom z doktoratom.

Katero delo vas bolj navdihuje: poučevanje, delo z mladimi, ali raziskovalna dejavnost na področju medicinske fizike?

Najraje imam učenje mladih, ker se razvoj zelo hitro opazi in je povračilo za trud toliko lepše, ko po nekaj letih poučevanja in mentorstva vidiš strokovni napredek študentov.

Seveda pa so z učenjem včasih tudi težave in razočaranja. Napredek študentov je mogoč samo, če so pripravljeni za študij, če imajo talent za stroko, ki si jo izberejo, in če so pripravljeni trdo delati. Vsak študent nima vseh zadostnih pogojev, ni pa vsak pripravljen priznati, da si je izbral napačno pot, če napredka ni. Vpis in sprejem na univerzo še ne pomenita, da bo študent diplomo tudi dobil.

Kanadsko združenje medicinskih fizikov šteje okrog 500 članov, torej McGillovih 200 študentov predstavlja kar lepo število za celo Kanado s 33 milijoni prebivalcev. Diplomanti z McGillovo diplomo iz medicinske fizike delujejo v vseh kanadskih provincah, pa tudi v ZDA jih je kar nekaj, ki so šli za boljšim kruhom. V ZDA s 300 milijoni prebivalcev je okrog 6000 medicinskih fizikov, združenih v Združenje ameriških medicinskih fizikov (American Association of Physicists in Medicine). Mednarodna organizacija za medicinsko fiziko šteje okrog 16000 članov.

Že 20 let imajo severnoameriški akademski programi za medicinsko fiziko na voljo akreditacijo programov. Postopek je zelo rigorozen, vendar pa koristen za študente, ki pridejo iz akreditiranih programov, ker imajo dostop do boljših služb in prednosti pri pisanju strokovnih izpitov. Značilen za programe iz medicinske fizike je sedaj predpis, da mora medicinski fizik poleg diplome tudi uspešno prestati strokovni izpit, preden lahko dobi odgovorno mesto v kliničnem okolju. Na našem oddelku imamo akreditacijo že od leta 1993 in od takrat smo za 10 let bili edini kanadski program s tovrstno akreditacijo. Trenutno je v Kanadi pet akreditiranih programov in v ZDA 16

Je bil oziroma je kateri od vaših študentov tudi Slovenec?

Fizik Vlado Robar z Onkološkega inštituta v Ljubljani je v letu 1995 napravil magisterij iz medicinske fizike na McGillovi univerzi.

V vaši karieri ste se veliko ukvarjali s posebnimi tehnikami za zdravljenje raka, opravili ste tudi pionirsko delo pri razvoju dinamične stereotaktične radiokirurgije. Bi lahko ta področja vašega delovanja nekoliko podrobneje opisali?

Na kliničnem oddelku za medicinsko fiziko montrealske splošne bolnišnice se ukvarjamo s fiziko v radioterapiji, torej sodelujemo z zdravniki onkologi pri zdravljenju raka z ionizirajočim sevanjem. Dolgo je že znano, da se s sevanjem uničijo rakaste celice, problem pa je, kako to dejstvo uporabiti na tak način, da se ubijejo samo rakaste celice, ne da bi pri tem ranili bolnika in mu napravili škodo z obsevanjem zdravega tkiva. Seveda pa so redki tumorji, ki se jih da obsevati, ne da bi pri tem tudi obsevali tkivo v okolici tumorja. In v tem je bistvo radioterapije. Zdravnik predpiše dozo sevanja, potem pa se posvetuje z mnogimi kolegi fiziki, dozimetristi in tehniki, kako to dozo dostaviti na najučinkovitejši in za bolnika varen način. V ozadju je torej poleg medicinske stroke še mnogo fizike in tehnologije, in klinični fiziki tako prispevajo ne samo k rutinskemu delu, ampak tudi k razvoju novih tehnik in metod obsevanja.

Na oddelku smo v zadnjih treh desetletjih razvili precej novih tehnik za obsevanje, kot na primer obsevanje celotnega telesa pri zdravljenju levkemije, obsevanje celotne kože pri zdravljenju mycosis fungoides kožnega raka, obsevanje rektuma, in ločno elektronsko obsevanje. Najzanimivejši pa je bil za nas razvoj stereotaktične radiokirurgije z linearnim pospeševalnikom pri obsevanju možganskih lezij. Razvili smo metodo, po kateri se bolnik na obsevalni mizi in pospeševalnik vrtita obenem med obsevanjem; s tem se da koncentrirati dozo v leziji in na minimum zmanjšati dozo okoliškemu tkivu. S to dinamično metodo smo začeli pred 23 leti in takrat smo bili med prvimi centri v Severni Ameriki, ki so uporabljali linearne pospeševalnike za stereotaktično obsevanje. Danes je seveda tehnologija mnogo bolj razvita in lahko v ta namen kupite pospeševalnik, pritrjen na robotski roki, in opravite dinamično obsevanje še učinkoviteje in natančnejše.

Pred kratkim ste na letnem srečanju znanstvenikov v Quebecu prejeli zlato medaljo, ki vam jo je podelila kanadska organizacija medicinskih fizikov. Zlata medalja je najvišje priznanje omenjene organizacije, namenjena znanstvenikom, ki pomembno prispevajo k razvoju medicinske fizike. Kaj pomeni vam?

Medaljo mi je podelilo Kanadsko združenje medicinskih fizikov, ki letno podeli eno medaljo na svojem letnem srečanju. Seveda je lep občutek, če dobiš tako priznanje od svojih kolegov v stroki in pa tudi tekmecev v strokovnem življenju. Morda vas bo zanimalo, da sem pred dvema letoma dobil podobno priznanje (Coolidge Award) od Ameriškega združenja medicinskih fizikov (American Association of Physicists in Medicine), ki tudi podeljuje po eno teh nagrad letno. Nagrada je seveda normalno podeljena ameriškemu medicinskemu fiziku, jaz pa sem sedaj eden od treh kanadskih fizikov, ki so v zadnjih 35 letih dobili to nagrado.

V govoru ste ob podelitvi zlate medalje med drugim poudarili, da ne more biti nihče ne v karieri in ne v zasebnem življenju uspešen brez podpore svoje družine in prijateljev. Kako na vaše delo gleda vaša družina?

Seveda brez podpore družine in prijateljev skoraj ne moreš uspeti v strokovnem življenju. Oče mi je umrl, ko sem bil star deset let, in mati me je kot samohranilka spravila skozi nižjo in višjo gimnazijo s precejšnjim trudom. Vcepila pa mi je spoznanje, da je izobrazba edini način za uspeh v življenju, in za ta nauk ter ves trud sem ji zelo hvaležen. Poročil sem se mlad. Žena mi je vsa leta v tujini stala ob strani in mi ogromno pomagala s svojim optimizmom in dobro voljo. Ni nama bilo lahko, posebno v prvih letih. Imel sem tudi precej težav z zdravjem in tudi pri tem mi je bila žena v veliko oporo in pomoč. Torej, zahvala za moje strokovne uspehe pripada predvsem ženi in do neke mere tudi sreči, ki sem jo imel pri izbiri mentorjev, kolegov pri delu in študentov.

Ali tudi vaša sinova stopata po vaših stopinjah?

Prvi sin Matjaž je tudi medicinski fizik in je direktor oddelka za medicinsko fiziko Onkološkega instituta Roswell Park v Buffalu (država New York). Študiral je na McGillovi univerzi in doktoriral na Wisconsinski univerzi v ZDA. Je zelo uspešen in mnogo sodeluje pri Ameriškem združenju medicinskih fizikov. Drugi sin Gregor je finančni svetovalec in živi v Montrealu. Imam tudi tri vnuke in eno vnukinjo. V šoli so uspešni in upam, da bo vsaj eden od njih nadaljeval s tradicijo fizike v družini.

Podobne teme:

• INTERVJU Z MATEJO LEONNI DE STANONIK, dr. med.
• PREDSTAVITEV: prof. Franc Copf