USPEŠNI ROJAKI: Janez Hacin, arhitekt

Drugega in tretjega oktobra 2008 je v hotelu City v Ljubljani potekala tretja Konferenca slovenskih arhitektov in gradbenikov iz sveta in Slovenije. Pripravil jo je Svetovni slovenski kongres, tako kot tudi prvi dve. Uvodno predavanje z nenavadnim naslovom – Česa me niso naučili na ameriški fakulteti za arhitekturo – je imel arhitekt Janez Hacin iz Ženeve.

 

Janez Hacin

 
V okviru predavanja je Janez Hacin spregovoril o različnih temah, povezanih z naslovom predavanja: Česa me niso naučili na ameriški fakulteti za arhitekturo. Ob delu je namreč spoznal marsikaj, česar mu na fakulteti ni nihče povedal. Med drugim je poudaril: »Nihče nas študentov ni učil, da sta uspeh v poklicu in nadaljevanje poklicne kariere veliko odvisna od gospodarstva, v katerem so pogosto tudi recesije, morda visoke obresti ali inflacija. Spoznal sem, da imajo arhitekti v resnici izredno malo vpliva na oblast, na birokracijo, da nimajo politične moči ali močnega lobija, da so izredno občutljivi za muhe investitorjev ali vladnih organov.«

Največje razočaranje je sledilo šele z leti, potem ko je dojel, da investitorji (odvetniki, bankirji, računovodje …), ki jih je končno našel, ne pričakujejo od njega dobre arhitekture, ampak poceni zgradbo in nizke honorarje: »V večini primerov ne vedo in jih ne zanima, kakšno arhitekturo ustvarjam in predlagam, v resnici jih ne zanima, ali je dobra ali slaba.« Vse to kaže, da bi bilo treba predmetnik na arhitekturi nujno obogatiti še s predmetom, s katerim bi pokrili veliko množico neobravnavanih tem, o katerih je govoril Janez Hacin.

 

 
Kdo je Janez Hacin

Janez Hacin se je rodil v Celju leta 1931. Nekaj let je preživel v Beogradu, kjer je bil njegov oče direktor treh bank, maturiral je v Mariboru, nakar se je vpisal na arhitekturo v Ljubljani. Nekaj časa je bil tudi Plečnikov študent. S pomočjo vizuma, ki mu ga je priskrbel svak, je že po dveh letih odšel v tujino in tam tudi ostal. Za krajši čas se je ustavil na Dunaju, v Ženevi in Stockholmu in se po vsem tem vpisal na univerzo Princeton v ZDA. Študij na tej univerzi je zaključil z diplomo magister arhitekture leta 1958.

Kot pravi, niti sam prav dobro ne ve, zakaj se je odločil za arhitekturo: »Morda zato, ker sem rad in dobro risal; ker so mi bili študentje in študentke arhitekture že na prvi pogled simpatični; ker se je slišalo »biti arhitekt« nekako romantično.« Po vsem tem niti ni tako čudno, če arhitekt Hacin postavlja druge svoje ljubezni nad arhitekturo. Njegova življenjska pot je namreč vse prej kot premočrtna: polna je zapletov, nenavadnih preobratov in usodnih srečanj, tako da se knjiga, ki jo je o njem napisal Željko Kozinc in ki nosi naslov Dotik sveta, bere kot napet roman. Družinske okoliščine so ga pripeljale v dobrodelnost: s Hacinovo štipendijo je pomagal veliko študentom ljubljanske Fakultete za arhitekturo, bi jim je bil tudi mecen in vzornik; z donacijami je pomagal k uresničitvi številnih projektov ohranitve kulturne in naravne dediščine v Triglavskem narodnem parku (Zelenci, planina Za skalo); materinskemu domu v Ljubljani in drugim.

S svojo družinsko fundacijo je pomagal na tisoče družinam v Indiji. Po zgledu ustanovitelja banke Grameen za reveže Muhammada Yunusa, Nobelovega nagrajenca za mir, se je namreč povezal z združenjem SUEB, ki je posojalo denar ženskam v Indiji, in na enem od proslavljanj se ga je tudi »dotaknil svet«, ko ga je deset let staro dekle nenadoma prijelo za mezinec desne roke. Daroval je za sirotišnico v Braziliji, za šole v Eritreji in še kaj bi se našlo. Kot filantrop Janez Hacin razmišlja nekako takole: »Ko me lepega dne ne bo več, bi bilo bolje, če bi se me otroci spominjali kot človeka, zaradi katerega je kakih 10.000 družin v Indiji v življenju dobro napredovalo, kot pa arhitekta, ki je sezidal tu in tam lepe stavbe.«

Janez Hacin arhitekt

Med številnimi realiziranimi projekti, ki jih je zasnoval arhitekt Janez Hacin, so stanovanjski in poslovni objekti, ambasade, kongresni, družbeni in športni centri pa tudi urbanistične rešitve večjih ali manjših (delov) mest. Največ Hacinovih zgradb stoji v Ženevi in v francosko govorečem delu Švice, nekaj pa tudi v prestižnih urbanih okoljih v ZDA, Kanadi in Franciji.

Najbolj ponosen je na naslednje objekte oziroma rešitve: Evropski center Hawlett Packard in Mednarodni študentski center v Ženevi, uradi Hawlett Packarda v Parizu, športni center v Colognyju, številne stanovanjske zgradbe, projekt plavajočih terasnih stanovanj Champel v Ženevi. Med nagradami, ki jih je prejel na natečajih, je treba omeniti dve: leta 1964 je prejel prvo nagrado za ureditev mestnega središča v Montreuxu v Švici; leta 1983 prvo nagrado na natečaju za predstavništvo Saudove Arabije v Ženevi. Hacin je tudi član Švicarskega inštituta za arhitekturo, Švicarske zveze arhitektov in Združenja ženevskih arhitektov.

Kot svetovalec je leta 2002 sodeloval tudi pri iskanju urbanistične rešitve Ljubljanskega potniškega centra, s čimer je dokazal, da vezi s Slovenijo še naprej ohranja in neguje. V času osamosvajanja Slovenije se je odločno zavzemal za priznanje nove in neodvisne države Slovenije, leta 1991 je zagotovil delovanje Generalnega konzulata RS v Ženevi, takrat edinega diplomatsko-konzularnega predstavništva RS v Švici. Janez Hacin je tudi soustanovitelj Združenja ženevskih Slovencev. Na Slovenijo ga vežejo tudi sorodstvene vezi z dvema sestrama. Z ženo Kanadčanko iz Vancouvra imata hčerko, ki se ukvarja s socialno prikrajšanimi v ZDA, in sina, ki se je zapisal ekologiji – živi in dela v Švici. Najstarejši sin iz prvega zakona je po poklicu arhitekt in živi v Ameriki.

Tomaž Štefe