INTERVJU: Pedro Opeka
»Tam, kjer je otrok, tam je upanje in bodočnost!«
Izza bele brade se širi topel nasmeh. Njegov melodični govor in iskrive oči razkrivajo veselje do življenja, neizmerno upanje, pogum ter vero v Božjo in človeško dobroto, ki jih nosi v srcu. Kljub drobni postavi je njegov objem dovolj širok za vse, ki ga potrebujejo. In teh ni malo.
Pedro Opeka, ki se je leta 1948 rodil slovenskim staršem v Argentini, že 30 let deluje kot misijonar na afriškem otoku Madagaskarju. Skupaj z najrevnejšimi prebivalci živi na odlagališču odpadkov malgaške prestolnice, kamor je prvič stopil leta 1989. Ob pogledu na stotine otrok in njihovih družin, ki so se v nečloveških pogojih za življenje gnetli na tem smetišču za mrvico hrane, se je v njem nekaj premaknilo in obljubil si je, da bo ta prostor postal srečen kraj. Z dejanji, trdno voljo in vero je dokazal, da se da doseči nemogoče ter premagati revščino in bedo. Sedanja situacija skorajda presega meje domišljije. Skupaj z domačini, s katerimi je pred osemnajstimi leti ustanovil organizacijo Akamasoa (dobri prijatelji), je neposredno pomagal 250.000 ljudem, okrog 2900 družinam je pomagal pri gradnji stanovanj, postavil je šest zdravstvenih domov ter ustanovil devet šol, v katerih se je v letu 2007 izobraževalo kar 9275 otrok.
Njegovih nedeljskih maš, kjer se veliko poje in ki trajajo tudi po tri ure, se udeležuje med 6000 in 7000 Malgašev, zadnja leta pa jih obiskujejo tudi turisti, ki od ganjenosti večkrat ne morejo zadržati solza.
Pedra Opeko smo ujeli med njegovim kratkim obiskom v Sloveniji in ga poprosili, da z bralci Moje Slovenije podeli nekaj svojih misli in občutkov.
Rodili ste se v predmestju Buenos Airesa v Argentini. Oba vaša starša sta Slovenca, vi pa že več kot 30 let bivate na Madagaskarju. Kateremu narodu se pravzaprav čutite najbližje?
Kot misijonar se najbolj čutim državljan sveta. Ko sem se odločil, da bom duhovnik, sama narodnost ni bila prva važna stvar, ni bila prva vrednota. Vrednota je tisto, kar oznanjam, vrednota je evangelij, je Božja ljubezen, je to, da smo vsi ljudje odrešeni. Vesel sem, da sem bil rojen slovenskim staršem, vendar tega nisem izbral sam, to mi je bilo dano. Vsekakor sem vesel, da sem del slovenskega naroda, ampak ker delam v tujini, moram biti dovolj širok in odprt za vse. Na Madagaskar nisem odšel zato, da bi govoril o Sloveniji, tja sem prišel, da bi govoril o Bogu, ki ljubi vse ljudi in ki vsem ljudem želi dobro. Sem Slovenec, tega ne bom nikoli zatajil, vendar tudi ne bom delal na način, da bi bil moj izvor važnejši od mojega poslanstva.
Kljub temu pa so vas različne kulture, v katerih ste živeli, na svoj način zaznamovale?
Vzgojen pa sem bil v dveh civilizacijah – v slovenski in argentinski oziroma latinskoameriški. Doma so mi starši govorili: »Mi smo verni ljudje, če delaš, delaj dobro, naredi do konca, bodi dosleden, bodi pošten!« Ko pa sem se družil z Argentinci, so mi rekli: »Hej, življenje je praznik, veselimo se!« Sam sem seveda nato vzel srednjo pot. Od mojih staršev – resnost in spoštovanje do dela, poštenost in doslednost. Iz argentinskega okolja pa – življenje je tudi lepo, je tudi veselje.
Kakšni spomini vas vežejo na Argentino in vaše otroštvo?
Na otroštvo imam zelo lepe spomine. V Buenos Airesu takrat ni bilo tako velike revščine, ni bilo nasilja, tako kot je zdaj, to je prišlo zadnjih 20 let. Prej smo bili vsi zelo povezani, vsaka četrt, vsaka vas, vsi smo se poznali, otroci smo se igrali na cestah. Zdaj to ni več možno, saj je veliko nasilja, veliko terorizma ter tudi ubijanja ljudi.
Leta 1968 ste prišli na študij v Ljubljano. Dve leti ste obiskovali Teološko fakulteto. Zakaj ste se odločili za študij v Sloveniji?
Že v Argentini sem se odločil, da bom duhovnik in misijonar. Sprva sem nameraval oditi v Indijo, nato v Nigerijo, potem pa sem videl, da Madagaskar potrebuje misijonarje, in sem rekel, grem! In to mi je omogočila prav Slovenska provinca. Tako sem vstopil v Slovensko provinco in za dve leti prišel študirat v Ljubljano. Tega sem bil zelo vesel.
Opazite velike spremembe med Slovenijo v sedemdesetih letih in sedaj?
Ni primerjave, kar sem videl takrat in kaj vidim sedaj. Razlika je zelo velika. Slovenija je sedaj popolnoma druga. Da se govoriti, čutiš se svobodnega, čutiš se državljana. Kljub temu da so tudi določene težave, problemi so navsezadnje povsod. Vsekakor je šlo na bolje, vendar je treba tudi še kaj spremeniti. Mislim, da si morate Slovenci doma bolj prizadevati, da postanete bolj edini. Sedaj je preveč kritike, preveč črnogledosti, kot da bi iskali v vsakem človeku kakšno napako, namesto da bi iskali v njem dobro. Mi smo premajhen narod, da bi se takole prepirali. Treba je govoriti resnico, to je nujno, ampak ta se lahko pove spoštljivo, na nekem nivoju. Ne pa da pademo tako nizko, da se potem vprašujemo, če smo sploh še ljudje.
Kaj je vaše glavno vodilo pri delanju dobrega? Od kje črpate svojo neizmerno moč in voljo?
Jaz mislim, da je to vera, to je evangelij oziroma tisti del evangelija, nad katerim nima nihče monopola. To lahko začutite, lahko doživite, na nek način prisvojite, to je tista dobrota in ljubezen, ki sem jo jaz dojel v evangeliju in me pošilja naprej. Ljudje na Madagaskarju mi ne rečejo zaman, ti si moj brat. To mi rečejo zato, ker v meni ne vidijo nasilja, ampak neko dobroto, ki jo želim tudi sam živeti. Včasih mi uspe, včasih mi ne uspe, to mi daje veselje in me poriva naprej, kljub težavam, kljub porazom, kljub goljufijam. To je tista duhovna moč, ki prihaja iz molitve, iz evangelija. V življenju je treba biti potrpežljiv in kje boste vi iskali potrpežljivost? Ne boste je našli v nobeni trgovini, iskati jo morate v sebi. Nekdo nam seveda daje to potrpežljivost, kajti to je dar.
12. oktobra ste prejeli francosko državno odlikovanje vitez častne legije, ki vam ga je podelil francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Kaj vam pomeni ta nagrada ter tudi mnoge druge, ki ste jih prejeli do sedaj? In kaj vam pomeni več – nagrade ali nedeljska maša v krogu 6000 vernikov?
Kar se tiče prejetega priznanja – to je neka naknadna vzpodbuda. Dokaz, da se tudi ljudje na visokih položajih zavedajo, kaj delamo za revne. Včasih si mislimo, da smo sami, ampak potem si rečemo, saj tudi oni priznajo to naše delo. Je neke vrste vzpodbuda, da dajemo še več. Pa tudi brez tega priznanja bi delali naprej, tako kot vedno. Če priznanja pridejo, je dobro, če ne, delamo kljub temu naprej. Če pa ta priznanja prinašajo še denar, s katerim lahko pomagamo ljudem na Madagaskarju, to pomeni še večje veselje. In to priznanje ne sprejemam zase, ampak za vso ekipo, ki je okrog mene, to je več sto domačinov, Malgašev.
Kar pa se tiče maš – te so praznovanje življenja. Lahko smo bolni, lahko smo lačni, lahko nas pestijo težave, ampak v nedeljo, ko se dobimo skupaj, ko molimo, pa se znamo veseliti in v svoji duši, povezani z Bogom, iskati veselje za življenje, veselje za prihodnji teden, ki ga začenjamo.
Imate ob začetku leta za Slovence po svetu in doma kakšno dobro misel?
Slovencem po svetu želim, naj bodo pošteni, naj delajo, naj bodo sproščeni in spontani, brez hvale. Bodimo to, kar smo.
Slovencem doma pa želim, da sedaj, ko imamo ob predsedovanju EU-ju tako izredno priložnost, da vsem pokažemo, česa smo vredni, da znamo ljudi sprejemati, da imamo vrednote, da spoštujemo druge narode in da jih znamo tudi združevati. Slovenskim politikom želim, da bi vsi skupaj dali lep zgled Evropi, zgled demokracije, dialoga in spoštovanja.
Vsem državljanom pa, da bi se Slovenija povečala, da bi bilo več otrok. Prihajamo iz Afrike in smo začudeni, ker tu skoraj ne vidimo otrok. Nadaljujte s slovenskim naraščajem, ker tam, kjer je otrok, tam je upanje. In bodočnost.
Foto: Janez Dolinar