POGOVOR Z ROJAKOM: Avguština Budja
»Švedska je postala usoda Budjevih«
Čeprav je predčasno upokojena, nikoli ne miruje. Piše članke, prevaja in tolmači, piše skladbe, prepeva, je pesnica in pisateljica. Mama štirih otrok in mačeha enemu, babica osmim vnukom in prababica enemu že 43 let živi na Švedskem. S Slovenijo ostaja trdno povezana in predstavlja most med Slovenci v matični domovini in Slovenci na Švedskem.
Dejavni ste na mnogih področjih – pišete knjige, pesmi, glasbo, prevajate, pišete članke. Koliko enot obsega vaša bibliografija?
Obsega kar osem knjig, številne članke in prispevke v monografijah.
Izdali ste kar nekaj knjig, med njimi učbenik Švedska slovnica za Slovence, Slovensko-švedski besedni vodnik, monografija Slovenci na Švedskem. Vse so nekako povezane s Slovenci.
Da, pišem o stvareh, ki so mi blizu, ki jih poznam in za katere menim, da je pomembno, da zanje zvedo tudi drugi, ki jih zanima življenje Slovencev na Švedskem.
Knjigi Slovensko-švedski besedni vodnik in monografija Slovenci na Švedskem sta izšli v samozaložbi. Zanimanja ne na slovenski ne na švedski strani ni bilo. Kako vam je vseeno uspelo – izdaja knjige je velik finančni projekt.
Veste, izdaja vseh teh mojih knjig doslej mi je uspela, ker imam trdno voljo izpeljati stvari, za katere sem prepričana, da so v dobro Slovencem na Švedskem. S tem seveda ni rečeno, da škodujejo drugim, nasprotno – koristne so tudi za Slovence v Sloveniji ter za Švede, ki jih Slovenci na Švedskem zanimajo. Pri tem me, hvala Bogu, podpira tudi ožja družina ter društvo Orfeum, delno tudi Urad Vlade RS s pičlo finančno podporo ter nekatere privatne osebe. Če je človek skromen in prepričan, da dela dobro, potem mu marsikaj uspeva.
Se vam zdi, da država premalo ceni vaša prizadevanja?
Država brez dvoma premalo ceni moja prizadevanja. Zdi se celo, da mojih prizadevanj sploh ne ceni, nasprotno, slovenski državni uradniki me večkrat celo prav surovo zavrnejo pri mojih poskusih pri vzpostavljanju stikov. Če bi to jemala osebno, bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo. Toda, prepričana sem, da delam za dobrobit Slovencev na Švedskem, posredno pa tudi za dobrobit Slovencev, ki bodo nekoč želeli priti do spoznanja, kdo, kako, kje, kdaj, zakaj so Slovenci odšli na Švedsko. Svoje raziskovalne projekte gradim na prepričanju, da je to Slovencem potrebno in da čez malo časa ne bo mogoče priti do izvirnih podatkov, zato menim, da moram pohiteti, dokler to še zmorem. Država z vsako vlado občutno menja tudi izseljensko politiko. To ni nič posebnega za Slovenijo. Današnja vlada je dokaj naklonjena Slovencem, ki so nekoč iz raznih vzrokov odšli po svetu, tega za prejšnjo ne bi mogla trditi. Tudi danes obstajajo politični tokovi, ki se izkazujejo kot težki nasprotniki Slovencev po svetu, predvsem v opozicijskih vrstah, Slovenska nacionalna stranka; na primer polemika o volilni pravici slovenskih izseljencev, ki so slovenski državljani.
Pri raziskovanju za monografijo Slovenci na Švedskem ste prišli do zanimivih odkritij. Kaj bi posebej izpostavili?
Predvsem je bilo zanimivo odkritje števila Slovencev na Švedskem. Na tem področju so prevladovale različne teorije in številke, vse od 60 do 650 Slovencev na Švedskem. Na podlagi tako majhnega uradnega števila Slovencev so nam odvzeli redno radijsko oddajo na P2 ter vso ekonomsko podporo za slovenski tisk ali izdajo knjig na Švedskem. Tudi kulturni okvirji Slovencem na Švedskem niso bili dodeljeni, ker je uradno število Slovencev v tej državi za švedsko darežljivost premajhno. Moja raziskava je pokazala drugače: leta 1999 je bilo v Sloveniji rojenih Slovencev na Švedskem nekaj več kot 5000. Problem je v tem, da se Slovenci, živeči na Švedskem, niso uspeli ali želeli registrirati kot Slovenci. Mnogi rojaki so zamenjali dva pojma – državljanstvo in narodnost in so zadovoljni s tem, da so švedski državljani, ne glede na etnično pripadnost po starših.
Rodili ste se v Grabšincih, Sveti Jurij ob Ščavnici pri Mali Nedelji, imate dve sestri in brata. Oče in mati sta se ukvarjala z glasbo, tudi otroci ste pomagali. Kako je bilo živeti v glasbeni družini?
Moje otroštvo je bilo neverjetno pestro, lepo in moram reči, tudi vzgojno. Oba starša Avgust in Angela Budja sta (bila) verna, nikoli nista niti pomislila, da bi zaradi političnih tokov obračala plašč po vetru. Za vse smo morali poskrbeti sami, od osnovnih eksistencialnih potreb in vprašanj do širših človekovih pravic. Oče je namreč tudi delal kot režiser raznih odrskih iger, kjer smo sodelovali tudi otroci in mnogi sovaščani ter cerkveni pevci. Večkrat je bil onemogočen ali vsaj strogo nadziran in ne nazadnje tudi cenzuriran pri svojem kulturno-prosvetnem delu. Nekaj let po vojni pa je oče bil celo interniran, pol leta zaprt v mariborskem zaporu. O tem ni nikoli maral govoriti, vedno se je bal, da bi pogovor o tem lahko škodoval kateremu članu v družini.
Kako, da ste se odločili za Švedsko?
Na Švedsko sem prišla leta 1964, a o tem nisem odločala jaz sama. Lahko bi rekla, da me je na Švedsko pripeljala usoda. V juniju, leta 1964, sem se poročila z Martinom Prevolnikom, ki je takrat že imel brata Mirka in sestro Marico na Švedskem, kamor sta prišla nekaj let prej. Kmalu po poroki ju je Martin, moj zdaj že dvajset let pokojni prvi mož, želel obiskati. Stanovanjske razmere v Sloveniji tudi takrat niso bile ugodne za mlade ljudi, tako po poroki nisva imela lastnega stanovanja. Jaz sem zaradi nosečnosti pustila službo v Mariboru in ostala pri starših blizu Male Nedelje, Martin pa je bival pri svojih starših na Teznem v Mariboru. Njegov odhod na Švedsko je pomenil, da sva bila odtlej drug od drugega nekoliko bolj oddaljena kot sicer. Martin se je kmalu zaposlil, po poklicu je bil pek. Tako me je povabil, naj pridem na Švedsko tudi jaz. Po nekajmesečnih pregovarjanjih sem se strinjala, da pridem začasno pogledat, kakšno je življenje na Švedskem. Tako sem se v oktobru, leta 1964, z vlakom odpeljala na sever Evrope. V zvezi z rojstvom prve hčerke je na obisk prišel brat Janez in nato še njegova žena Štefka in kmalu po rojstvu druge hčerke sta prišla k nam maja na obisk še starša. Oče se je kmalu zaposlil v ladjedelnici, mama pa je bila otroška varuška. Jeseni leta 1966 sta prišla k nam na obisk še starejša sestra Gabrijela – Jelka z možem Poldetom in ostala sta pri nas. Leta 1968 je po šolanju za frizerko prišla še najmlajša sestra Olga. Vsi smo živeli v Landskroni, kjer smo leta 1968 ustanovili prvo slovensko društvo na Švedskem s prvotnim imenom Kulturni klub Triglav. V okviru društva so bile kmalu ustanovljene sekcije: pevsko društvo Triglav, vokalni tercet Sestre Budja, otroški zbor Valovi, dramska sekcija ter narodnozabavni ansambel Lastovke.
Od leta 1976 pa vse do leta 1990 ste otroke slovenskih staršev poučevali slovenščino. Plačevala vas je švedska oblast. Ima Švedska še danes posluh za slovenščino? Je zanimanje za učenje slovenskega jezika še prisotno?
Res je. Moja mladostna želja, da bom učiteljica, se je izpolnila šele na Švedskem. Kot že rečeno, v Sloveniji mi to ni bilo omogočeno, saj mi zaradi ideološke barve staršev štipendija na učiteljišču v Murski Soboti ni bila odobrena in mi je bil študij onemogočen. Na Švedskem pa takrat glede tega ni bilo komplikacij. Slovenskih otrok je bilo veliko, en sam pedagoški delavec, Franc Šprah, ni zmogel zajeti vseh slovenskih otrok in me je povabil, naj se zaposlim tudi jaz. Pri šolski upravi sem zaprosila, da me zaposlijo na prostem mestu, in dobila službo. Pred tem sem se izučila v Landskverku za strugarko. Švedi me takrat res niso vpraševali po izobrazbi, zaupali so samokritiki učitelja. Kmalu se je tudi zares izkazalo, da je bila zaradi danih okoliščin potreba po mojem nadaljnjem izobraževanju neizbežna.
Leta 1976 sta začeli poučevati brez formalne izobrazbe. Vendar ni ostalo pri tem.
Po rojstvu četrtega otroka, Mateja, z drugim možem Zvonkom Benckom, sem se leta 1982 vpisala v Landskroni na šolo za odrasle. Najprej sem morala skozi osnovno izobrazbo in pridobiti potrebno znanje angleščine, švedščine in matematike, česar v mojem slovenskem spričevalu ni bilo. Nato sem se vpisala v srednjo šolo, humanistično-družboslovno smer. Medtem je v šoli upadlo število slovenskih otrok in tako je učitelj Franc Šprah zmogel poučevati sam. Jaz sem delala le honorarno, saj je bil moj študij dokaj zahteven. V šolskem letu 1988/89 sem se specializirala na univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani kot švedska štipendistka s štipendijo na Filozofski fakulteti, Oddelek za zgodovino, kjer sem proučevala slovensko zgodovino. Še prej sem se leta 1986 vpisala na univerzo v Lundu, kjer sem leta 1991 diplomirala na Kulturno-znanstveni fakulteti kot kulturvetare. Kmalu sem dobila službo na šoli za odrasle KOMVUX v Landskroni, kjer sem začela poučevati tujce švedski jezik kot drugi jezik. To delo sem opravljala do leta 2001, ko so me zaradi kroničnega vnetja v ramenih predčasno upokojili. Ob delu sem nadaljevala študij na višji pedagoški fakulteti v Lundu. Študirala sem švedski jezik na Švedskem inštitutu, Lärarhögskolan (Učiteljišče) ter na nekaterih drugih inštitutih. Ob koncu tedna sem s sodelovanjem Ministrstva za šolstvo v Sloveniji poučevala tudi slovenske otroke in mladino ter njihove švedske partnerje slovenščino. V majhnem obsegu v okviru društva delam to občasno še danes, zanimanja za slovenski dopolnilni pouk v Landskroni skoraj ni več.
V Pobudo za pravično in kakovostno šolstvo ste zapisali, da je za demokratično državo najboljši pluralizem in da ste zato za zasebno šolstvo ob strani nacionalno vodenega šolstva. Zakaj menite, da se mora staršem omogočiti možnost izbire?
Res je, glasovala sem za svobodno izbiro šolstva, to je za zasebno šolstvo poleg nacionalno vodenega. Konkurenca je vedno dobra, tudi v šolstvu. Seveda pa naj bi tudi zasebno šolstvo financirali iz državnega proračuna, tako kot je to z nacionalnim. Drugače ni ravnotežja v izbiri in bi potem pomenilo zasebno šolstvo nekaj, kar bi bilo dostopno le premožnim družinam. Tedaj namen svobodne izbire propade in nima več prave funkcije. Seveda pa je zelo pomembno, da so osnovni programi v obeh oblikah šolstva – zasebnem in nacionalnem – enakovredni, da so človekove pravice, vrednote, kultura, slovenski jezik, zgodovina, domoljubni programi in ne nazadnje pouk o verstvih sveta istovetni pri obeh oblikah šolstva. Cilji in kvaliteta otrokovega znanja naj bi bili enaki, le poti do ciljev se smejo razlikovati.
Na Švedskem živi okoli štirideset vaših sorodnikov. Lahko rečemo, da je vašo družino Švedska zelo zaznamovala.
Tudi tile vaši izračuni bodo skorajda držali. Tu živimo tri sestre, imamo skupno devet otrok, 20 vnukov in jaz imam že tudi enega pravnuka. K tej številki prištejemo lahko le še dva lastna partnerja ter devet partnerjev naših otrok, vsi – razen enega Finca – so Švedi. Švedska je postala usoda Budjevih, zato ne bo nič narobe, če se poskušamo znajti vsak po svojih močeh. Mnoge stvari so, ki nas v Sloveniji motijo. Zdimo se nadležni, če poskušamo starim znancem prenesti svoje izkušnje iz tujine, češ, kaj neki mi boš ti solil pamet, saj pojma nimaš, kakšno je življenje v Sloveniji. S tem se seveda ne morem strinjati, saj človek s tretje strani vidi več kot tisti, ki je v središču dogajanj.
Oče in brat sta ustanovila prvi zdomski klub med slovenskimi zdomci v Zahodni Evropi.
Po prihodu na Švedsko smo se vsi člani Budjeve družine naselili v Landskroni, blizu drug drugega. Kulturo petja smo prinesli s seboj, saj je bilo naše otroštvo prepleteno s kulturnimi dejavnostmi skozi očetovo delo. Tudi Cerkev nam je veliko pomenila. Tako smo se radi zbirali, najprej ob očetovem harmoniju, ki ga je od župnika v Landskroni dobil zastonj. Nato je brat Janez nekje staknil poceni piano, in tako se je oče kmalu specializiral tudi na tem instrumentu. Nekoč v mladosti je igral tudi v tamburaškem orkestru pri Mali Nedelji. Z mamo sta se spoznala pri petju, oba sta pela v cerkvenem pevskem zboru pri Mali Nedelji. Kaj je bilo torej bolj naravnega, kot da se organiziramo v društvo? To se je leta 1968 tudi zgodilo, predvsem na pobudo prvega slovenskega izseljenskega duhovnika na Švedskem, zdaj že pokojnega Jožeta Flisa, in gospoda Kunstlja iz Anglije. Brat Janez se je dobro znašel v administrativnih poslih in društvo Triglav 1. decembra 1968 registriral pri Slovenski izseljeniški matici ter pri Kulturni organizaciji mesta Landskrona. Tako smo prek društva kmalu prišli v stik s švedskim kulturnim življenjem. S svojimi glasbenimi nastopi po južni Švedski smo kmalu vzpodbudili tudi druge slovenske zelenice na Švedskem, da so se po nekaj letih začele organizirati v slovenska društva.
Petje vas spremlja že od malih nog. Sestre Budja ste veliko nastopale, izdale ste zgoščenke. V letih od 1998 do 2004 ste izdale osem zgoščenk in kaset z več kot stotimi, večinoma slovenskimi skladbami. Izdale ste tudi videokaseto.
Petje in glasba sta nam bila položena v zibelko. V dolgih desetletjih se je nabralo toliko lepih pesmi, da smo bile primorane to tudi posneti in ovekovečiti zase in za naše poslušalce. Veliko teh posnetih skladb smo napisale same, Olga melodije, jaz pa besedila, Jelka pa je pomagala s priredbo pesmi in jih skupaj z nama izvesti. Na vseh, razen na prvi zgoščenki, so pri nekaterih skladbah peli tudi člani pevskega zbora Orfeum, nastopa več solistov druge generacije. Videokaseto smo sestre Budja 2000/01 izdale v sodelovanju z občinama Landskrona in občino Ribnica. Zakaj Ribnica? Ribnica zato, ker v domači občini Ljutomer takrat ni bilo razumevanja za naše kulturno poslanstvo, za katerega pa je tedaj imelo posluh vodstvo občine Ribnica na Dolenjskem, s tedanjim županom Jožetom Tankom na čelu. V Landskroni pa smo na podlagi naših nastopov in priprav snemanja videokasete Glasbeni mostovi postale sestre Budja dobitnice kulturne štipendije mesta Landskrona za leto 2000. Na to smo seveda še vedno zelo ponosne.
Tudi pisanje za različna glasila in časopise vam ni tuje.
Pisanje je sestavni del mojega življenja, podobno kot govorica in petje. Brez ene ali druge dejavnosti bi mi nekaj manjkalo. Pojem rada, ker to znam, pišem rada, ker za to čutim potrebo. S tem ohranjam svojo identiteto in jo utrjujem. Tako se izpopolnjujem in iščem zadovoljstvo, in če sem zadovoljna jaz, potem lažje osrečujem druge.
Foto: osebni arhiv