INTERVJU: Dr. Angelika Mlinar

Sem koroška Slovenka in bom to vedno ostala«

Ženska, ki zagotovo potrjuje, da smo ženske sposobne početi več stvari hkrati. Nasmejana, izobražena, uspešna, a preprosta, ki sanja o življenju na Islandiji. Mestna duša, ki ji je izobrazba bila karta za svobodo. Vedno je in bo koroška Slovenka. Doktorica prava, ki peče kekse. Pa ne za hobi, ampak poslovno. »Angelika Mlinar je take vrste osebnost, ki v človeku pusti pečat in ga navdihne, da se še sam trudi biti boljši in skuša s svojimi talenti narediti čim več. Podjetje Angelski keksi pa je idealen primer za to, kako iz hobija in velike radovednosti nastane uspešen posel, ki razveseljuje ljudi z angelčki, florentinci, čokoladnimi poljubčki in cimetovimi zvezdami,« je Angeliko opisala sodelavka Judita Peterlin.
 

 

   

Pustiti ugledno službo – ste doktorica prava – da bi se posvetili peki keksov, ni ravno običajno. Pa vendar ste se leta 2005 odločili za ta korak.

Na začetku sem se spraševala, zakaj mi to vprašanje vedno postavljajo, saj to pa res ni nič takega, ampak po dveh letih mi postaja jasno, da je to res malce nenavadno. Takrat sem se tako odločila. To je bila ena izmed prelomnic v mojem življenju, ki se je nisem zavedala. Tako in tako bi morala zamenjati službo. Lahko bi ostala v mednarodnem pravu in bi delala za Evropsko komisijo, vendar bi morala zamenjati kraj dela. Oditi bi morala bodisi v Bruselj ali kam drugam. Želela sem si iti na Dunaj, kar mi ni uspelo, zato sem ostala tukaj. Ne znam povedati, zakaj sem se tako odločila. Moj partner me je nagovarjal k temu. Najprej nisem bila prepričana, potem pa sem si rekla »what the hell«, jaz bom to poskusila. Poklicala sem prijatelja, ki je grafik, ki mi je naredil embalažo in logotip, in mu rekla: »Poslušaj, vem, da se ti bo zdelo malo noro, ampak jaz bi to rada poskusila, si pripravljen sodelovati?« Rekel je zakaj pa ne in tako se je začelo.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da so vaše želje eksotične. Kakšne so te želje? Je še kakšna ostala neuresničena?

O, ja, seveda. Vedno je treba imeti kakšne želje. Imam srečno življenje. Mislim, da je Erazem Rotterdamski rekel, da je srečno življenje tisto, ki ima v sebi del norosti. Takšen korak zahteva veliko poguma. Odkrito povedano, se jaz tega takrat nisem zavedala. Sem naiven človek. V tem smislu, da rečem, dajmo poskusiti. Enostavno naredim in se šele nato vprašam, če je bilo to potrebno (smeh). Neuresničene želje? Imam še nekaj stvari v načrtu, kaj bi še rada naredila. Na primer: rada bi eno leto preživela na Islandiji. Bila sem že dvakrat tam in mi je enostavno všeč. Vsakdan je vedno banalen, pa ne glede, kaj si – kralj ali nekdo, ki čisti cesto. Vsakdan je banalen, ker imaš vsakdanja opravila. Če imaš srečo, imaš vsake toliko časa v življenju en »highlight«. To je ena takšna želja. Ni pa nič takšnega, da bi rekla: »Joj, jaz sem pa nesrečna, hočem to in to.«

Kako pa so svojci sprejeli vašo odločitev? So bili kaj začudeni, da ste pustili pravo in se posvetili peki keksov?

Začudeni je blag izraz (smeh). Moja družina, moji starši, razen partnerja, ki je bil vedno za, so bili šokirani. Ko te gledajo, če se ti je čisto zmešalo. To ni bilo ravno pozitivno sprejeto, ampak Bog pomagaj, jaz sem pristala na to. Morda je bil to prvi korak do odraslosti (smeh).

Odraščali ste v Pliberku. Kako je živeti v tujem okolju kot del manjšine?

Življenje koroških Slovencev, in tukaj mislim, da lahko govorim za večino, poteka zelo politično. Večinska problematika je večinoma stalna tema. S tem odraščaš. Hodila sem v dvojezično osnovno šolo, potem v Slovensko gimnazijo. Večinoma se družimo samo z drugimi koroškimi Slovenci. Imamo različna kulturna društva in druge aktivnosti v prostem času. Smo zelo aktivni.

Se še vedno imate za koroško Slovenko? Ste že Ljubljančanka?

Ne, ne, ne. Če odraščaš kot del manjšine, ima to posebno logiko razmišljanja. Jaz sem koroška Slovenka in bom to vedno ostala. Nikoli nisem bila pripadnica večinskega naroda. To je nekakšen kompleks. To je dejstvo, tako pač je. To je neke vrste karma (smeh).

 

Angelika Mlinar

Ste mnenja, da država dovolj skrbi za manjšine? Za koroške Slovence?

Ojoj, da ne bom preveč kritična. Moram reči, da se od Slovenije počutim najbolj izdano. Da se Dunaj in Celovec ne brigata za nas oziroma da nista pozitivno nastrojena, to je ena stvar. Sloveniji pa je bolj ali manj vseeno. Imeli smo zelo veliko upanja, ko se je Slovenija osamosvojila. Prva leta je imela vlada zelo pozitiven odnos do manjšin, govorim lahko le za koroške Slovence. Zdaj smo se postavili na malo bolj realna tla. Moj občutek je, da v Sloveniji ni zavedanja, kaj zares pomeni živeti kot majhna skupina. Dvajset tisoč ljudi je zelo majhna številka. Slovencev v Italiji je 100.000, to je čisto druga kritična masa. Nas pa je zelo malo, kar ima tudi druge negativne posledice. Ker je to zelo majhna kritična masa, se znotraj te skupine kuha, kar koli se kuha. Zreducirali smo se, v zadnjih stotih letih na petino. Da se vrnem na vprašanje: del, s tem se bodo strinjali tudi predstavniki koroških Slovencev, krivde je, da nismo imeli nikakršne podpore z nobene strani. Da lahko preživiš kot manjšina, moraš imeti finančno, politično, ekonomsko podporo, ker drugače enostavno ne gre. Pri nas je očitna razlika med tem, kako sta se prej Jugoslavija in zdaj Slovenija brigali za nas ter kako se Avstrija zavzema za južne Tirolce. Popolnoma druga zgodba. Skratka, nimam občutka, da bi bilo komu mar.

Na katerem področju pa je vsaj nekaj podpore države?

Kulturno se je nekaj zgodilo, tudi na ekonomskem se dogaja. Ni pa političnega koncepta, ni nobene strategije za tem, ni soglasja. Čisto odvisno je, kdo je v vladi in kdo je pristojen za to vprašanje. Tega ne sme biti. Ni prišlo do jasnega soglasja v sami državi, da so manjšine vredne zaščite.

Ste imeli kot Slovenka v Avstriji pri zaposlovanju, šolanju kakšne težave? Kako Avstrijci gledajo na slovensko manjšino, na Slovence nasploh, na slovenski jezik?

Na Koroškem je situacija takšna, kakršna pač je. Nikoli ni bila posebno naklonjena koroškim Slovencem. Trenutno se je malo spremenilo zaradi čiste ekonomske plati, kar je pozitivno. Sama nikoli nisem imela nobenih težav, kvečjemu je bila moja identiteta dodaten plus, bodisi med študijem bodisi ko sem se potegovala za kakšne štipendijo. Definitivno mi to ni škodovalo. Avstrija kot država se do individualnih Slovencev ne obnaša slabo. Nihče ni v zadregi zaradi tega – izven Koroške. Koroška, to je pa nekaj drugega. Ostala Avstrija ne razume, kaj se dogaja na Koroškem. Vsak bo rekel: »Briga me, kakšne table tam stojijo!« Ne ve se veliko o tej manjšini in to ni tema, o kateri bi se pogovarjali. Na Koroškem pa je to res problem. Izogibam se nemško govorečim Korošcem. Saj se pogovarjam z njimi, ampak takoj ko te vprašajo, od kod si, in poveš, da iz Pliberka, rečejo, o koroška Slovenka, in se moraš z vsakim pogovarjati o politiki. To je koroški kompleks, ki se je začel z referendumom leta 1920 in se enostavno vleče že sto let.

Po končani Slovenski gimnaziji v Celovcu, študiju prava, podiplomskem izobraževanju v Ameriki, ste se vrnili v Avstrijo in doktorirali na temo ženskih pravic v odnosu na človekove pravice. Dejali ste, da je bila izobrazba vstopnica v svobodno življenje.

Iz okolice, iz katere izhajam, je čisto ruralna. Sem namreč iz Podjune, kjer je kmečko okolje … Nočem vrednotiti, ampak zame osebno to ni okolje, kjer bi lahko živela, kot hočem živeti. Tam je sistem življenje, ki ni ne dober ne slab, ampak to zame ni. Zelo težko bi živela, najbrž bi bila nesrečna. Kako priti ven iz tega? Imaš različne strategije: če bi se rodila pred stotimi leti, bi se najbrž morala poročiti, v sedanjem svetu pa je to možno preko intelektualne plati, preko študija. Enostavno sem po duši bolj mestni človek kot kmečki. Kmetje imajo svoj način življenja in zanje je to, kakor jaz živim, grozno. Hvala Bogu sem imela možnost, da sem si lahko izbrala takšno pot, ki je meni pisana na kožo.

Ste iz zavedne slovenske družine, ki je vedno govorila samo slovensko. Se je kaj spremenilo od vaše mladosti?

Ne, še vedno so enaki. Imam pa občutek, da se ljudje moje generacije vračajo. Večina jih ostane zunaj, to je res, ampak tisti, ki se vrnejo, pa pridejo s tem namenom, da se vključijo v manjšinsko skupino in da so kulturno in politično angažirani.

Ste politično aktivni? Ste se za diplomo na temo slovenske osamosvojitve odločili tudi iz političnih razlogov? To je bilo v času osamosvajanja Slovenije. Ste s tem želeli podati politično izjavo ali je bila to osebna želja?

Sem. Bilo je kombinirano. Takrat sem šla do profesorja in ga vprašala, kaj misli o tej temi. Vprašal je, če govorim slovensko. Bili smo polni entuziazma, uau, kaj se dogaja. Zame je bila izbira jasna. Najprej moraš vedeti, če je to sploh tema, o kateri lahko pišeš. In ko se je to potrdilo, sem takoj dobila štipendijo. Zelo se je ujemalo z mojim interesom. Jasno je bilo, da sem koroška Slovenka. Tudi na inštitutu, kjer sem po univerzi delala, so to vedeli.

V svoji doktorski disertaciji ste pisali o pravicah žensk in zagovarjali tezo, da je mučenje tudi nasilje znotraj družine, s čimer se mednarodno pravo ni strinjalo. Zdaj so se stvari malo premaknile. Kako se počutite ob tem, se vam zdi, da ste nekaj dokazali?

Takrat je bila to teza, ki je bila zelo provokativna. Eden izmed profesorjev, ki mi je ocenil nalogo, je menil, da je to že malo absurdno, in mi zaradi tega dal nižjo oceno, ker je mislil, da grem predaleč. Zadnja leta človekove pravice niso več tako zanimiv pojav. Ženske pravice niso več toliko na tapeti, kot so bile pred nekaj leti. Pri nasilju znotraj države, če je to tako razširjen pojav, če se zavedaš tega pojava, potem se moraš kot razvita država vedno postaviti na stran zatirane osebe. In če je to tako razširjeno, je treba ukrepati oziroma nekaj narediti, da se to osebo zaščiti. Bolje je samo v takšnih družbah, kjer to ni tabuizirano. V takšnih primerih se kot ženska počutiš krivo. Zelo je odvisno od tega, kako se odzove ožja družina. Če ti reče, daj nehaj, tako pač je, potem je skoraj nemogoče kar koli spremeniti.

Če se prestaviva h keksom. Od kje ideja za ime »Angelski keksi«? Iz vašega osebnega imena?

Dolgo časa smo se pogovarjali o tem. Enkrat se moraš odločiti. Skupina ljudi, s katero sem takrat sodelovala, mi je svetovala, da gremo v to smer.

Kje nastajajo ideje za recepte? So to ustaljeni recepti ali dodajate svoje sestavine?

Načeloma niso eksotični recepti, so večinoma klasični, s tem da jih prilagodim, nadomestim vse z eko sestavinami. Če pa teh ni, se domislim česa novega. Po dolgoletni izkušnji je tako, da pečem samo z visoko kakovostnimi sestavinami, ker sem ugotovila, da eko sestavine enostavno dajejo boljše rezultate.
 
Imate kaj težav, ker so vse vaše sestavine bio proizvodi? Je slovenski bio trg že tako razvit? Uvažate te sestavine?

Uvažam čisto vse. Enostavno ničesar ne dobim tukaj. Dobro, mandeljne in te stvari tudi v Avstriji ni tako enostavno dobiti. Morala bi dobavljati preko slovenskega uvoznika, kar pomeni dvojno maržo in bi bilo enostavno predrago. Tudi masla ne dobim lokalno, niti smetane ne, česar res ne razumem. Ker vem, da je zelo veliko eko mesa. Ne vem, kaj delajo z mlekom.

Imate svoj najljubši keks?

Zelo imam rada florentince in čokoladne poljubčke. Ne jem jih veliko, ampak vsake toliko časa mi zadišijo. Zelo rada imam sladko.

Slaščičarji ne morejo več videti tort, sladoledarji sladoleda. Vi še vztrajate?

Ja, ker ne pečem več toliko sama. Ampak tudi v mojih pekarnah, s katerimi sodelujem, še vedno jedo kekse. Je zelo odvisno.

Rekli ste, da družina na začetku ni bila preveč navdušena. Zdaj imajo radi, da spečete in prinesete kekse na pokušino?

Seveda, saj to jim je bilo vedno všeč. Zdaj jim je jasno, da je to še embalaža, da je to dobro narejeno. Mislim, da je bil bolj ta prestiž tisti, ki jih je težil. »Kaj se greš kot pravnica eno pekarko?« Ljudje imamo očitno zelo fiksne ideje, kako naj drugi živijo. (smeh)

Se vam zdi, da ste zastonj študirali ali ste veseli, da ste se odločili za kariero pravnice in da ste zdaj sledili svojim sanjam.

To zame sploh ni vprašanje. Jaz sem rada pravnica. Vedno so me zanimali takšni ljudje, ki imajo različne osebnosti, ki različne stvari delajo v življenju. Priznam, da je to malo ekstremno, kaj jaz zdaj počnem. Jaz se ne dam kar tako v en predal. Saj jaz ne grem v pekarno in kar pečem, ampak sem to firmo razvila. Saj pečem, ampak ne v teh količinah. Imeti moraš čisto drugo konstitucijo, jaz nisem »fizički radnik«, enostavno nisem. Izobrazba je zame podlaga. Ničesar ne narediš zastonj v življenju. Jaz sem za vas zanimiva zato, ker sem pravnica. Če bi bila pek, najbrž ne bi bila tako zanimiva. Moj doktorat je postal zdaj veliko pomembnejši kot je kdajkoli prej bil v mojem pravnem poslu!

Lahko živite samo od angelskih keksov ali ste še drugje zaposleni?

To je projekt, ki je še vedno investicija. Še vedno raste, imamo dobre rezultate. Moj problem je, da ne morem početi samo ene stvari. Temu sem se posvetila zadnji dve leti in vmes dobila ponudbe za svoj pravni posel. Tudi to delam. Ne morem pa vam povedati, kaj počnem raje. Še sama ne vem (smeh).

Seznam strank na vaši spletni strani (www.angelskikeksi.si), ki se odločajo za nakup vaših keksov je impresiven.

Aja? Tega se nisem zavedala.

Da, banke, sami pomembni ljudje. Ciljate na višji standard, na podjetja, ali se je to slučajno naredilo?

Ne, to je strategija podjetja. Imam dve prodajni poti. Ena je preko trgovin, kjer jih vsak navaden človek lahko kupi, druga pa je »business to business«, kjer se prilagodi embalaža. Če neka banka to kupi, potem dobijo embalažo z mojim in njihovim logom. Seveda se obračam na podjetja, ampak ni rečeno, da bodo kupili. Treba pa je biti odkrit: to je cenovni razred, ki je visoki rang. To je enostavno drag proizvod. Sestavine so drage, celotna prezentacija. To je kot en darilni paket. Na spletni strani so stranke, ki stalno prodajajo moje stvari in stranke, ki kupijo za svoje poslovne partnerje.
 
Imate konec leta povišano prodajo ali je prodaja še kdaj med letom višja?

Zaenkrat ne. Pogovarjam se s Celovcem za Evropsko prvenstvo v nogometu. Njih bi zanimalo, da bi se razvilo nekaj posebnega zanje in bom videla, če bo to možno. Vedno se kje pojavi kaj takega, potrebno je treba gledati in poiskati priložnosti.
 
Imate v mislih še kakšen tak projekt kot so Angelski keksi?

Zaenkrat ne. Sem polno zaposlena. (smeh)
 
Se vam zdi, da se boste kdaj naveličali keksov, prava?

Ne vem. O tem pa še nisem razmišljala. (smeh).
 

Patricija Virtič

 

Angelika Mlinar pa nam je zaupala tudi recept za slastno pecivo:

Orehovo pecivo z višnjami

Potrebujemo:
 
500 g višenj (kompot)
150 g masla
150 g sladkorja
4 jajca
100 g temne čokolade
200 g mletih orehov ali lešnikov
 
Pečico segrejte na 180 stopinj Celzija.
 
Pekač (prerez 28 cm) namažite z maslom in posipajte z moko. Višnje odcedite. Jajca razdelite na rumenjake in beljake. Iz beljakov stepite trd sneg (dodajte malo soli). Maslo stopite v kozici, dodajte čokolado in sladkor.

Ko se maslo in čokolada stopita, pustite, da se masa malo ohladi. Dodajte rumenjake in vse skupaj dobro premešajte. Dodajte čokoladno/masleno maso snegu in povrhu posujte orehe. Rahlo in dobro premešajte. Zlijte maso v pomokan pekač in po vrhu enakomerno porazdelite višnje.
 
Pecite približno eno uro.
 
Ohlajeno pecivo posujte s sladkorjem v prahu.
 

Veliko veselja pri peki.
 
Dober tek!