USPEŠNI ROJAKI: Janez Merčun, Ženeva
»Nisem tako skrivnosten, kot se misli«
Janez Merčun, ime, ki ga ženevski Slovenci izgovarjajo s spoštovanjem. Razen redkih starejših članov ga nihče ne pozna. Govori se, da je zelo bogat. V 15 letih ni prišel na nobeno slovensko srečanje, a je vseeno vsako leto nakazal visok znesek na tekoči račun. Razlog več, da se z Evelino povabiva kar na kosilo k njemu domov. »Bordojec ali burgundec?« je bil njegov odgovor. Z avtom, s kakršnim se prevaža britanska kraljica, naju je pripeljal pred stanovanjski blok. Malce razočaranja, ker nisva pred luksuzno hišo, a vseeno pozabiva zapreti usta, ko naju povabi, naj vstopiva v ogromno stanovanje, ki se razteza čez celotno površino na vrhu stanovanjskega bloka. Rodinov kip tam, vaza Kokoške tu, pa Kogojev Konj, umetniška platna, o katerih govori z ljubeznijo, pa tudi ironijo, ko se spominja anekdot, povezanih z nakupom umetnin.
Ves čas je z njim v mislih in besedah prisotna pokojna soproga Metka, ki je imela velik smisel za opremljanje stanovanja. Bolezen je preprečila, da nista praznovala 50. obletnice poroke.
Zdaj mu pri vsakdanjih opravilih pomagata gospodinji. Spoznali sva Slovenko Marijo, ki nam je ljubeznivo postregla s kavo in domačim pecivom.
Kako to, da tako malo vemo o vas?
Nisem tako skrivnosten, kot se misli. Samo grozno sem bil zaposlen. Imel sem veliko dela in tudi po smrti žene Metke je veliko opravkov v zvezi z zapuščino. Letos imam malo več časa. Po dolgih letih smo se letos dvakrat dobili z gospodom Hacinom, gospodom Gregorcem in gospodom Logarjem in je bilo prav prijetno. To so naša leta, opravljamo, obujamo stare čase.
Niste bili v skupini Slovencev, ki je ustanovila Združenje ženevskih Slovencev?
Nisem bil niti povabljen. Že od leta 1984 imam švicarsko državljanstvo. Kot Slovenec sem bil najbrž kje registriran, vendar nisem vzel slovenskega državljanstva. Predvsem pa nisem imel niti časa.
Vseeno ste vsa leta plačevali visoko članarino.
Saj sem vendar Slovenec, s potnim listom ali brez. V začetku sem bil prepričan, da bodo Slovenci izginili kot Lužiški Srbi, ampak tole z Evropo je čudovita bodočnost. Evropa bo postala dvojezična, vsak narod bo dvojezičen, uporabljal se bo narodni jezik, slovenščina, drugi jezik pa bo postala angleščina. Nevarnosti, na katero so nas opozarjali v mladih letih, da nas bodo ponemčili, danes ni več. Če hočemo Slovenci obdržati svojo kulturo, individualnost, jo lahko. Zato sem prispeval, mislil sem si, da bo morda kaj zanimivega, čeprav mogoče nisem prispeval dovolj.
Ob peti obletnici samostojne Slovenije sem na pobudo veleposlanika Beblerja sponzoriral koncert kvarteta Tartini in flavtistke Irene Grafenauer. Generalka je bila v mojem salonu, koncert pa v Grand Théâtru in poželi so velik uspeh.
Za svoje sponzoriranje ne pričakujem reklame. Zame so pravi sponzorji vedno anonimni. Sicer gre za komercialo, jaz pa tega ne maram.
Od kod izvira vaša družina?
Ljubljančan sem, rojen leta 1931. Oče, dr. Ljudevit Merčun, profesor na Medicinski fakulteti, je bil prvi moderni diabetolog v Sloveniji. Takoj po vojni je organiziral diabetološki oddelek na Interni kliniki v Ljubljani in ambulanto za diabetike. Bil je prvi, ki je predpisoval specialne diete za diabetike. Mama mi je umrla, ko sem imel štiri mesece. Imel sem krasno mačeho, ki mi je odkrila lepote klasične glasbe in poskrbela, da smo se otroci lepo razumeli. Obiskoval sem klasično gimnazijo in dve leti študiral pravo v Ljubljani. Leta 1952 so me obsodili in izključili iz vseh visokih šol v Jugoslaviji. Leto in pol sem prebil v zaporu v Mariboru in nato dokončal študij v Beogradu. Leta 1964 sem legalno emigriral v Ženevo.
V čem je bila srčika tega vašega nestrinjanja s sistemom?
Moral bi vam pojasniti malo bolj na široko. Sem antinacist, antifašist, antikomunist, antisocialist … Sem liberalec v smislu ločevanja od vseh ideologij. Vedno sem se jim upiral. Verjamem, da je človek svoboden, če se podreja zakonom, ne pa ljudem.
Leta 1952 sem imel zlatenico in sem veliko bral. Rad sem imel Dostojevskega. V Bratih Karamazovih je pred Legendo o Velikem inkvizitorju poglavje z naslovom Upor. Ko sem ga prebral, sem si rekel, da človek mora imeti pogum. In sem si to vzel za vodilo. Sem liberalen, pa ne v slovenskem smislu. Ne strinjam se z nobeno slovensko stranko, ker se mi zdi, da se Slovenija še vedno vrti v starih sporih in problemih. Šele vaši vnuki bodo naredili iz Slovenije nekaj velikega, ker ne bodo imeli te strašne zgodovine in se jim ne bo tožilo po obdobju suženjstva, ko je bilo za osnovne stvari poskrbljeno, svobode duha pa ni bilo.
Kaj je oblikovalo vašega duha?
Klasična gimnazija v Ljubljani. Bila je čudovita. V mojem razredu smo bili tako komunisti, klerikalci kot liberalci. Iz treh oddelkov nas je približno 60 še živih. Vsi smo naredili izjemno, nadpovprečno kariero. Janko Kos, Borut Lesjak, Igor Ozim, Bogdan Povh, Janez Lajovic, Anton Drobnič. Ni mogoče, da bi bili vsi tako nadarjeni, takšne nas je naredila šola, ki je iz nas izvlekla maksimum. Zato se klasiki še vedno dobivamo in upamo, da bo nekega dne spet prišlo do klasične izobrazbe.
Moj sošolec, fizik Bogdan Povh iz Heidelberga (učenec prof. Peterlina, redni profesor in dekan Univerze v Heidelbergu in direktor Inštituta Maxa Plancka, leta 2005 dobitnik najvišje nemške nagrade za eksperimentalno fiziko, medalje Stern Gerlach), je predstavil idejo, da bi nekaj naredili za Slovenijo. Slovenci, ki imamo denar, bi ustanovili fond, iz katerega bi vsak študent, ki je končal fakulteto in je sprejet na eno od čudovitih univerz, kot so na primer Oxford, Cambridge, Harvard in Princeton, dobil štipendijo. Take štipendije bi bile podeljene vsem, ki so sprejeti na podiplomski študij. To je čudovita ideja, ki jo bom podprl.
Zakaj ste emigrirali v Ženevo?
Diplomiral sem v Beogradu. Vedno sem si želel postati odvetnik. Menim, da morata biti tako duhovnik kot odvetnik del lastnega naroda, kar pa jaz kot Slovenec v Beogradu nisem bil. Zaposlil sem se v zastopništvu ameriškega kozmetičnega podjetja Pond’s. Generalni direktor za Evropo se je pogovarjal z mano o tem, kaj naj bi naredili, da bi povečali prodajo v Jugoslaviji. Vedno sem preveč stegoval jezik in sem mu rekel, to in to je narobe. Če želite delati normalen marketing, tako kot delajo vsi, ne bo nič iz vas. In pravi, ja, potem pa pridite v Ženevo. Pri njih sem delal kot majhen direktorček do leta 1970, ko so mi posodili kapital pod pogojem, da delam zanje samostojno kot zastopnik in pravni svetovalec za Vzhodno Evropo, Sovjetsko zvezo in Srednji vzhod. Bil sem specialist za finančne posle in sem uspel.
Ste bili že poročeni?
Z Metko sva se poročila leta 1959 in strinjala sva se, da če ne bova emigrirala, ne bova imela otrok. Metka je diplomirala klavir na konservatoriju, vendar ni nadaljevala umetniške kariere. Po preselitvi v Ženevo se nama je leta 1966 rodila Maja in čez dve leti še Alenka. Maja je študirala na univerzi Babson v Bostonu. Specializirala se je za človeške vire v velikih podjetjih, dobila podiplomsko delo na Univerzi Columbia in tam našla moža. Rodila je štiri otroke in ostala doma. Alenka živi v Švici in ima dva otroka. Tudi ona je študirala v Ameriki na Fairfieldu in pri Christie’s. Zanimala se je za umetnost, vendar za materialni del, analizo platen, kamnov in podobno. Tudi ona je po poroki ostala doma.
Je dedi sponzor?
Nisem proti temu. Kot pravijo Rusi, moram delati, dokler vnuki ne pridejo do penzije. Nekje sem prebral, da ima žena, ki ne hodi v službo in ima otroke, veliko manjšo možnost, da se loči. Menim, da je ženska ustvarjalka vsega življenja, navdih vsega pri moških so ženske. Tako kot pri računalniku: ženska je kreativni programski del, moški pa to, kar je bilo vneseno, sprinta.
Ste doma govorili slovensko, imata hčerki kaj slovenske kulture?
Malo razumeta. Doma smo govorili francosko in angleško. Metka je bila Slovenka, a je prišla v Srbijo kot otrok, zato je bila njena slovenščina mešanica obeh jezikov.
Hčerki se počutita Evropejki, čeprav sem jima povedal, da njuna genetika ni od včeraj, ampak vsaj izpred sto let in da izvirata iz slovenske kulture. Bili smo večkrat v Sloveniji, čeprav se nismo nikoli nameravali vrniti v takratno Jugoslavijo. Pokazal sem jima sejno dvorano ljubljanske Univerze, kjer sem bil obsojen. Današnja rektorica, gospa Kocijančičeva, ki je kot redna profesorica na Medicinski fakulteti nadaljevala delo v endokrinologiji mojega očeta, mi je odobrila ogled. Gospa Kocijančičeva je imela tudi glavni govor na proslavi in ob odkritju spominske plošče ob stoletnici rojstva mojega očeta. Ona se še vedno bori za isto stvar, kot sem se sam boril, za neodvisnost visokih šol od oblasti, za akademsko pravico, da lahko govorite, kar želite.
Pogrešate soprogo?
Zelo, skupaj sva bila skoraj 50 let. Ko je zbolela, sem prodal tovarne in se polno posvetil njej. Ob prvi obletnici njene smrti sem pripravil doma spominski koncert in tudi sam zaigral na klavir. Bilo je ganljivo.
Se videvate z vnuki?
Veliko, za moj rojstni dan so prišli vsi iz Amerike in me presenetili. Danes bom šel po vnuka v zasebno šolo v Versoix. Kljub temu da je šola zelo kakovostna, sem bil proti temu, da bi obiskovala prestižno šolo, kamor otroke pripeljejo livrirani šoferji. Bojim se, da bodo prišle generacije otrok, ki menijo, da jim vse pripada že od rojstva, ne da bi se za to morali potruditi.
Igrate golf?
Ne, moja generacija je sklepala posle pri lovu. Fizično in mentalno sem še v redu in zakaj ne bi užival, bral, hodil naokoli po svetu in zaznaval, da sta zunaj jesen ali pomlad. Nekaj časa teh stvari nisem opazil.
In zdaj vas povabim na kosilo, na solato iz rakov, ki sem jo sam pripravil, in na jelena, ki sem ga sam ustrelil. Bordojec ali burgundec torej?