INTERVJU: Andrej Logar

Med predsedovanjem kar 650 sestankov v Ženevi

Andrej Logar (rojen leta 1951) je veleposlanik stalnega predstavništva Republike Slovenije pri Uradu Združenih narodov v Ženevi, Konferenci o razorožitvi ter Svetovni trgovinski organizaciji. V času svoje diplomatske kariere, ki traja že preko 20 let, je služboval na Švedskem, Danskem in v Ženevi, istočasno je bil veleposlanik tudi na Norveškem, v Islandiji in Litvi. Prihaja iz Kotelj na Koroškem, je poročen ter oče dveh otrok.

 

Andrej Logar

 
Kakšna je vaša življenjska pot? V Ženevi smo vas srečevali že v devetdesetih letih.

V Ženevi sem bil v letih 1993-1997 namestnik veleposlanika slovenskega stalnega predstavništva pri OZN. Ob osamosvojitvi Slovenije sem že delal na ministrstvu za zunanje zadeve. Pred tem sem bil v jugoslovanski diplomaciji, na Švedskem. Po vrnitvi s Švedske me je minister Rupel poklical, če bi se pridružil njegovemu timu, ki je bil takrat relativno skromen. Postal sem njegov prvi šef kabineta. Skupaj sva preživela celotno obdobje borbe za mednarodno priznanje Slovenije. Že avgusta 1991 sva začela potovati skupaj po svetu in obiskala prek 70 držav.

Ko sem leta 1997 zaključil mandat v Ženevi, sem se vrnil v Ljubljano. Takrat je bil zunanji minister dr. Frlec. Prevzel sem vodenje njegovega kabineta, nato sem bil generalni sekretar ministrstva za zunanje zadeve. 1. decembra 1999 sem postal prvi rezidenčni veleposlanik na Danskem, ob tem pa pokrival še Norveško, Islandijo in Litvo. Tam sem bil do leta 2003 in dr. Dimitrij Rupel, ki je spet postal minister za zunanje zadeve, me je povabil na mesto državnega sekretarja. Vlada me je imenovala za državnega sekretarja za področje Evropske unije in vseh dvostranskih odnosov.

Kakšno vlogo ste odigrali v Kopenhagnu?

V ključni fazi pogajanj Slovenije za vstop v EU je bila Danska predsedujoča država, zato je bil stik z oblastmi doma in z dansko vlado zelo pomemben. V Kopenhagnu sem si prizadeval tudi za razvoj ekonomskih odnosov med obema državama. Med mojim mandatom se je obseg blagovne menjave med Dansko in Slovenijo povečal za trikrat.

Torej gre za ekonomsko diplomacijo?

Ni dovolj biti v tujini samo zato, da zveš, kaj določene države menijo o tem ali onem. Pomemben element diplomacije je vzpostavljanje odnosov in delo na področju ekonomske diplomacije. Menim, da bi danes, ko je Slovenija članica EU, moralo biti 40 do 50 odstotkov diplomatskega dela opravljenega na ekonomskem področju, in to tako, da delujemo prepričevalno in da skrbimo za ugled države.

Slovenija je majhna. Kako se znajde na mednarodnem prizorišču?

Predvsem za majhno državo je pomembno, da je prisotna v ključnih multilateralnih središčih diplomacije, kot so Ženeva, New York, Strasbourg, Bruselj, Dunaj. Hkrati pa mora razvijati tudi bilateralne odnose s posameznimi državami. Majhna država v multilateralnih centrih najlažje udejanja svoje zunanjepolitične prioritete. V njih je naš glas enakopraven z vsemi ostalimi državami članicami ne glede na velikost države. V multilateralnih forumih in središčih se slišnost majhnih držav multiplicira.

Ali lahko navedete kakšen primer, kako to deluje?

Tipičen primer je Program za države v razvoju v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO Development Agenda). Revne države imajo veliko problemov, da se na svetovnem tržišču enakopravno kosajo s svojimi izdelki. Zato je bila sprejeta usmeritev, da se v okviru večstranskih pogajanj poskuša doseči, da bi države v razvoju dobile kompenzacijo (Aid for Trade), ki bi jim pomagala zmanjšati njihove probleme.

Kako je nastala Organizacija združenih narodov (OZN)? Kakšna je vloga Ženeve?

Ženeva ima tradicijo in je drugi najpomembnejši center OZN za New Yorkom. Prvi center multilateralne diplomacije po Pariški mirovni konferenci je bilo Društvo narodov, ki je bilo na predlog predsednika Wilsona ustanovljeno leta 1918 v Ženevi. Koncept Društva narodov je tak, kot je bil, z drugo svetovno vojno propadel. Države zmagovalke so v San Franciscu ustanovile OZN, ki je na neki način nasledila koncept Društva narodov. Organizacija je dobila sedež v New Yorku. V Ženevi pa je ostal del aparata Društva narodov, ki je med vojno in po njej nadaljeval svoje delo. Prišlo je do delitve dela. OZN deluje v glavnem na dveh lokacijah, v New Yorku in Ženevi; nekaj malega pa še na Dunaju.

Kako deluje sodelovanje s Slovenijo?

Kot predstavnik Slovenije v tujini imam svoje predpostavljene v Ljubljani. Narava dela je takšna, da delamo po navodilih iz Ljubljane. S prestolnico se usklajujemo glede stališč in tudi prejemamo ustrezno verificirana stališča. Bolj ko je pretok informacij med prestolnico in nami učinkovit, bolje lahko tukaj izvajamo naloge.

Ali so navodila iz Slovenije vedno jasna?

Zelo. Zdaj smo že v fazi, ko komunikacija zelo dobro teče. Velikokrat dobimo navodila, naj pridobimo informacije, če določene države razmišljajo podobno kot mi, če se gibljemo v isto smer. Pri občutljivih zadevah je tudi koristno pridobiti mnenje ministrstva o tem, kako se gibati v neki smeri, kako daleč iti. Dnevno dobivamo iz Slovenije prek 50 depeš.

In kako poteka imenovanje za veleposlanika predstavništva pri OZN?

Veleposlanika imenuje vlada na predlog ministra. Pred parlamentarnim odborom je treba predstaviti svoj pogled na vodenje in na politično artikulacijo v smislu, kako nameravaš uveljaviti interese Slovenije v določenem prostoru. Na koncu dobiš podpis predsednika republike in s tem lahko formalno prevzameš mesto veleposlanika.
 
Se še niste naveličali hoditi po svetu? Ali delo vpliva na vaše družinsko življenje?

Dokler je družina lahko s tabo, gre. Sicer pa smo takrat, kadar smo po svetu, več skupaj kot pa takrat, ko sem v Sloveniji. Živimo v Kotljah na Koroškem. Žena je profesorica na gimnaziji. Če smo v Sloveniji, sem čez teden v Ljubljani in se vračam domov v petek zvečer. Če imam mandat v tujini, traja tri, štiri leta, nato pa se vrnemo v Ljubljano. Imel sem srečo, ker sem v glavnem služboval v Severni Evropi, v relativno prijetnem, pa tudi profesionalno zanimivem okolju. Sem drugič v Ženevi, ki je po življenjski logiki izjemno ugodno mesto. Res pa je, da je ravno med predsedovanjem Ženeva po New Yorku in Bruslju eno najtežjih mest in bo zahtevalo izjemne napore in energijo.

Zakaj pa?

Predvsem zaradi števila dogodkov, ki jih je treba pokriti. Predsedovanje pomeni, da predsedujoča država v imenu 27 držav vodi politiko EU. Potem ko koncipiramo skupna stališča do nekih vprašanj, jaz in moji kolegi zastopamo ta stališča pri komuniciranju s tretjimi državami. Pričakuje se, da bo Slovenija na različnih nivojih, od veleposlaniškega ranga do mojih namestnikov, v Ženevi v šestih mesecih pripravila in koordinirala, vodila in izpeljala 650 različnih sestankov, kar presega število sestankov v New Yorku, Strasbourgu in na Dunaju. Edino Bruselj bo imel bistveno več dela. Ampak v Bruslju danes slovenska skupina šteje že okoli 170 ljudi.

Katera je bila vaša najtežja diplomatska naloga?

Voditi pogajanja s Hrvaško v zvezi z ribolovno-ekološko cono. Na pobudo treh predsednikov vlad smo v Bruslju trije državni sekretarji (Slovenije, Hrvaške in Italije) izpogajali dokument, ki potrjuje dogovor med Italijo, Slovenijo in Hrvaško, da za države EU hrvaška ribolovno-ekološka cona ne velja in da se v zvezi s tem upoštevajo evropski standardi. Tako smo skupaj z Italijo dosegli, da Hrvaška izpolni omenjene zahteve še pred pričetkom pogajanj za vstop v EU.

Kako pa ste fizično kos vsem tem obremenitvam?

Redno tečem. Če imam poslovno večerjo, se seveda ne izide, sicer pa grem zvečer, ko pridem domov, najprej teč in ko se vrnem, si pogledam kakšen film. Letos sem se udeležil teka Escalade v Ženevi.
 
Ali se vam v krajih, kjer službujete, zdi pomembno druženje s Slovenci, ki v tej državi živijo?

Vsekakor. Mislim, da je ta povezava zelo pomembna. Rad tudi prebiram Ženevske novice. Zanimivo je prebrati, kar v njih pišete. Na predstavništvu jih obesimo na oglasno desko, tako da jih lahko vsakdo prebere. In tudi jih.

 

Za Ženevske novice pripravili Evelina Ferrar, Irena Sterckx