INTERVJU: Branko Zupanc

Zdomci se vračajo v Slovenijo

Gospod Branko Zupanc, začasni odpravnik poslov na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bernu, že skoraj 30 let deluje v diplomaciji in zato razmere v zdomskem okolju zelo dobro pozna. »V Švici in kneževini Liechtenstein živi okrog pet tisoč Slovencev. Opažamo, da se prvemu valu zdomcev izteka delovna doba, in veliko tistih, ki so že v pokoju, se vrača domov, v Slovenijo, medtem ko njihovi otroci v večini primerov ostajajo tukaj,« je med drugim povedal gospod Zupanc, s katerim smo se pogovarjali v prostorih Veleposlaništva, ki se nahaja v centru te prelepe švicarske prestolnice.

 

Branko Zupanc

Gospod Zupanc, ste začasni odpravnik poslov na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Bernu, ki je pristojno za Švicarsko konfederacijo in Kneževino Liechtenstein. Kakšna je pravzaprav razlika med delovno funkcijo veleposlanika in začasnega odpravnika poslov?

Tako je, sem začasni odpravnik poslov, tukaj sem že približno dve leti in pol. Če je veleposlanik na nekem veleposlaništvu dlje odsoten (iz različnih razlogov), je naslednji diplomat po rangu v tem času odpravnik poslov in opravlja funkcijo vodje predstavništva. Ker na našem veleposlaništvu že več kot dve leti ni bilo veleposlanika, sem v Bernu ves ta čas kot odpravnik poslov. Kljub nižjemu rangu me drugi veleposlaniki v Bernu povsem enakopravno obravnavajo, tako da bistvene razlike ni. Moje bivanje v Švici se bo končalo julija letos, že konec maja pa v Bern prihaja veleposlanik Bojan Grobovšek, tako da bo Slovenija v Švici končno zopet imela veleposlaništvo z veleposlanikom na čelu.

Kdo vse vam še pomaga pri vašem delu na tukajšnjem veleposlaništvu?

Iz Slovenije je tukaj poleg mene še voznik Rajko Amon, ki je obenem tudi računovodja. Na konzularnem oddelku je zaposlen Rok Mlinar, od januarja dalje pa imamo tudi novega tajnika Jureta Kozamernika. Oba z gospodom Mlinarjem že dolgo živita v Švici. V Švici so zahteve do lokalno zaposlenih dokaj specifične, saj morata zelo dobro obvladati slovenski jezik, ob tem pa še vsaj dva od švicarskih jezikov, če ne tri: francosko, nemško in italijansko. V Švico sem sicer prišel prepričan, da Švicarji znajo vse tri jezike, vendar sem kmalu opazil, da to ne drži povsem. V Ženevi si na primer z nemščino ne morete veliko pomagati, prav tako v italijanskem delu ne. V Bernu, ki je pretežno nemški, pa je francoščina bolje zastopana.

 Branko Zupanc

 

Je veleposlaništvo v Bernu vedno obstajalo v tako majhnem obsegu?

Veleposlaništvo je nekoč imelo več ljudi, tukaj so bili večinoma po trije diplomati. Veleposlaništvo se je tu odprlo leta 1993, prva štiri leta je bilo na stopnji odpravnika poslov, potem je delovalo dvakrat po štiri leta z veleposlanikom na čelu. Nato pa so se v Ljubljani, morda zaradi schengena in z njim povezanega bistveno zmanjšanja viznega poslovanja, odločili, da osebje veleposlaništva zmanjšajo na minimum. Zaenkrat nam kar gre, delo nekako zmoremo opraviti, čeprav nas je tako malo.

Švica velja za multikulturno državo, kjer različnim narodom uspeva sobivati v miru in blaginji. Kako pa so se v tej multikulturnosti znašli slovenski priseljenci in kako velika je njihova skupnost?

Prepričan sem, da so se Slovenci tu znašli tako kot v večini držav, kamor so se izselili, torej dobro. Zadnji podatek, ki smo ga prejeli o številu slovenskih državljanov v Švici, se je gibal okrog številke 2340. To so slovenski državljani, ki niso hkrati švicarski državljani. Diplomati tukaj niso vključeni. Mnogi starši so tudi poskrbeli, da imajo njihovi otroci, ki so rojeni tukaj, slovensko državljanstvo. Ocenjujemo, da tako skupaj v Švici in kneževini Liechtenstein živi okrog pet tisoč Slovencev. Organizirani so v osem še delujočih društev, nekaj društev je namreč v zadnjih letih usahnilo. Problem ni toliko v pomanjkanju števila članstva, temveč v vodstvu. Društva navadno slonijo le na eni sami osebi, zakonskem paru ali nekaj posameznikih. Če kdo od njih zboli ali preneha opravljati svojo funkcijo, je ogrožen obstoj društva. Ljudje se za vodstvene položaje ne potegujejo preveč radi, ravno nasprotno. To so funkcije, v katere je treba vložiti veliko prostega časa, pogosto so povezane tudi s stroški.

Dobro imamo organiziran tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika, za katerega skrbijo štiri učiteljice, ki delujejo tako na območju Švice kot Liechtensteina, zato se morajo veliko voziti. Trenutno je učencev okrog dvesto, zadnja leta se njihovo število celo nekoliko povečuje. Se pravi, da imata tudi druga in tretja generacija interes, da se njihovi otroci učijo slovenščino. Treba je povedati, da zelo povezovalno deluje tudi slovenski župnik Davit Taljat.

Mnoga slovenska društva po svetu se pogosto srečujejo s problemom, kako medse privabiti mlade. Kakšni so po vašem mnenju razlogi za tovrstno nevključevanje?

Mislim, da gre za nov način življenja, nove prioritete. Na neki način jih razumem, tudi moja otroka sta odraščala v tujini. Razumem, da jih društveno življenje ne zabava. Tukajšnja društva so že marsikaj poskusila, najela so na primer diskoteko ali jim pripravila zabavo v društvenih prostorih, ampak ti otroci so navajeni diskotek nekega drugega formata.

Na različnih društvenih prireditvah in občnih zborih, ki jih pogosto obiskujem, srečujem tudi mlade, ki pa ne kažejo posebne volje za prevzem vodenja društev.

Slovenska društva so povezana tudi v okviru Koordinacijskega odbora, ki se redno sestane enkrat letno in uskladi različne dogodke in prireditve. Katere so najbolje obiskane?

Vsako leto imamo tri velike prireditve, ki so dobro obiskane, prihajajo Slovenci, živeči v Švici in Liechtensteinu, pa celo z avstrijskega Predarlskega. Začne se s Prešernovanjem v Bernu, ki ga vsako leto pripravlja naše veleposlaništvo, nato v začetku septembra sledi romanje v Einsiedeln (lani že štiridesetič zapovrstjo), novembra pa še martinovanje, kamor verjetno pride še največ ljudi. Te tri prireditve pri večini ljudi pokrijejo potrebo po druženju.

V okviru prireditve za Prešernov dan na veleposlaništvu naše goste tudi postrežemo. Vsako leto s pomočjo sponzorjev zberemo dovolj denarja, da pokrijemo stroške. Letos pa smo imeli še posebno srečo, saj nam je gospod Merčun, mecen iz Ženeve, omogočil nastop igralca Pavleta Ravnohriba, ki je prireditvi dal še poseben pečat.

Ali v zadnjem času opažate nova priseljevanja ali odseljevanja Slovencev na tem prostoru?

Opažamo, da se prvemu valu zdomcev izteka delovna doba, in veliko tistih, ki so že v pokoju, se vrača domov, v Slovenijo, medtem ko njihovi otroci v večini primerov ostajajo tukaj. Starši so nato malo doma v Sloveniji, malo tukaj pri otrocih.

Na novo prihajajo študentje, ki študirajo na različnih švicarskih univerzah, vendar ne množično, večina se vrne domov. Imamo tudi skupino slovenskih znanstvenikov, ki delajo na inštitutu CERN v bližini Ženeve. Večinoma so to znanstveniki in profesorji z Inštituta Jožef Stefan in slovenskih univerz. Tukaj ostanejo dve, tri leta ali le za kratek čas, v društveno življenje pa se ne vključujejo.

V diplomaciji delujete že trideset let. Kje ste v tem času največ službovali?

Največ sem bil v Avstriji in Nemčiji. Najprej v Gradcu kot jugoslovanski konzul, nato v Bonnu, sprva pri jugoslovanskem predstavništvu, nato pa sem pomagal ustanoviti slovenskega. V Münchnu sem služboval štiri leta, nazadnje sem bil štiri leta v Makedoniji, sedaj pa sem tu, v Bernu. Glede na skoraj trideset let dela v tej stroki precej dobro poznam razmere v zdomskem okolju. Vmes sem se seveda vračal, sprva na zunanje ministrstvo v Beograd, kasneje v Ljubljano. Vesel sem, da sta moja otroka medtem imela možnost šolanja na dobrih šolah, kar je bila dobra dota zanju. Oba sta obiskovala avstrijske in nemške šole in imata evropsko priznane diplome. Otroka sta se nato vrnila v Slovenijo. Hči sedaj dela pri Unicredit banki na Dunaju, sin pa je zaposlen v BTC-ju v Ljubljani. Žena je ves čas z mano. Do Münchna sta bila z nama tudi otroka, ko pa sta doštudirala, sta šla po svoje. V Makedoniji sva bila tako že sama, prav tako tukaj.

Večino časa ste bili diplomat v nemško govorečih deželah, le Makedonija je bila izjema. To je bila verjetno za vas velika sprememba?

V Makedonijo sem prišel leta 2002, ko so bili najhujši konflikti v tej državi že mimo. Seveda je biti diplomat v Makedoniji nekoliko drugače, tudi zaradi odnosa do tujih predstavnikov, drugačni so tudi življenjski pogoji. Življenje v Bernu je nekako bolj umirjeno, vse je zelo urejeno.

Ste se v kakšnem izmed teh mest, kjer ste službovali, počutili še posebno dobro, tako zelo, da bi si tam tudi želeli ostati?

To je težko reči, mislim, da sem se kar v vsakem mestu počutil lepo. V tem poslu se človek navadi na vse, vedno se lahko prilagodi. Včasih sem sicer pogosteje hodil domov. Sedaj naju večkrat obiščeta otroka z družinama, stike vzdržujemo tudi s pomočjo interneta. V času, ko sem začenjal kariero, je bilo vse zelo drugače. Časopisi so prihajali z enotedensko zamudo, satelitske televizije še ni bilo. Sedaj pa lahko prek satelitskih programov spremljam slovenske in številne druge televizijske programe, za boljšo obveščenost pa si pomagam tudi z računalnikom. Slovenske časopise dobimo le z enodnevno zamudo.

Vam ob vašem delu na veleposlaništvu ostane tudi kaj prostega časa?

Diplomatsko življenje v Bernu je dokaj zanimivo. Tukaj je okrog sto veleposlaništev in če računate, da ima vsaka država enkrat na leto sprejem ob državnem prazniku, je že tretjina večerov zasedena. Potem so tu še številne kulturne prireditve, razstave, organizirani izleti. Z veleposlaniki se veliko družimo tudi zasebno. Ob koncih tedna se večkrat udeležim kakšne prireditve slovenskih društev.

Imam tri živali: psa, s katerim se dvakrat na dan odpravim na sprehod, mačko in govorečega papagaja Gregorja, ki je star že 38 let. V Bonnu so ga nama podarili neki nemški novinarji in naju spremlja že petnajst let. Papagaj je povsod deležen velike pozornosti, saj zelo dobro in jasno govori, vendar žal le v bonskem narečju. Vsi trije hišni prijatelji nas seveda spremljajo tudi na dopustu.

Kadar pa ostane kaj prostega časa, ponuja Švica zelo veliko možnosti za zanimive izlete.

Besedilo in foto: EM

Podobne teme: