Izlet v železno kaplo in v Peršmanov muzej
Log pri Brezovici – Člani Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Ljubljana smo se odločili, da enega od naših izletov posvetimo tragediji Sadovnikove družine, ki so jo 25. aprila 1945 na pragu svobode kruto pomorili nemški policisti na njihovi domačiji pri Peršmanu nad Železno Kaplo. Dobrih dvajset članov društva se je odzvalo našemu vabilu in v soboto 8. junija smo se v zgodnjih jutranjih urah odpeljali iz Ljubljane proti Logarski dolini. Naš namen je bil, da spoznamo eno od naših najlepših dolin in se povzpnemo tudi do 90. metrskega slapa Rinke.
Veseli smo se po vzponu do slapa odpeljali preko leta 2001 odprtega Pavličovega sedla, za katerega odprtje sta imela zasluge tudi prisotna Jože Jeraj, kot tedanji generalni konzul v Celovcu in Jože Romšek, tedanji direktor vladne službe za investicije R. Slovenije. Ob izčrpnem pripovedovanju obeh smo med vožnjo z ovinkastega Pavličevega sedla občudovali Raduho in Olševo in se točno opoldne vsedli h okusnemu kosilu v gostilni Podobnik. Tam nas je že čakal kulturni delavec Zdravko Haderlap, ki nas je najprej peljal na pokopališče v Železni Kapli. Z zanimanjem smo poslušali njegovo razlago o zgodovini Železne Kaple in občine Bela ter si ogledali grobove kakor n.pr. partizanski spomenik heroju Francu Pasterku-Lenartu ter skupni grob nesrečne Peršmanove družine. Ogledali smo si še notranjost cerkve sv. Mihaela, občudovali oltar sv. Rozalije in še posebno čudovito izdelana barvna Omanova okna.
Nato smo se odpravili v dolino Lepene, kjer nam je Zdravko pripovedoval o zgodovini stare in nove lepenske ljudske šole in si od daleč ogledali še domačijo Haderlapovih. Kar ponosen sem bil, saj sem kar nekaj pripomogel, da smo skupno z založbo Litera iz Maribora 3. oktobra lani v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani kot prvi predstavili slovenski prevod uspešnice Maje Haderlap “Engel des Vergessens – Angel pozabe”. Strmo cesto do Peršmanovega muzeja je avtobus komaj zmogel, malo je že pršelo iz neba, mi smo pa v Peršmanovi hiši molče poslušali izčrpno Zdravkovo razlago o eni največjih tragedij koroških Slovencev v 2. svetovni vojni. Težko smo razumeli, kaj je gnalo nacistične policiste, da so pobili ne samo starše, ampak tudi otroke, ki niso ničesar zakrivili. Za tak dogodek ni opravičila. Ker sem naše člane že v avtobusu malo pripravil na dogodek, saj sem jim prebral odlomek iz knjige “Ta hiša je moja, pa vendar moja ni”(leta 1976 so jo skupno izdali Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, Klub Mladje in Mladinska knjiga ), ki ga je pretresljivo opisal Karel Prušnik-Gašper, sem upal, da jih pričevanje in dokumenti na kraju zločina ne bodo preveč pretresli.
Molče smo se odpeljali preko Jezerskega v Slovenijo, bogatejši in zrelejši za nepojmljivo tragedijo koroških Slovencev, ki pa je delno pripomogla tudi k temu, da je bila tudi Avstrija uvrščena na seznam držav, ki so se borile proti nacizmu.
Besedilo: Lovro Sodja
Foto: Lovro Sodja