Intervju: Dr. Zvone Štrubelj
Dom pri »lubih Slovencih
Dr. Zvone Štrubelj od septembra 2001 vodi Slovensko katoliško župnijo v Stuttgartu, ki oskrbuje približno 6200 Slovencev na Baden-Württemberškem v Nemčiji. Po študiju teologije in filozofije v Franciji (Lyon, Pariz) in Italiji, kjer je leta 1990 doktoriral iz teološke antropologije, je deset let opravljal službo župnika in dekana na Opčinah pri Trstu. Z gospodom Štrubljem smo se pogovarjali o velikanu slovenskega jezika in duha – Primožu Trubarju, od čigar rojstva je 8. junija minilo 500 let.
Leta 1547 je cesar zaukazal, da Primoža Trubarja skupaj še s tremi somišljeniki zaradi novih verskih nadzorov zaprejo. Trubar se je aretaciji izmaknil s pobegom v Nürnberg, na Nemško. Bi Trubarja lahko označili za prvega znanega slovenskega izseljenca, ki se je v tujino moral umakniti zaradi verskih in političnih razlogov?
Zagotovo je bil Trubar eden od prvih najbolj poznanih slovenskih izseljencev. Pri svojih 39 letih je moral zaradi zvestobe samemu sebi in svojim notranjim duhovnim idealom zapustiti ljubljeno slovensko deželo, svoj zavidljivi položaj ljubljanskega kanonika, ki mu je zagotavljal varno eksistenco, in oditi na tuje. Pred nekaj leti je okraj Derendingen, ki upravno spada pod občino Tübingen, Trubarju podelil priznanje kot prvemu priseljencu, tako imenovanemu »gastarbajterju«. Trubar je pokopan v cerkvi sv. Gala v Derendingnu, kjer je preživel svojih zadnjih dvajset let. Med vsemi evangeličanskimi pastorji je najbolj poznan in najbolj cenjen. Že ta podatek je zgovoren: v zakristiji cerkve sv. Gala so napisani vsi župniki, ki so se zvrstili pred njim, – on sam je na spominski plošči napisan na petem mestu v seznamu evangeličanskih župnikov vse do danes – bili so skoraj vsi magistri ali doktorji. Pri Trubarju ni akademskega naslova, ker ga ni imel. Toda prav on, brez univerzitetne izobrazbe in kot edini tujec v seznamu imenitnih župnikov derendingenske skupnosti, ima največ spominskih obeležij: krasen epitaf, umetniški lesorez, ki ga je skupnost namestila v cerkev že leto dni po njegovi smrti, leta 1587, nadalje spominsko ploščo, postavljeno ob 400-letnici njegove smrti, in na veliko označen grob z napisom: Tu počiva Primož Trubar, 1508-1586. V Derendingenu je ena od ulic poimenovana po njem, Primus Truber Strasse; na njej stoji tudi evangeličanski dom z imenom Primož Trubar. Kateri od slovenskih izseljencev je kdaj v tujem svetu zapustil toliko sledi?
Trubar je le z eno vmesno prekinitvijo od svojega 40. do 78. leta preživel v tujini. Daleč od Slovenije je skoval besedo nigdirdom (nikjer doma). Kaj po vaše odraža ta beseda?
Trubarjeva skovanka »nigdirdom« je nastala prav v Derendingnu, na njegovem zadnjem delovnem mestu v Nemčiji.
Vedeti moramo, da mu tam ni šlo slabo. Po svojem zadnjem, tretjem pregnanstvu leta 1565, je najprej dobil službo evangeličanskega pastorja v Lauffenu pri Heilbronnu. Ta postaja njegovega življenja je malo omenjena in skoraj prezrta, zato jo bom na kratko predstavil. V Lauffenu se je, med drugimi, dvesto let pozneje, rodil znameniti romantični pesnik Hölderlin, ki je v svojem zadnjem obdobju življenja živel in deloval v Tübingenu, kjer danes stoji njegov stolp, t.i. Hölderlin Turm, ki gosti znamenite nemške in svetovne pesnike in literarne ustvarjalce. Trubar je na tem mestu ostal le dobro leto; všeč mu je bila narava, saj s svojimi vinogradi spominja na dolenske griče in doline, toda kraj je bil predaleč od tiskarne, kateri se je zavezal, Morhartove tiskarne v Tübingenu. Iskal je zamenjavo in jo hitro dobil: župnik iz Derendingena je prevzel njegovo mesto v Lauffenu, on pa je dobil mesto župnika v Derendingnu, kjer je ostal zadnjih dvajset let življenja, od leta 1567 do svoje smrti, leta 1586. V tem obdobju si je sezidal hišo, uredil gospodarsko poslopje, nasadil vinograd. Le mlina ni mogel postaviti, ker v bližini ni bilo tekoče vode. Po smrti prve žene Barbare se je drugič poročil z Anastazijo, s katero sta skrbela za tri odraščajoče otroke iz prvega zakona, Primoža, Felicijana in Magdaleno. Poskrbel je za dobro šolanje obeh sinov, ki sta končala univerzitetni študij z magisterijem, omožil je hčerko Magdaleno, vzdrževal študenta Jurija Dalmatina in poskrbel za druge študente iz Kranjske, ki so se šolali v Tübingenu, pomagal je revežem, z veseljem je tudi posojal denar. Trubarju v Derendingnu zares ni šlo slabo. V tem obdobju je tudi veliko prevajal in pisal, kar trinajst njegovih del je izšlo. In vendar je svoje bivanje v Derendingnu označil za svoj »nigdirdom«. Njegov pravi duhovni dom je bil pri »lubih Slovencih«, za katere je živel do svojega zadnjega diha. Težko bi še našli kakšnega takega idealista, ki bi s tako duhovno energijo od daleč, iz tujine, s soncem besede in s toplino srca obseval svoje rojake v domovini.
Trubar je na tujem napisal kar 26 knjig (tam sta leta 1550 nastali tudi prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik). Kaj je po vašem mnenju po prihodu na Nemško sprožilo njegovo izredno ustvarjalno dejavnost?
Mislim, da je tu več pomembnih dejavnikov. Zagotovo je prvi njegovo idejno-motivacijsko ozadje. Zorel in dozorel je v šoli humanizma, ki je zagovarjal osebno svobodo, ovrednotil izvor vsakega posameznika in tudi različnih narodov, izpostavil vrednoto maternega jezika, zagovarjal reformo cerkvenih institucij. Pri vsem tem sta se srečala humanizem in prenovitveno gibanje Martina Lutra v Nemčiji ter drugih reformatorjev v Evropi. Čeprav Trubar prestopa v evangeličansko cerkev ni načrtoval, saj je bil zvest učenec tržaškega škofa Petra Bonoma, ki je zagovarjal reformo znotraj katoliške Cerkve, so politično-verske okoliščine v spodnjeavstrijskih deželah, kamor so spadale slovenske pokrajine, same pripomogle, da je do tega koraka prišlo. Trubar je postal evangeličan iz življenjske nuje, saj mu ni bilo dovoljeno delovati doma. In tu pridemo do drugega odločilnega dejavnika za nastanek in natis prvih slovenskih knjig. Trubar je bil kot oseba trden, odločen, celo nezaustavljiv pri doseganju svojih ciljev, tudi trmast je bil, seveda v tistem pozitivnem smislu trme, kot jo poznamo pri poštenih idealistih. Ko je enkrat prestopil, je prestopil zares in docela. Z vso vnemo se je vključil v novo krovno cerkveno organizacijo, v nemško evangeličansko cerkev, ter si znotraj nje pridobil zaupanje in neverjetno spoštovanje ter ugled. V rokah je imel Lutrov prevod svetega pisma, ki ga je zdaj uporabljal pri svojem duhovniškem delu. Če je Luter zmogel dati Nemcem življenja zmožen jezik, v katerem lahko berejo knjigo življenja, Biblijo, zakaj ga ne bi z novo vero dobili tudi Slovenci? To je pravo in najgloblje motivacijsko ozadje začetka Trubarjeve literarne ustvarjalnosti. In kot vztrajen je šel do konca! Še na smrtni postelji je prevajal Lutrovo hišno postilo, ki jo je leta 1595, že po njegovi smrti, izdal njegov sin Felicijan.
Katere jezike je Trubar izbral za svoja literarna dela?
Samo slovenskega, nemškega le kot pripomoček pri posredovanju važnih in nujno potrebnih sporočil.
Napisal je 26 knjig, nekateri deli knjig so tudi samostojno izšli, zato njegov opus obsega 31 knjižnih naslovov. Poleg tega je napisal deset posvetil za hrvaške knjige v nemščini in 86 rokopisov, predvsem pisem uglednim osebnostim takratnega političnega in verskega življenja. Le ena knjiga od vseh 31 tiskov je v nemščini. Nikoli se ne bomo mogli dovolj načuditi Trubarju kot praktičnemu geniju, ki je iz več slovenskih dialektov ustvaril tako obliko knjižnega jezika, ki so ga lahko sprejeli vsi Slovenci, sprejeli in seveda razumeli! Še danes, po več kot 450 letih, vsak povprečni Slovenec razume in zna brati Trubarjeve spise. Tega se pri oceni Trubarjevih zaslug za slovenstvo vse premalo zavedamo. Trubarju je bilo to dano, zato si v naši literarni in narodni zgodovini zasluži posebno mesto.
Se pridružujete mnenju mnogih, da Slovencev kot naroda brez Trubarjeve knjižne slovenščine dandanes ne bi bilo?
Popolnoma se strinjam s to ugotovitvijo. Podkrepil jo bom s primerom. Prav blizu nas, v sosednji Italiji živijo Furlani, ki imajo svoj jezik, svojo kulturo. Toda niso imeli človeka, kakršen je bil za Slovence Primož Trubar. Še danes so razdeljeni na dve narečni skupini, izdajajo dva narečna časopisa. Šele pred dobrimi desetimi leti so doživeli celoten prevod biblije v svoj jezik. Šele od leta 1995 so priznani kot posebna narodna skupina s svojim jezikom, šele od leta 1997 je furlanščina prisotna na univerzi v Vidmu (Udine). Furlani so gospodarsko močni, spretni in iznajdljivi, trmasto vztrajajo pri svoji kulturi in vendarle, poglejte letnice. Po zaslugi Trubarja smo Slovenci dobili celoten prevod svetega pisma v materinem jeziku leta 1584; delo Trubarjevega učenca Jurija Dalmatina. Uvrščamo se med prvih dvanajst evropskih narodov, ki so dobili celoten prevod biblije v domačem jeziku. Dalmatina brez Trubarja ne bi bilo. Da bi to delo lahko naredil nekdo drug pozneje? Ta argument, ki je še preveč navzoč med Slovenci, celo Oton Zupančič ga je zagovarjal, ne zdrži zgodovinske kritike. Lahko bi bil nekdo drugi, lahko pa tudi ne, tako kot pri sosedih Furlanih! V tem drugem primeru bi nas močnejši sosedje v naslednjih stoletjih pohrustali in asimilirali: Štajerce in Korošce pa tudi Gorenjce in del Dolenjcev Nemci; Primorce, Istrane, Goričane in Kraševce Italijani, Prekmurce Madžari, južne Dolenjce in Belokranjce pa Hrvati. Kdor se poglobi v Trubarjevo delo, mu je zelo jasno, da je Trubar z iznajdbo za življenje sposobnega literarnega jezika vseh Slovencev prvi združil Slovence in jim pomagal, da so preživeli kot narodna skupnost. Prvi nas je tudi imenoval za Slovence. Brez Trubarjevega zemljevida slovenstva, kamor je vključil Kranjce, Štajerje, Korošce, Istrane, Kraševce, Goričane, prebivalce slovenskih mark, to je Belokranjce, in tudi Bezjake (slovenske prebivalce Panonije – Prekmurja, Prlekije, del hrvaškega ozemlja okrog Čakovca); brez tega zemljevida, ki je bil veliko obširnejši, kot je danes zemljevid Slovenije, nas danes takih, kot smo, zagotovo ne bi bilo. Da je slovenski jezik Primoža Trubarja, ki ga je izboljšal in utrdil njegov učenec Jurij Dalmatin in dvignil že na zavidljivo slovstveno raven Adam Bohorič, postal odločilni faktor slovenske narodne zavesti, ne moremo dvomiti. Zato povejmo na glas: Trubar ni le oče slovenske tiskane besede, oče našega slovenskega slovstva, ampak tudi in predvsem oče slovenske narodne zavesti. Tisti »kralj Matjaž«, kot je že pred mano zatrdil katoliški teolog Jože Rajhman, ki je še nezavedno in spečo narodno zavest priklical v življenje.
Ali je po vašem mnenju zavest o pomembnosti Trubarjevega dela med Slovenci dovolj močna?
Ne, nikakor ne! Ko se pogovarjam s svojimi rojaki in jim razgrinjam nove, med Slovenci še neudomačene uvide v Trubarjevo življenje in delo, me začudeno gledajo in se po pravici sprašujejo: kje pa je bil teh 500 let, ta Primož Trubar, da o njem vemo tako malo? Kje je bil? Mi znate vi odgovoriti? Dvesto let po njegovi smrti v popolni pozabi, ob vzniku razsvetljenstva, na prelomu 18. in 19. stoletja, kot mala iskrica svobode, v pomladi narodov, po letu 1848, kot privlana oseba neke daljne in nepoznane preteklosti, pred sto leti, natančno leta 1908, je v liberalnem taboru Slovencev zaživel kot zagovornik osebne svobode in osebnih izbir, pravzaprav prvič ideološko in politično izrabljen – temu se ni mogel in znal upreti niti veliki Ivan Cankar – v katoliškem taboru pa je obveljal kot heretik, krivoverec in hujskač, do take mere, da se je ta tabor uprl in protestiral proti postavitvi njegovega spomenika v Ljubljani. Šele v drugi polovici 20. stoletja smo mu bili Slovenci malo bolj prizanesljivi, čeprav je v obdobju komunizma doživel še eno ideološko in politično interpretacijo: izpostavljen je bil kot oče slovenske književnosti, zamolčan pa kot celostna oseba in kot duhovnik, goreč apostol božje besede.
Na kakšen način kot župnik in kulturni delavec med slovenskimi zdomci občutite Trubarja, njegovo delo in življenje v tujini?
Stopinj Trubarjeve življenjske poti ni povsod: pri nas pa so, in to zelo izrazite. Tu je najprej Tübingen, kjer je natisnil prvo slovensko knjigo in dal v tisk domala vsa svoja dela. Nedaleč od Tübingena je Derendingen, kjer je zadnjih dvajset let deloval kot evangeličanski župnik, pisatelj in prevajalec. Tu je leta 1586 umrl, bil pokopan z velikimi častmi. V Bad Urachu je v letih 1561 do 1563 postavil slovensko, hrvaško in cirilsko tiskarno, tiskal knjige v glagolici in cirilici ter z njimi hotel prodreti vse do Konstantinopla, sedeža tedanjega osmanskega cesarstva. Proti Turkom ni drugega orožja kot živa, Božja beseda, Biblija, je bil prepričan. Zame je naloga župnika med slovenskimi zdomci in izseljenci popolnoma združljiva z nalogo kulturnega mentorja. Pot vere in pot kulture, to sta dve poti, ki se za nas Slovence nikoli nista in se ne moreta izključevati. Dovolj je pogledati v zgodovino slovenske literature in ugotoviti, koliko slovenskih duhovnikov je stalo na braniku slovenstva, od Primoža Trubarja naprej!
9. junija mineva 500 let od Trubarjevega rojstva. Kako ste na Baden-Württemberškem obeležili njegov spomin?
Že slovenski kulturni praznik v Stuttgartu v petek, 1. februarja 2008, je bil slavnostna uvertura v Trubarjevo leto. V soboto, 8. marca, je v Tübingen in Derendingen prišlo okrog 500 ljudi iz Slovenije in Nemčije, srečanje je potekalo v znamenju slovenske katoliške cerkve, saj je bil njegov pokrovitelj ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, v njegovem imenu je srečanje duhovno spremljal narodni delegat za Slovence po svetu, škof dr. Peter Štumpf. Udeleženci so stopili po Trubarjevih poteh v Tübingenu in Derendingnu. Na podoben način se je spominu na Trubarja oddolžila slovenska evangeličanska cerkev, ki je v organizaciji Slovenskega protestantskega društva pripravila večdnevno pot po postojankah Trubarjevega življenja v Nemčiji. Od 29. maja do 1. junija 2008 so obiskali Nürnberg, Rothenburg nad Taubero, Tübingen in Derendingen, Bad Urach in Kempten. V tednu pred obletnico Trubarjevega rojstva je mesto Tübingen priredilo mednarodni simpozij o Trubarju, v okviru katerega sem predaval tudi sam, s svojo navzočnostjo sta mu dala pečat evropski poslanec Lojze Peterle s slavnostnim referatom o Trubarju kot Evropejcu in delegacija mesta Ljubljane, ki jo je vodil župan Ljubljane Zoran Jankoviæ. Istočasno je v Derendingnu potekala razstava Vsem Slovencem o Trubarjevem življenju in delu. Sredi junija je bila razstava postavljena v Stuttgartu. Tudi v drugem delu letošnjega leta so na sporedu številne prireditve, ki bodo še dodatno obeležile Trubarjevo leto.
Na 13. Posvetu slovenskih kulturnih društev, katoliških misij, slovenskih učitejev in socialnih delavcev iz Nemčije (11-13.4.08), katerega sooorganizator ste bili, ste poudarili da se čedalje bolj kaže težnja po preraščanju okvirov društev, različnih organizacij, ustanov v nek skupen forum, sodelovanje in timsko delo. Glede na to, da je prav letošnji Posvet dokaz, da je to možno storiti, imate kakšen nasvet, vodilo, ki bi lahko uspešno popeljal v to smer tudi druge slovenske skupnosti?
Za tako skupen forum, ki presega okvire posameznih slovenskih kulturnih društev in organizacij, moramo Slovenci po svetu še zoreti. Po eni strani to narekuje vedno manjše število članov raznih društev in drugih ustanov, po drugi pa to izvira iz spremenjenih družbenih razmer. Predvsem naši mladi so natančen pokazatelj novih potreb. Neradi pristopajo k društvom, kjer še vse teče po starih shemah, tudi v župnijskih skupnostih jih je malo, ker morda ne najdejo tistega, kar duhovno potrebujejo na njim primeren način. Po mojem smo v prelomnem obdobju, kjer bi morali pospeševati ustanavljanje slovenskih kulturnih centrov v mestih, kjer je koncentracija slovenskih rojakov še vedno močna. Slovenski kulturni center bi bil lahko skupen forum različnih slovenskih društev in ustanov, kjer bi se rojevali novi projekti, ki bi mlade privlačili. Tak center bi bil tudi navzen bolj razpoznaven in bi v širšem družbenem okviru lahko postal enakopravni sogovornik v dialogu kultur. Ničkoliko ljudi v Nemčiji, ki poznajo Slovenijo in jo imajo radi, mi je že reklo: kako, da vas nikjer ni? V telefonskem imeniku mesta Stuttgart je edino, kar se imenuje in začne s »slovensko« Slovenski katoliški misijon. Zato včasih dobivamo telefone, ki bi jih morala dobivati neka osrednja slovenska kulturna ustanova, kot na primer Slovenski kulturno informacijski in, če hočete, tudi gospodarski center. Ce bi v Stuttgartu zares uspeli postaviti Slovenski kulturni center in ga poimenovali po Trubarju, bi bil to zares zlahten sad vseh prireditev v Trubarjevem letu 2008.
Foto: Franc.Arh@web.de