Pogovor z rojakom: Jože Mevlja

»Slovenci v Parizu smo še vedno aktivni«

 Pristen primorski naglas gospoda Jožeta Mevlje, upravnika slovenskega doma v Parizu, priča, da kljub 40-letnemu bivanju v Franciji slovensko besedo pogosto uporablja. Tako v krogu družine kot v pogovoru s številnimi Slovenci, katerim Slovenski dom med bivanjem v Parizu ponuja streho nad glavo. Prostovoljno delo upravnika, ki ga opravlja zadnja štiri leta, kaže na njegovo veselje do dela z ljudmi, ki se je potrdilo tudi v njegovi izbiri poklica. Preden se je upokojil, je kot voznik turističnih avtobusov na dolge proge dodobra spoznal človeško naravo ter tudi različne dežele in njihovo kulturo.

 

 

Jože Mevlja

 
Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ste se kot mlad fant podali na pot v Pariz?

Pariz je dolga leta veljal kot odskočna deska za vse tiste, ki so bili primorani ali so si želeli še dalj v svet, v Kanado in Avstralijo. Tu se je dalo urediti papirje in dokumente za nadaljnjo pot. Mnogim je takrat požrtvovalno priskočil na pomoč gospod Ignacij Čretnik, ki je po vojni pomagal številnim, ki so morali zapustiti svoj dom. Sam sem imel v Parizu nekaj poznanih prijateljev in leta 1967 sem se odločil, da bi v Franciji preživel kakšno leto, največ dve ter zaslužil nekaj denarja. Obrnilo se je drugače, saj sedaj tu živim že 40 let. Kasneje je za menoj prišla še žena, rodil se nam je sin in ostali smo.

Dolga leta ste kot voznik turističnega avtobusa za seboj puščali številne prevožene kilometre. Je bil ta poklic že dolgo vaša želja ali vas je na to pot pripeljalo naključje?

 Po prihodu v Pariz sem se najprej zaposlil kot vzdrževalec strojev. Hitro sem se učil in tudi francoščina mi ni delala težav. Nato me je znanec, ki je imel avtošolo, povabil k prevajanju. Pri njem so namreč polagali izpit za avtomobil številni delavci iz držav bivše Jugoslavije, ki so bili v Franciji na začasnem delu. Ker niso govorili francoščine, sem jim na izpitih pomagal s prevajanjem. Znanec mi je potem omogočil, da sem naredil izpit za avtobus, in kmalu sem se zaposlil pri velikem podjetju, ki je posedovalo okrog 150 avtobusov. Vozili smo v tujino, največ v Anglijo, Belgijo in na Nizozemsko. Delo mi je bilo zelo všeč, zato sem v tem poslu ostal kar 20 let, čeprav so bili takrat avtobusi slabši in je hrbtenica med vožnjo zelo trpela. Deset let sem nato vozil avtobus po Parizu in okolici.
 
Ste pozneje še kdaj premišljali o stalni vrnitvi v Slovenijo?

 Seveda, to sem vsekakor nameraval. Z ženo sva se želela vrniti še dovolj zgodaj, da bi najin sin lahko pričel hoditi v slovensko šolo. Vendar ko sem v slovenskih podjetjih začel spraševati o možnosti zaposlitve, nisem naletel na ugodne pogoje. Pri Slavniku Koper so zahtevali dodatno šestmesečno usposabljanje, čeprav sem imel že večletne izkušnje in mednarodno vozniško dovoljenje. Vsekakor bi se vrnil, če bi bili takrat pogoji boljši.
Sedaj Slovenijo večkrat obiščem; odkar sem v pokoju, sem bil tukaj že štirikrat ali petkrat. Ker žena še vedno dela, vsi skupaj pridemo le poleti. Lansko leto me je še posebno razveselila odločitev mojega sina Filipa, da je v Ilirski Bistrici kupil hišo. Tako bo sedaj na Slovenijo še bolj navezan.

Slovenski dom v Parizu

  
V Parizu in njeni okolici živi med 300 in 350 slovenskih družin. Kako ste organizirani?

Društvo Slovencev v Parizu obstaja že 47 let. Z rojaki se srečujemo v Chatillonu, ki se nahaja v južnem delu Pariza. Tu imamo cerkvico svete Terezije in Slovenski dom. Lansko leto je v našem društvu zapihal svež veter. Predsedstvo je namreč prevzel gospod Sebastian Janež, ki pripada drugi generaciji tu živečih Slovencev. Pri njegovem delu mu pomaga podpredsednica društva gospa Ana Vičič. Odkar se je od tega sveta poslovil prelat msgr. Ignacij Čretnik, ki je bil dolga leta naš dušni pastir, se je med nami pojavil rahel strah, da se ne bomo več toliko družili, kot smo se nekoč. Vendar smo sedaj prepričani, da se to ne bo zgodilo. Društvo je v rokah mladega človeka, ki prinaša nov zagon in novo energijo ter za leto 2008 pripravlja številne različne projekte.
 
Ob kakšnih priložnostih se največ videvate? Kako potekajo vaša srečanja?

V decembru smo se na primer najprej zbrali na miklavževanju (v nedeljo, 2. decembra). Otrok je bilo polno, daril ni manjkalo. Miklavž je obdaril tako otroke kot tudi odrasle z obiskom Lutkovnega gledališča iz Celovca. Nato je 22. decembra v kapeli svete Tereze sledil še prav posebno lep dogodek – poroka Urške Horvatič in Boruta Dolinška, oba sta slovenskega rodu. Poročil ju je diakon gospod Ciril Valant.
24. decembra se nas je pri polnočnici, ki jo je v slovenskem jeziku daroval gospod Vili Kavčič (na študiju v francoski prestolnici) s pomočjo diakona Cirila Valanta, zbralo kar lepo število. Po maši smo se v dvorani okrepčali s tradicionalnim kuhanim vinom in pršutom. Tudi slovenskih pesmi ni manjkalo. Za veselo silvestrovanje sta poskrbela gospod Janež in gospa Ana Vičič. Dvorana Slovenskega doma je bila polna. Zabavo je z glasbo in petjem popestril duo Nota z Bleda. Slovenski župnik gospod Ivan Kamin, ki je obenem glavni delegat za vse štiri slovenske župnije v Franciji, je maševal pred silvestrovanjem. Pripelje se namreč iz 450 kilometrov oddaljenega Merlebacha v Alzaciji. Kljub veliki razdalji nas v Parizu obišče vsaj enkrat mesečno. Takrat se po maši vedno dobimo tudi na skupnem kosilu, ki ga pripravijo naše žene. Vsakič kuha druga skupina – enkrat Kraševke, drugič Štajerke … Tako spoznavamo tudi kulinariko različnih slovenskih pokrajin.

 Slovenska poroka

 
Slovenski dom v Parizu je pod svojo streho sprejel že mnoge Slovence, ki so po različnih poteh obiskali francosko prestolnico?

Tako je, pri nas velikokrat prenočijo Slovenci, ki nas v Parizu obiščejo po nujni poti. Na primer misijonarji, ki nato svojo pot nadaljujejo v dežele, med ljudi, ki jih najbolj potrebujejo. Zatočišče tukaj najdejo tudi bolniki, ki v pariške bolnišnice pridejo zaradi nujnih preiskav in operacij. Ker mnogi od njih ne znajo francoščine, pogosto pomagamo s prevajanjem in tolmačenjem. Začasen dom najdejo v našem domu študentje, ki so prišli na študij na katero od pariških univerz. Mnogi namreč ne dobijo možnosti, da bi bivali v študentskih domovih. Tukaj ostanejo tudi nekaj mesecev, dokler si ne uredijo vsega potrebnega ali pridobijo štipendijo. K nam prihajajo tudi Slovenci, ki se v Parizu službeno izobražujejo. Obiskali pa so nas tudi že mnogi eminentni gostje, na primer sedanji finančni minister Andrej Bajuk, poslanec evropskega parlamenta Lojze Peterle, nekdanji kulturni minister Andrej Capuder, kardinal Franc Rode in pisatelj Ivan Sivec.
  

EM
Foto: osebni arhiv

Podobne teme: