Kdo so pravzaprav Slovenci po svetu in koliko jih je?

Prvi del

Na to, na prvi pogled zelo enostavno vprašanje nimamo enotnega odgovora. Že nekaj desetletij v Sloveniji govorimo o “četrtini slovenskega naroda na tujem”. Zaradi metodološko-statističnih razlogov ne bomo mogli navesti točne številke, koliko Slovencev živi izven Republike Slovenije. Obseg in namen prispevka nam preprečujeta, da bi te metodološko-statistične razloge navedli. Povemo lahko le to, da je največje število Slovencev zapustilo svojo domovino, ozemlje današnje Republike Slovenije, z avstroogrskim državljanstvom. Do prve svetovne vojne se je izselilo preko 300.000 Slovencev, največ v ZDA. Njihovi potomci – že šesta generacija – so današnji slovenski izseljenci.

Okoli 30.000 Slovencev se je med prvo in drugo svetovno vojno izselilo v južno Ameriko z italijanskim državljanstvom z območja Istre, Primorske, Krasa. Kar nekaj priseljenskih držav je v statističnih popisih Slovence do leta 1990 štelo za Jugoslovane. Skratka, nacionalni popisi prebivalstva v priseljenskih deželah ne morejo predstavljati edinega vira obstoja slovenskih izseljencev.

 

Tudi statistični podatki, s katerimi razpolagamo v Republiki Sloveniji, niso povsem zanesljiva podlaga za navedbo števila slovenskih izseljencev. Na dan 31. 12. 2003 je bilo po svetu razpršenih 72.984 slovenskih državljanov s stalnim bivališčem v tujini. To so vsi slovenski državljani, živeči od Trsta, preko Stuttgarta, do Buenos Airesa, med njimi tudi vsi slovenski uslužbenci naših diplomatsko-konzularnih predstavništev ter predstavniki slovenskih in drugih gospodarskih družb po svetu.

 

Zanimiva je ugotovitev, da jih od navedenega števila le 7.763 želi izpolniti svojo državljansko obvezo in se udeležiti volitev v Republiki Sloveniji.

 

Sedaj se upravičeno vprašamo, kje je velika večina – 420.000 Slovencev – od prej omenjene “četrtine slovenskega naroda”. V tej veliki skupini “Slovencev” so vsi tisti, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov – največkrat eksistenčnih – niso prevzeli slovenskega državljanstva. To so potomci vseh, tudi že šeste generacije Slovencev, ki so se že davno zavestno zlili z domačini, s katerimi bivajo, se zaposlili in sklepali zakonske zveze s pripadniki drugih narodov. Samo v ZDA jih je po zadnjem ameriškem popisu 178.000.

 

To, da nimajo slovenskega državljanstva, jih ne moti, da se ne počutijo kot del slovenskega naroda. Tudi nas ni motilo, ko so si pred desetimi leti prizadevali, da bi Bela hiša priznala novo slovensko državo. To so potomci tistih Slovencev, ki so pred 60 leti zbirali pomoč za NOG v Sloveniji, organizirali humanitarne oziroma dobrodelne akcije za izgradnjo in opremo slovenskih zdravstvenih in drugih objektov. Ni naključje, da je tudi danes SNPJ (Slovenska narodna podporna jednota) iz ZDA največji neslovenski darovalec za novo pediatrično kliniko v Ljubljani. To so pravnuki članov “republikanskega združenja”, ki so se v začetku dvajsetega stoletja zavzemali za skupno sobivanje Slovencev z ostalimi južnimi Slovani v novi državni tvorbi Jugoslaviji.

 

Potrebno je navesti, da velika večina le-teh ne obvlada slovenščine, čeprav to ne pomeni, da se je ne želijo naučiti. Njihov interes glede položaja Republike Slovenije je, da Slovenci živijo v urejeni, na evropskih demokratičnih temeljih izgrajeni parlamentarni demokraciji. To so potomci tistih Primorcev, ki so pred 100 leti v Buenos Airesu izdali ponatis Gregorčičevih poezij, in skorajda nihče več ne pozna slovenščine. Mnogi njihovi očetje in dedi so umrli, ne da bi jim uspelo stopiti na tla slovenske države. Umrli so z neizživetim idealom nacionalne države, ki jim jo je v tistem obdobju poosebljala Jugoslavija.

 

To so potomci zasavskih rudarjev, ki so morali zapustiti Zasavje in se spustiti v globoke jame rudnikov na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji. Teh rudnikov že zdavnaj ni več; nekateri so se odločili in odšli za delom v Južno Afriko, večina pa se jih je razpršila po Evropi. Čeprav v Sloveniji nimajo več sorodnikov, največkrat tudi grobov na vaških pokopališčih ni več. Toda na svetovnih tekmovanjih navijajo za slovenske reprezentante in svojim sosedom s ponosom kažejo fotografije slovenskih krajev.

 

Tu je še 20.000 Slovencev, ki so zaradi tragičnih posledic druge svetovne vojne morali zapustiti svoje domove in dolga desetletja živeti izolirano, ob tem pa so zavestno gojili slovensko zavest. Zatočišče so dobili v Argentini in tu jih je večina tudi ostala. Po slovenski osamosvojitvi se je nekaj deset družin tudi za stalno vrnilo oziroma preselilo v Slovenijo.

 

Z žalostjo v srcu, toda upanjem, da odhajajo začasno (kateri izseljenec pa ni imel take želje?) je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zapustilo Slovenijo tudi 40.000 t. i. zdomcev. V srcih vseh tlita upanje in želja, da se bodo za stalno vrnili v rodni kraj. Mnogo se jih je že, veliko pa jih bo raje ostalo pri svojih vnukih, kot pa da bi se za stalno sami preselili v hišo v domačem kraju, ki so jo pridno gradili vsa ta dolga leta “gastarbajterstva”.

 
Sedaj, po razrezu “četrtine slovenskega telesa”, lahko vidimo, da ni mogoče govoriti o več kot 100.000 slovenskih državljanov, živečih po vsem svetu, ki so oziroma bodo deležni dobrobiti slovenskega državljanstva. Preostali del slovenskega naroda (približno 400.000) pa bi lahko bilo deležnih te skrbi. Ali so in če je bodo ter v kakšni meri, pa je odvisno od tega, kako bomo Slovenci v Republiki Sloveniji poskrbeli za naše vezi z njimi.

 

Pošteno in pravilno je, da smo v zadnjih 15 letih prej omenjenima zadnjima dvema kategorijam (“političnim” in zdomcem) namenjali največjo pozornost. Toda pri tem “uravnoteženju” našega odnosa je potrebno biti previden, da ne bomo zanemarili vezi, ki nas povezujejo s Slovenci iz prvih generacij.

 

Če smo se že navadili, da naši izseljenci govorijo angleško ali špansko, smo se malo manj navadili na francoščino ali nemščino, ki nas že preveva z nekim nezaupanjem, da so naši izseljenci že pozabili slovensko. Da niti ne omenjamo, da se že kar naježimo, če Slovenec iz Banjaluke ali Zenice govori srbsko. Očitno še nismo pripravljeni razumsko sprejemati drugačnosti pri naših izseljencih, ki je včasih povezana ne le z drugim jezikom, ampak celo z barvo kože.

 
Ravno zato potrebujemo strategijo slovenske države; potrebujemo zagotovila in glavne smeri aktivnosti slovenske države tudi do teh kategorij Slovencev. Mati in domovino imamo samo eno. Ne glede na čas, vzroke, organiziranost v izseljenstvu, naj bi slovenska država skrbela za prav vse Slovence brez predhodnih pogojev.

 
Ker se želje, možnosti in vizije sodelovanja teh “starejših” izseljencev razlikujejo od slovenskih državljanov, ki živijo v tujini, je še kako pomembno, da to realnost slovenstva dodobra upoštevamo.

 

Janez Rogelj