Od Karantanije do Slovenije

Karantanija
 
Karantanija – država med gorami – kot jo je označil Metod Turnšek v svojem dramskem besedilu, ki osvetljuje rojstvo prve slovenske države, je pognala močne korenine. Pri tem ni zanemarljivo, da je zrasla na zdravih temeljih noriškega kraljestva. Imela je svojo vojsko in svojega kneza.

 

 

Zemljevid Karantanija

 
Čeprav je bila mlada »provincia Sclaborum«, kakor jo je imenoval Pavel Diakon v letu 595, stisnjena med Langobarde, Obre, Bavarce in prek njih Franke, so se njene moči zavedala tudi druga ljudstva, ki so živela na tleh takratne Evrope. To so morali najprej priznati Bavarci, ki so leta 596 napadli Slovence v želji po bogatem plenu, a so odšli praznih rok. Dežela je bila sposobna braniti svojo samostojnost, pa ne samo to: Franc Kos v gradivu za zgodovino Slovencev našteva njihove vojaške uspehe v prvih desetletjih 7. stoletja. Pri tem se sklicuje na zapise Pavla Diakona in pisma papeža Gregorja I. Slovenci so pogosto napadali prvotne prebivalce v Istri. Večkrat so zasedli del ozemlja Langobardov; najdemo jih celo v Cremoni in Mantovi. Tudi Bavarci niso imeli miru na svojih mejah. Še največ spoštovanja so imeli Slovenci do vojaške moči Obrov, s katerimi so sobivali.

Krnski grad 

 
Krnski grad – središče Karantanije

Država med gorami je svoje upravno središče »podedovala«. Že predrimsko noriško kraljestvo je imelo prestolnico na vzpetini nad današnjo Gospo Sveto. Rimljani so iz spoštovanja do prvotnih prebivalcev dežele svoje utrjeno mesto Virunum postavili na južnem robu Gosposvetskega polja. Koroški Slovenci pa so imeli svoj sedež pri Krnskem gradu, ki je v zgodovinskih virih iz 9. stoletja prvič omenjen kot Carantana. Od tod je slovenska država dobila ime Karantanija. Na ravnini pod Krnskim gradom je vse do leta 1862 stal knežji kamen, h kateremu se bomo še vrnili. Naselje se je dvigalo na majhni vzpetini tik nad desnim bregom reke Gline. Tu so imeli svoj sedež koroški knezi. Pozneje je Karantanija nedaleč stran dobila tudi svoje cerkveno središče – Gospo Sveto.

Kralj Samo in njegova zveza držav

Če sledimo zgodovinskim virom oziroma Fedegarjevi kroniki, so se leta 623 Slovenci in drugi Slovani uprli gospodovalnim Obrom. Slovence oziroma Karantance je takrat vodil knez Valuk. Slovani so za uspešno vodenje upora in obrambe potrebovali skupno vodstvo. Odločili so se za pogumnega moža Sama, ki so ga pozneje imenovali kar kralj. Samo je zvezo slovanskih ljudstev vodil do svoje smrti leta 658. Del tega njegovega kraljestva, ki ga nekateri zgodovinarji po krivici imenujejo »Samova plemenska zveza«, je bila tudi kneževina Karantanija. Poleg nje so zvezo držav, ki se je raztezala od Labe na severu in do Save na jugu, sestavljali še Čehi, Moravani in Sobri. Čeprav si viri niso povsem enotni, je imel Samo svoj sedež najverjetneje v Karantaniji. Nekateri sicer menijo, da je bil Samo frankovski trgovec, večina virov pa navaja, da je izšel iz ljudstva, ki mu je vladal, da je bil Karantanec.

Ustoličevanje 

 
Martin Bavcer, prvi slovenski zgodovinar

Zanimiv zapis o nastanku Samovega kraljestva najdemo med drugim v kroniki prvega znanega slovenskega zgodovinarja. To je bil jezuit Martin Bavcer, doma v Vipavski dolini. V njegovi Zgodovini Norika in Furlanije, ki je nastala pred letom 1668, beremo:

Leta 628 so koroški Slovani sklicali zborovanje svojega ljudstva in enoglasno sklenili, da ne bodo več trpeli tujega kneza, ampak da bodo izvolili človeka iz svojega ljudstva, moža, slavnega po svojem junaštvu in sili, in on naj vlada nato kot knez slovanskemu ljudstvu, naj ga osvobodi in brani nato njegovo svobodo. In tako z odobritvijo vsega vendskega ljudstva je bil izvoljen za kneza »slavicae gentis« (slovanskega ljudstva) plemič Samo, pa čeprav odsoten. Šli so k njemu poslanci pod vodstvom Pleorata in mu v imenu svojega ljudstva izročili oblast. Prosili so ga, naj bi ne odklonil tega bremena, potrebnega za dosego svobode ljudstva. Obljubijo mu, da ga je ves narod pripravljen poslušati in takoj izvršiti njegove ukaze. Samo sprejme ponujeno čast pod pogojem, da je ves narod pripravljen, da ga spoštuje in posluša v vojni, ker za dosego svobode in za njeno ohranitev smatra za potrebno imeti na razpolago čete podložnikov, pripravljene na vojno. Samo je sprejel knežjo čast in jo izvrševal nad svojim ljudstvom v slovanskem jeziku. Zaradi tega so tudi poznejši koroški knezi govorili na cesarskih zborovanjih v slovanskem jeziku. Slovani so tako dobili svojega kneza in Koroško imenovali za svojo domovino.

Zgodovinski viri v času Samovega kraljestva ne govorijo o osvajalskih pohodih Slovencev oziroma Slovanov. Franc Kos je prepričan, da Samo svojim podložnikom ni dovolil, da bi se po nepotrebnem vojskovali z bližnjimi narodi, ti pa si niso upali prestopiti meje njegove zveze, ker so se ga brez dvoma bali. Tako je ostalo tudi po Samovi smrti. Zveza slovanskih držav je sicer razpadla, Karantanija pa je ohranila temelje svoje državnosti, med katerimi ima edinstveno mesto v zgodovini tako imenovano ustoličevanje njenih vladarjev. Vodil jo je knez, pozneje pa vojvoda.

Prestol 

 
Karantanski knezi

Karantaniji vladajo najprej knezi. Iz časa Samove zveze držav je znan že omenjeni knez Valuk, ki ga nekateri zgodovinarji imenujejo tudi vojvoda. Jožko Šavli v svoji Sloveniji navaja, da je bil to »Wallucus dux Vinedorum« – Valuk, venetski vojvoda. To nas znova opozarja, da so v Karantaniji živeli »Veneti«. Tudi Bavcer je zapisal, da so Sama izbrali za voditelja z odobritvijo vsega »vendskega ljudstva«.

Po razpadu njegove zveze držav imena knezov dlje časa niso znana. Sredi osmega stoletja je Karantaniji vladala knežja rodbina. Viri govorijo o slovenskih knezih Borutu, Gorazdu in Hotimirju, ki so imeli svoj sedež na Krnskem gradu. Vsi pa so bili podvrženi staremu običaju ustoličevanja, ki se je skozi stoletja nekoliko spreminjal, bistvene prvine pa so ostale enake do 18. marca 1414, ko je bil pri Krnskem gradu ustoličen koroški vojvoda Ernest Železni.

Umestitev pri Krnskem gradu

Zgodovinski viri o umestitvi karantanskih voditeljev so sicer različni, vendar se v glavnem ujemajo. Med drugim ga je opisal cistercijanski opat Janez Vetrinjski, ki je umrl jeseni leta 1347 v samostanu Vetrinj blizu današnjega Celovca. Mnogi ga imajo za najodličnejšega zgodovinskega pisca 14. stoletja v Evropi. Na podlagi starejših virov je obred opisal tudi Silvij Piccolomini, kasnejši papež Pij II.

Franc Kos je v svojem gradivu zbral omenjene zapise in na njihovi osnovi poudaril, da se je celoten obred umestitve vršil v slovenskem jeziku. »Slovenski kmet je v narodovem imenu dal tistemu možu knežjo oblast, ki je prišel slovensko govoreč in v obleki slovenskega kmeta pred njega. Način postavitve nam kaže, da je vojvodo do njegove časti povzdignila le volja naroda, ne pa dedno pravo in tudi ne imenovanje po rimskem cesarju. Ne plemenitaš, ampak kmet igra glavno vlogo pri obredu ter izroči knezu oblast šele, ko je ta storil razne obljube. Narod ima tudi pravico kneza odstaviti, ako ni z njim zadovoljen.«

 

Potek obreda ustoličevanja je opisal tudi Martin Bavcer. Pri tem je navedel, da je besedilo povzel po Piccolominiju. Poudari še, da ta običaj izvira iz časa pred Karlom Velikim in tudi pred Franki ter da nima primere v drugih deželah. V njegovem zapisu med drugim beremo:

Nedaleč od mesta Sv. Vida se sredi široke doline vidijo ostanki starodavnega mesta. Prav sredi širokih pašnikov pa se dviga marmornat kamen.

Nanj sede kmet iz družine, ki ima to nalogo uzakonjeno že iz roda v rod. Z desno roko drži vola, z levo pa konja. Vse kmečko ljudstvo stoji okoli njega v gosti množici. K njemu gre zdaj plemič ob spremstvu gospode …, ki pa je oblečen kot kmet, gologlav, s kmečkim klobukom in palico v roki, kakor da bi bil kak pastir.

In ko ga kmet zagleda s kamna, zavpije v slovanskem jeziku, Korošci so namreč Slovani:

»Kdo je ta? Koga vidim prihajati?« Množica odgovori, da prihaja gospod dežele. Tedaj kmet:

»Je pravičnež in ne le sodnik? Ali išče blagor domovine, vreden časti svobodnega človeka? Ali je zaščitnik krščanske vere, njen branilec in širitelj?«

Vsi odgovore:

»Je in bo!«

»Hočem vedeti, po kakšni postavi me bo odstranil od tu.«

Reče zdaj goriški grof:

»Kupljen bo ta kraj od tebe za 60 denarjev. Ta živina bo tvoja.« Pokaže na vola in konja. »Tudi obleka, ki jo bo gospod v kratkem slekel, bo tvoja in tvoja hiša bo svobodna in brez davkov.«

Po teh besedah udari kmet plemiča narahlo po licu in mu veli, naj bo dobrosrčen sodnik. Nato se dvigne in zapusti mesto, s seboj pa odžene tudi živino. Na kamen stopi sedaj gospod, zamahne z golim mečem in se obrne na vse strani obljubljajoč, da bo ljudstvu pravičen sodnik.

Tone Gorjup

Podobne teme: