Provincia Sclaborum

Kako se je rojevala Karantanija

V zgodovinskem spominu slovenskega naroda je Karantanija zapisana kot prva samostojna državna skupnost naših prednikov, ki se je oblikovala konec sedmega stoletja po Kristusu. Lahko bi rekli, da je bila to prva slovenska država, ki je že na začetku znana tudi kot »provincia Sclaborum« – slovenska dežela. Zgodovinarji se strinjajo, da je ta politična tvorba povezala slovansko ljudstvo na območju notranjega dela Vzhodnih Alp in da gre za prvotno ozemlje, na katerem se je izoblikoval slovenski narod. Čeprav se ime Karantanci danes uporablja le še za prebivalce Koroške, je bil prvotni pomen imena veliko širši. Enako je tudi Karantanija v svoji večstoletni zgodovini nekaj časa povezovala vse alpske in panonske Slovane.

 
  Onkraj Karavank se je nahajalo središče nekdanje Karantanije.

 

Provincia Sclaborum

O prvotnih prebivalcih naših krajev med zgodovinarji ni soglasja. Nekateri so prepričani, da so v določenem času v teh krajih živeli Kelti. Drugi govorijo o starejšem ljudstvu Vendih, Venetih, Slovenetih, ki segajo v čas lužiške kulture, starem ljudstvu, ki je naseljevalo velik del evropskega prostora od Sredozemlja do Baltika. So to naši davni predniki? Rimski zgodovinarji omenjajo Karne, poznejše Noričane, ki so spadali v skupino venetskih ljudstev. Tako kot si raziskovalci niso enotni glede prebivalcev naših krajev, se razlikujejo tudi mnenja o tem, kdaj so naši predniki prišli na ozemlje Slovenije, od kod so prišli ali niso morda najstarejši prebivalci stare celine.

Če pustimo ob strani čas pred Kristusom in se ustavimo pri poznem rimskem cesarstvu, lahko povemo, da so bili naši kraji razdeljeni med tri province: Panonijo, Norik in Venecijo z Istro. Meje teh provinc niso bile stalne in so se večkrat spreminjale. Največji del današnjega ozemlja je spadal pod Panonijo z upravnim središčem na Ptuju. Segala je od Postojnskih vrat na zahodu in zgornjega porečja Save do Vranskega, se obrnila proti jugu in zaobšla Celje, se spet obrnila na sever proti Ptuju in Mariboru vse do Dunaja, na vzhodu se je odpirala v Panonsko nižino, na jugu pa je zaobjela velik del Dolenjske. Norik je na severu segal do Donave, na jugu pa je mejil na Venecijo in Panonijo, s tem da je vanj spadala celotna Koroška in velik del Štajerske. Zahodni del današnje Slovenije z Notranjsko, Goriško in Tržaško pa je spadal pod provinco Venecijo z upravnim središčem v Ogleju.

Provinco Norik je cesar Dioklecijan konec tretjega stoletja razdelil na Obrežni in Notranji Norik. Slednji je med drugim obsegal Koroško in velik del današnje Štajerske.

Norik – pomemben za nastanek Karantanije

Za nastanek Karantanije je pomemben predvsem Norik in njegova upravna ureditev. Noričani so imeli že pred prihodom Rimljanov svojo deželno upravo, nekakšno vladavino, primerljivo kraljestvu. Ker se je Norik nekaj let pred Kristusom prostovoljno vključil v cesarstvo in postal provinca rimskega imperija, je ohranil še naprej precejšnjo mero samostojnosti, svoj jezik in svojo kulturo. Rimski kronist Kasij leta 208 omenja celo noriški deželni zbor, ki je odločal o notranjih zadevah Norika. Medtem so bila tamkajšnja mesta z rimsko upravo neposredno povezana s središčem cesarstva. Morda si lahko pomagamo s primerjavo, ki je mnogim znana. Palestina je imela v Jezusovem času kot ena izmed rimskih provinc cesarskega namestnika in več pokrajinskih upraviteljev. Rimljani so se zadovoljili s tem, da so nadzorovali ozemlje, pomembne poti, reke, morja in da so ob nevarnosti od zunaj ali uporu čim hitreje zavarovali svoje koristi. V Palestini so šli celo tako daleč, da so v Jeruzalemu pustili kralja Heroda, ki je bil domačin, Jud po rodu. Za Rim je pomembno predvsem to, da province redno plačujejo davke in tako pomagajo pri vzdrževanju državnega aparata. Tudi popis prebivalstva, ki je potekal v celotnem cesarstvu, je služil temu namenu.

 
Zdaj nam je verjetno bolj razumljivo, zakaj so Rimljani sorazmerno dobro organizirano provinco Norik pustili pri miru. Ker z njo niso imeli posebnih težav. Kljub temu jo je cesar Dioklecijan konec tretjega stoletja razdelil na Obrežni in Notranji Norik. Slednji je med drugim obsegal Koroško in velik del današnje Štajerske. Naravna meja je potekala po grebenih Visokih in Nizkih Tur. Obrežni Norik, ki je mejil na Donavo, je bil kot mejni predel izpostavljen vdorom s severa, zato so Rimljani tja namestili številne vojaške enote z družinami vojakov. V Notranjem Noriku, ki je bil zaradi hribovja in goratih predelov težje dostopen, je še naprej prevladovalo domače prebivalstvo z lastno upravo.

Sredi petega stoletja so rimsko cesarstvo ogrožali Huni, ki so skozi naše kraje vdrli globoko v Italijo. Emono so porušili na njihovem drugem pohodu proti Italiji, leta 452. Na fotografiji je kopija pozlačenega bronastega kipa rimskega dostojanstvenika, ki si ga je mogoče ogledati v parku zvezda v Ljubljani.

Razpad zahodnega rimskega cesarstva

Sredi petega stoletja so rimsko cesarstvo ogrožali Huni, ki so skozi naše kraje vdrli globoko v Italijo. Sledili so upori in vojne po posameznih provincah, s severa in vzhoda pa so vdirala germanska in arijska ljudstva. Še bolj kot to je cesarstvo načela gnila rimska družba, ki se ni mogla primerjati z urejenim življenjem in disciplino germanskih plemen. Tako je zahodno rimsko cesarstvo leta 476 propadlo. Severni Norik zasedejo germanska ljudstva, predvsem Bavarci. Notranji Norik, še bolj pa Panonija, ostaneta še nekaj časa povezana z Rimom, ki mu vladajo Ostrogoti.

Za njimi skušajo nadzor nad tem področjem ohranjati Bizantinci, ki pa se morajo umakniti Langobardom. V vsem tem času Notranji Norik dobro kljubuje ljudstvom, ki prihajajo, in po odhodu Langobardov v severno Italijo obnovi samostojno vladavino.

Slovani ali Sloveni?

Langobardi so po poročanju langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona Panonijo in druge naše kraje zapustili leta 568. Za njimi so po mnenju nekaterih zgodovinarjev Panonijo in Vzhodne Alpe ter vse do Ogleja in Dunaja na severovzhodu zasedla slovanska ljudstva, predniki Slovencev. Če je pred desetletji naše uradno zgodovinopisje govorilo o naselitvi južnih Slovanov, se danes pojavljajo nove domneve. Po že omenjeni teoriji so naši predniki na ozemlje današnje Slovenije prišli z južne strani. Drugi menijo, da je naseljevanje potekalo s severovzhoda, s širšega območja Moravske. Tretji pa pravijo, da so naši predniki kar prvotni prebivalci teh krajev. Po odhodu Langobardov so se postavili na lasne noge in uspešno zoperstavili Obrom in Bavarcem, ki so jih občasno ogrožali. Tudi ime naših prednikov se spreminja. Če smo pred časom govorili o Slovanih, novejši zgodovinarji govorijo o Slovenih (Slovenj Gradec, Špeter Slovenov). Vzporedno s tem ostajajo imena Veneti, Vendi, Sloveneti.

Slovenska dežela

Dejstvo je, da so prebivalci nekdanjega rimskega Notranjega Norika v dobrih petnajstih letih po odhodu Langobardov vzpostavili lastno državo. Pavel Diakon v svojih spisih leta 595 omenja »provincio Sclaborum«, slovensko deželo, ki se pozneje najpogosteje imenuje Karantanija. Po navedbah tega zgodovinarja so tisto leto Bavarci s severovzhoda vdrli v to deželo in jo izropali. Ko so roparski pohod skušali ponoviti tudi naslednje leto, so jih Karantanci zaustavili vzhodno od današnjega Salzburga. Mlada državna tvorba, ki je bila sposobna zavarovati svoje meje, je s tem vstopila v takratno zgodovino evropskega prostora. Provinca Slovencev, ki jo omenja Pavel Diakon, je bila po državnopravni ureditvi primerljiva s provinco, kakor so Langobardi imenovali svoje kraljestvo v severni Italiji.

Leto 595

Zgodovina Karantanije se je na neki način začela pisati leta 595. O njej je treba povedati še marsikaj. Zaenkrat končajmo s tem, da so bili Karantanci naši predniki. Lahko bi jim rekli kar koroški Slovenci srednjega veka. Dodajmo še, da se po govorici, običajih in verovanju niso razlikovali od Slovencev, ki so živeli na območju našega današnjega etničnega ozemlja. Najpomembnejše pa je, da so imeli koroški Slovenci že pred več kot tisoč štiristo leti svojo državo.

Tone Gorjup

Podobne teme: