16. festival dokumentarnega filma

Od četrtka, 13., do četrtka, 20. marca 2014 bo potekal 16. festival dokumentarnega filma – FDF. Festival bosta gostila Cankarjev dom v Ljubljani, Kosovelova dvorana (CD) in Slovenska kinoteka.
 

 

Že vrsto let ni nobenega dvoma več, da med najbolj razburljive filme spadajo tisti, ki (nekateri očitno, drugi prikrito, tretji po naključju) brišejo meje med dokumentarnim in igranim. Kar je samo na videz v navzkrižju z veliko strožjo zgodovinsko mejo, češ, v starih časih gledalcev niso vlekli za nos, začenši s »prvim celovečernim dokumentarcem«, znamenitim Nanookom s severa (1921), ki je bil kljub pristnemu življenjskemu okolju dodobra odigran oziroma insceniran. Danes so tovrstne meje in »prevare« (razen faktografije) skoraj legitimne, marsikaterega gledalca zanima predvsem dobra zgodba, konkretneje, dobro povedana zgodba. Tudi v dokumentarcu, ki naj bi »zgolj« (ali predvsem) dokumentiral resničnost. Tega pri filmu ni, trdi Frederick Wiseman, eden najznamenitejših in najbolj cenjenih dokumentaristov, ki se po lanski obsežni festivalski retrospektivi letos vrača s filmom Berkeley. Vsak montažni rez, vsaka subjektivna odločitev, kaj od posnetega gradiva naj avtor zavrže in kaj v film vključi (ter v kakšnem vrstnem redu!), vse našteto je neposredno poseganje v resničnost. Kot npr. metoda Anje Salomonowitz; v njenih filmih nastopajo »igralci«, ki v okusno izdelanih mizanscenah uprizarjajo resnične izpovedi žrtev migracijske politike, kar pa filmu 727 dni brez Karama ne jemlje niti kančka angažiranega roba.

Tudi dokumentarci pripovedujejo zgodbe, resnice in laži; gledamo tudi komedije, romantične zgodbe in trilerje, pa navdušujoče protagoniste, o katerih bi morali poleg dokumentarca že zdavnaj posneti tudi igrani film. Ampak kaj se zgodi, če ta deluje kot prepričljiv dokumentarec? Kako gledamo na film, v katerem igralci čas in delovno okolje, kjer se gibljejo, tako ponotranjijo, da učinkujejo kot najbolj avtentična podoba? Takšen je italijanski TIR z glavnim junakom Brankom, čigar delavsko zgodbo bi marsikdo brez težav zamenjal za izbran primer dokumentaristike. Letošnji Festival dokumentarnega filma je poln bodisi karizmatičnih, »filmskih« likov, bodisi intrigantnih zgodb, ki se berejo kot napeta fikcija, npr. zgodba o iranski deklici Sepideh, ki želi poleteti med zvezde; o Benjaminu Murmelsteinu, maničnem, zgovornem pripovedovalcu z epskim zamahom iz Poslednjega krivičnika; o Paulu-Julienu Robertu, ki v Moji odsotni družini s pomočjo arhivskega gradiva sestavi neznano zgodbo svoje mladosti. Kadar arhivi izostanejo, se režiserji zatečejo k formalnim rešitvam, npr. Rithy Panh, čigar Slika, ki je ni nasilje Rdečih Kmerov ponazori z animirano-lutkovno rekonstrukcijo. Ti dokumentarci pripovedujejo, prav vsi z letošnjega festivala – tudi najbolj asketski – pa o čem govorijo.

 

Besedilo: Simon Popek, vodja filmskega programa CD

Podobne teme: