Berlinski Slovenci na potovanju po Kanadi
Najprej vsem našim novim prijateljem v Kanadi prisrčen pozdrav iz Berlina v imenu naše 17-članske skupine iz društva SLOVENIJA e.V., ki je imela to srečo, da vas je lahko obiskala v vaši novi domovini in se z vami spoznala. Vsem nam bodo doživetja s potovanja ostala v trajnem spominu in našla posebno mesto v mozaiku našega življenja.
Potovanje smo načrtovali že leta 2006, pa ga žal nismo mogli realizirati. Letos pa smo se odločili, da bomo to idejo uresničili, in tako je naša 17-članska skupina 8. septembra 2007 v poznih popoldanskih urah pripotovala v Kanado. Ko smo preleteli Atlantik, se je pod nami odprla pokrajina, ki je bila drugačna kot v Evropi. Prostrana dežela, skoraj vsa pokrita z gozdovi in tisočerimi jezeri, vmes pa dolge, bele ceste in ob njih tu in tam posejana majhna naselja. Sedaj vem, kako je videti polovica kvadratnega kilometra površine na prebivalca. Naenkrat so se pod nami pokazali Montreal, nato Quebec, Reka svetega Lovrenca, jezero Ontario in končno smo zagledali Toronto in njegov svetovno znani CN Tower. Toronto pomeni v prevodu »kraj za srečanja« in tako je v dobesednem pomenu tudi bilo. Komaj smo z avtobusom prispeli v naš Days Hotel Downtown v središču Toronta, že smo zagledali znana obraza Milene in Cirila Soršaka, ki sta nas že čakala. Poznana sta nam bila iz njihove knjige Slovenska folklorna skupina NAGELJ. Že prvo srečanje je bilo tako domače, kot da se poznamo že od nekdaj. Po kratkem klepetu sta gospa Milena in gospod Ciril vzela naše kovčke s folklornimi oblekami, ki sta jih shranila za nas, dokler se nismo vrnili s sedemdnevne krožne vožnje po Kanadi, in odšla. Po končani krožni vožnji smo namreč namenili še tri dni srečanjem s tamkajšnjimi delujočimi slovenskimi društvi oziroma s tamkaj živečimi Slovenci. Najprej pa je za našo skupino sledilo sedem zelo zanimivih dni.
Prvi dan smo si v grobem ogledali Toronto, ki je po številu prebivalcev le malo manjši od našega Berlina. Naprej smo se peljali ob jezeru Ontario čez Mississaugo in St. Catharines, kjer bi bili zelo radi obiskali društvo LIPA PARK, kamor nas je povabila gospa Francka Seljak. Organizatorji naše krožne vožnje nam, žal, tega niso omogočili, ker so bili z nami v avtobusu še drugi potniki. Nato smo pot nadaljevali prek mesteca Niagara-on-the-Lake ob jezeru Ontario, ki leži čisto ob meji z ZDA in je poznano kot glavno gledališko mesto Kanade, kjer se celo poletje odvijajo festivali. Jaz bi ga imenovala tudi »mesto cvetja«, ker je vse prekrito z rožami, ne le vrtovi in zelenice, temveč tudi cestne svetilke in semaforji.
Naslednja postaja so bili Niagarski slapovi, ki jih upravičeno prištevamo k največjim naravnim čudesom sveta. Ogledali smo si vse tri slapove in tudi dež ni mogel zagreniti našega navdušenja, ko smo se z ladjico »Maid of the Mist« peljali pod same slapove. To je bil zame višek doživetja. Kljub oblačilu, ki smo ga navlekli nase, smo bili vsi mokri, toda nihče se ni pritoževal, saj to pač spada zraven, če se slapovom toliko približaš. Dejstvo je, da če že imaš srečo priti enkrat v življenju na Niagarske slapove, se temu doživetju ne smeš odreči.
Zvečer smo se polni lepih vtisov vrnili v Toronto in naslednje jutro nadaljevali pot proti kanadskemu glavnemu mestu Ottawa, ki leži v vzhodnem delu Ontaria ob reki Ottawa, ki je mejna reka med provincama Ontario in Quebec. Mesto nas je navdušilo s svojo lepoto in znamenitostmi. Ogledali smo si Kanadski nacionalni muzej, kjer so med drugim razstavljene znamenitosti indijanskega naroda. Lahko rečem, da je to eno najlepših mest, kar sem jih do sedaj videla.
Naš naslednji cilj, Quebec, je bil približno 480 kilometrov oddaljen od Ottawe. Teh daljav v bistvu sploh nismo občutili, saj smo se med potjo večkrat ustavili. Poleg tega smo imeli zelo dobro vodnico, ki nam je celo pot kazala znamenitosti in razlagala zgodovino Kanade. Medtem smo tudi v avtobusu, kljub mešani publiki Nemcev, Avstrijcev, švicarjev in Slovencev, postali prava »klapa«. Tudi po Quebecu smo imeli krožno vožnjo in ogled prestolnice Vieux-Quebec, ki jo je Unesco imenoval za svetovni kulturni spomenik.
Tukaj so nas sprejeli in pozdravili v francoščini in občudovanja vredno je, s kakšnim ponosom v tem francosko-kanadskem mestu govorijo samo ta jezik. Lahko so nam vsem za zgled. Ogledali smo si tudi obnovljeno staro obzidje, Citadelo, Château Frontanac, pristanišče, tržnico domačih pridelkov in se prepustili čarom starega mesta s svojimi freskami, galerijami …
Pokukali smo tudi v indijansko trgovino in vse premalo časa je bilo, da bi si lahko vse ogledali. V Quebecu smo preživeli dva dneva, od katerih je enega skupina zainteresiranih izkoristila za ogled kitov, severno po Reki sv. Lovrenca. Resnično so jih videli z neposredne bližine. Ogledali so si tudi slap Parc de la Chute-Montmorency, visok 83 metrov, ki je višji od Niagarskih slapov. Obiskali smo baziliko sv. Ane, kjer potekajo romarska srečanja, in mestece Tadoussac, kjer je pristala prva evropska ladja.
Naslednji dan smo se zopet vsi skupaj odpeljali proti Montrealu, nekdanjemu olimpijskemu mestu. že daleč pred mestom smo zagledali olimpijski stolp. Peljali smo se mimo Olimpijskega mesta, kjer so leta 1976 stanovali olimpijski tekmovalci, in si ogledali olimpijski stadion ter olimpijski park. S posebnim vodičem smo si ogledali mestno jedro in se na kratko sprehodili po 30 km2 veliki podzemeljski pasaži, s trgovskimi centri in s podzemeljsko železnico, ki povezuje olimpijski del s središčem in z vsemi pomembnimi gospodarskimi ter bančnimi centri. Peljali smo se ob pristanišču in čez latinsko četrt. Ogledali smo si baziliko Notre-Dame-de-Montreal na Place d`Armes, ki je zgrajena vsa iz lesa. Ko stopiš v cerkev in greš proti oltarju, se ti zdi, kot da te ta vleče k sebi. Tak občutek dobiš zaradi rahlo padajočega dostopa do oltarja. Montreal je mešanica historičnega starega dela in moderne arhitekture s francoskim pridihom. Sedaj vem, zakaj mu pravijo tudi ameriški Pariz. Po napornem, zanimivem dnevu smo šli na večerjo, po njej pa z avtobusom na vrh hriba nad Montrealom, od koder se je odprl prečudovit nočni pogled na cel Montreal in okolico.
Po kratki noči smo že zopet sedeli v avtobusu, s ciljem ponovno v Toronto. Vmes smo se ustavili v Kingstonu na južnem delu oziroma na koncu Rideau Canala, ki povezuje jezero Ontaio z Ottawo. Tukaj smo si z ladje ogledali nekaj od 1700 manjših ali večjih otokov, ki so nastali na Reki sv. Lovrenca. Nekateri med njimi so naseljeni, drugi samo poraščeni z gozdovi. Videli smo tudi trdnjavo iz prve britansko-ameriške vojne, v kateri je danes vojaški muzej. Po 2400 kilometrih krožne vožnje ob Sv. Lovrencu in jezeru Ontario smo v petek, 14. septembra, pod večer prispeli spet v Toronto. Prisrčno smo se poslovili od našega voznika Kenna in vodnice Elisabeth, ki nam je s takim navdušenjem celih sedem dni razlagala o naravnih in zgodovinskih znamenitostih Kanade, pripovedovala razne anekdote o Indijancih, o živalih in drugem, da nam je s tem Kanado približala na še prav poseben način in se nam tako še bolj vtisnila v spomin.
Pol ure po našem prihodu sta nas v hotelu že čakala Milena in Ciril Soršak, ki sta bila glavna organizatorja srečanja in sta skupaj s predsednico društva SLOVENIJA e.V. Berlin, Ano Krener, načrtovala tridnevni program našega obiska med kanadskimi Slovenci. Z njima je prišlo še nekaj kanadskih Slovencev s svojimi avtomobili, ki so nas odpeljali v SLOVENIJA CENTER na sprejem k častnemu generalnemu konzulu Jožetu Slobodniku, ki nam je izrekel prisrčno dobrodošlico. Na naše veliko presenečenju nas je tu pričakalo večje število ljudi, ki so nas prijazno sprejeli. Nato nas je pozdravil Stane Kranjc, predstavnik slovenske skupnosti v Kanadi in član Sveta Vlade RS za Slovence po svetu. Na kratko je predstavil zgodovino kanadskih Slovencev, ki jih je po njegovem mnenju približno 40.000, ter ponosno poudaril njihovo organiziranost v 60 društvih, šestih župnijah in dveh domovih za ostarele po celi Kanadi, ki so vsi v lasti kanadskih Slovencev. Povedal je, da so Slovenci v Kanadi dosegli velike uspehe tudi na vodilnih delovnih mestih pri pomembnih kanadskih gospodarskih družbah. Potem je spregovoril predsednik VSESLOVENSKEGA KULTURNEGA ODBORA Marjan Kolarič, ki koordinira in organizira stike z domovino in je tudi veliko pripomogel k našemu obisku. Povedal je, kako važni so stiki z domovino, tako za Slovenijo kot za izseljence ali zdomce, kakor imenujejo nas v Nemčiji. Pozdravili smo se tudi s predstavnikom Vseslovenske kreditne banke in predstavnikom Krekove banke. Spoznali smo se tudi s predsednico društva SAVA iz Kitchenerja Marijo Prilesnik in z gospodom Letnikom, imenovanim tudi Captain John`s, z umetniškim slikarjem Mirom Koršičem in drugimi. Seveda nas je pozdravil tudi predsednik BELOKRANJSKEGA KLUBA Janko Bubaš, ki je z ženo Anico in ostalimi poskrbel za pogostitev nas vseh. Pripravili so bogat bife jedi in pijač. Zelo so se potrudili, za kar se jim najlepše zahvaljujemo. Našo skupino oziroma naše društvo SLOVENIJA e.V iz Berlina je na kratko predstavil nekdanji predsednik društva Martin šavrič. Povedal je, da smo mi drugače kot kanadski Slovenci prišli v tujino večinoma kot ekonomski emigranti. Naš namen je bil ostati v Nemčiji nekaj let in se potem vrniti zopet v domovino. Toda tudi nam so leta tekla in marsikdo izmed nas je že 40 let v tujini. Borili smo se, da so naši otroci imeli slovenski dopolnilni pouk, za aktivnosti v prostem času pa smo ustanovili naše društvo SLOVENIJA e.V., ki je letos praznovalo svojo 25. obletnico obstoja. Dokler so bili otroci majhni, so z nami redno zahajali v društvo, plesali folkloro, se v številnih sekcijah udeleževali športnih tekmovanj v Nemčiji in v Sloveniji s pobratenimi šolami. Vzgojili smo jim zavest, da vedo, kdo so, od kod izhajajo njihove korenine, da govorijo slovensko in poznajo slovensko kulturo in navade. Življenje v tujini pa naredi svoje in naš mladi rod se počasi trga od nas, kar doživljate tudi vi v Kanadi. Zato moramo storiti še več, da se ne bomo izgubili v svetu. Dosegli smo, da smo postali samostojni in bili sprejeti v Evropsko unijo, še naprej pa se borimo, da bi dokazali, »da nismo le številke, da smo ljudje«, na katere svet lahko računa. Pozno zvečer so nas naši gostitelji odpeljali zopet v naš hotel.
V soboto, 15. septembra, so nam Milena in Ciril Soršak, Janko Bubaš in Anica ter Tjaša Škof pokazali znamenitosti Toronta s krožno vožnjo z odprtim avtobusom.
Toronto ni samo največje kanadsko mesto in glavno mesto province Ontario, presenetilo nas je tudi z moderno arhitekturo in steklenimi nebotičniki, s parlamentarnimi poslopji, mestno hišo, finančnim predelom, univerzami, ogledali smo si tudi nakupovalni Eaton Center, China Town, staro tržnico, ki je bila včasih železniška postaja, katedralo, v kateri je deloval slovenski škof Baraga, St. James Cathedral … Z ladjo smo se peljali tudi na otok, odkoder smo imeli čudovit pogled na Toronto. Vmes pa smo šli na kosilo h gospodu Letniku na njegovo ladjo, ki je zasidrana na koncu najdaljše ceste na svetu, prečna cesta pa nosi njegovo ime: »Captain John`s Pier«. Ta Slovenec, ki je s 16 leti pobegnil v Kanado in ki je kasneje v Jugoslaviji kupil ladjo in z njo preplul cel Atlantik, nam je ravno na tej ladji pripravil veličastno gostijo, za katero ne najdem pravih besed, da bi jo lahko opisala. Povabili smo ga v Berlin in obljubil nam je, da se vidimo tam ali v Sloveniji. Najlepša hvala, Captain John, nikoli te ne bomo pozabili.
Zvečer pa smo šli na večerjo v CN Tower. Za rezervacijo je poskrbel Marjan Kolarič. CN Tower je s 553 metri trenutno druga najvišja prosto stoječa zgradba na svetu in predstavlja največjo znamenitost Toronta. Vsako leto privabi več kot dva milijona obiskovalcev z vsega sveta, to je več, kot je prebivalcev cele Slovenije, in med njimi smo bili letos tudi mi. V vrteči krogli je restavracija, v kateri smo preživeli nepozaben večer. Medtem ko smo večerjali, smo si lahko ogledali panoramo Toronta z vseh strani. Po obisku v CN Towerju nam je Marjan Kolarič pokazal še najmodernejšo hokejsko dvorano, katere streha se po potrebi odpira in zapira.
Polni vtisov celega dne so nas naši spremljevalci pozno zvečer zapeljali v naš hotel. Vsem se prav lepo zahvaljujemo in upamo, da vam to lahko nekoč povrnemo v Berlinu.
V nedeljo, 16. septembra, so naši neumorni prijatelji ponovno prišli ter nas zapeljali na obisk k primorskemu društvu SIMON GREGORČIČ. Močno smo bili presenečeni nad vsem, kar smo tam videli. To ni bila samo dvorana, to je bil cel park z letoviščem. Povedali so nam, da so vse to kupili in zgradili Slovenci sami. V dvorani je bila najprej maša, zatem pa kosilo. Po kosilu pa se je pričela prireditev »Vinska trgatev«. Organizatorica prireditve Franka Anderson nas je prisrčno sprejela in nas predstavila občinstvu. Ker je bilo lepo vreme, je bila prireditev na prostem. Najprej je nastopila številčna otroška folklorna skupina NAGELJČKI, ki jo vodi Irena Soršak. Zaplesali so več plesov in publika jim je navdušeno zaploskala. Po nastopu je bil najprej ples, nato pa je sledil nastop naše folklorne skupine SLOVENIJA e.V. Berlin. Zaplesali smo tri splete, ki jih je pripravila Anica Zakrajšek, na harmoniko pa nas je spremljal naš harmonikar Alojz Kuder.
Nekateri od nas smo tukaj srečali tudi bližnje ali daljne sorodnike, kar je obisk še bolj popestrilo. Mnogi so o našem obisku izvedeli po radiu in tako je prišlo tudi do nepredvidenih srečanj. Vsem zaslužnim smo se po nastopu najlepše zahvalili in jim predali majhna darila v spomin na naše društvo SLOVENIJA e.V. Berlin ter na naše srečanje. Tukaj smo spoznali tudi glavno urednico revije Glasilo Cvetko Kocjančič, ki bo poskrbela, da bo ta moj članek prišel do vas. Držimo pa pesti za njenega moža Alojza, da bi čim prej ozdravel. Da pa ne bi šli po prireditvi prezgodaj spat, sta nas naša prijatelja Janko in Anica Bubaš povabila še na svoj dom, kjer smo v veseli družbi ob jedači in pijači čisto pozabili na uro in na to, da morajo »nekateri« drugi dan v službo. Hvala za pogostitev in za vaše razumevanje, pa ne zamerite nam.
V ponedeljek, 17. septembra, smo obiskali SLOVENIJA CENTER, kjer so tudi prostori društva NAGELJ. Milena in Ciril Soršak sta nam s ponosom pokazala, kam sta vlagala svojo ljubezen in trud, Ciril je med pripovedovanjem ves žarel. Tu sta še slovenska župnija in cerkev Marije Pomagaj, ki smo si jo tudi ogledali, tamkajšnji župnik pa nam je predstavil kratko zgodovino Slovencev in njihovega delovanje v tem predelu Kanade. Ogledali smo si tudi slovensko župnijo Brezmadežne. Obe župniji imata tudi dvorano za prireditve in športno dvorano. Društvu NAGELJ želimo v prihodnje veliko uspeha, posebej njihovi številčni otroški in mladinski folklorni skupini NAGELJČKI, in upamo, da jih bomo lahko še kdaj videli, mogoče čez dve leti v Nemčiji ali v Sloveniji. In mogoče se boste tudi »tastari« zopet podali na plesišče …
Opoldne smo šli na kosilo v kitajsko restavracijo. Poskusili smo vse, bolje rečeno, veliko, ker vsega se pa le ni dalo. Zraven smo popili še dobro kapljico, s katero nas je pogostil naš prijatelj Janko Bubaš. Popoldne smo obiskali še DOM LIPA, slovenski dom ostarelih. Nekateri so sedeli na stolih, drugi v vozičkih. Eni so nas radovedno gledali, drugi so apatično strmeli v nas. Zaplesali in zapeli smo jim v narodnih nošah. Potem pa smo zaplesali še z njimi, kolikor se je pač dalo. »Ne vem, če bom lahko plesal,« mi je dejal 90-letni gospod, pa sva poskusila. Nato sem ga vprašala, če bova še enega, pa sva ga res … Nikoli ne bom pozabila žarečih in solznih oči teh ljudi. Zgubane roke so segale po mojih rokah, ko sem šla med njimi, in me vlekle k sebi. Kaj jim je pomenil naš obisk, naš ples, naša pesem, stisk roke, poljubček na lice? Imela sem občutek, da so veseli vsakega pogleda, vsake tople besede, ki jim je osebno namenjena. Vidim solze, ki tečejo po licih, in usta, ki se kljub solzam smehljajo. So bile to solze sreče ali žalosti? Smo jim za trenutek obudili spomine na domovino ali jim vzbudili hrepenenje po domu? Tega nam niso povedali, govorili so le, od kod prihajajo. Mislim in upam, da smo jim z našim obiskom polepšali dan. Imajo lep dom, tudi tega so kupili oziroma zgradili Slovenci sami. Upam, da se ti starostniki zavedajo, da so ga delno zgradili sami in da zato to ni navaden dom, saj je zgrajen z ljubeznijo do domovine Slovenije in da jim je zato bivanje v njem lepše.
Imeli smo le še čas, da se vrnemo v hotel po naše kovčke. Poslovili smo se od naših prijateljev, ki so nas pripeljali v hotel, in sedaj smo tudi mi le s težavo zadrževati solze. Ob 23. uri smo iz zraka še zadnjič pomahali Torontu in vsem vam, ki ste se toliko trudili z nami in nam te dneve spremenili v nepozabno doživetje, res iskrena hvala.
Radi bi se še zahvalili vsem, ki ste kakor koli pripomogli, da je prišlo do tega srečanja, vsem, ki ste nas prevažali in skrbeli za nas, da smo se imeli med vami tako lepo. Ne naštevam rada imen, ker ne želim koga pozabiti in to se prav rado zgodi, toda kljub temu čutim, da je prav, če omenim nekaj ljudi, ki so k realizaciji tega srečanja največ prispevali. Za stike s kanadskimi Slovenci Ani Kraner, nato pa Mileni in Cirilu Soršaku, ki sta načrtovala in v celoti uresničila zastavljeni načrt od prve do zadnje minute našega bivanja med vami, in seveda Marjanu Kolariču. Pa Janku in Anici Bubaš, ki sta bila vse dni z nami in nam s svojo gostoljubnostjo polepšala te nepozabne dni. Gospodu Letniku hvala za pogostitev na njegovi ladji, Miru Koršiču za slike, ki nam jih je podaril ob slovesu, Tjaši Škof za profesionalno vodenje po Torontu in kot že rečeno vsem ostalim, ki ste se trudili ter nam pomagali in tako popestrili naše dni v Kanadi. Srečni in polni vtisov smo se vrnili v »naš« Berlin in v naslednjih dneh govorili le še o Kanadi. Mislim si, da je marsikomu žal, ker ni šel z nami. Nikoli vas ne bomo pozabili in upamo, da vas kdaj pot zanese tudi v naš Berlin, prišli boste k prijateljem. Pregovor pravi, da je Berlin vreden enega obiska, pridite in prepričajte se, veseli vas bomo.