Kulturni most med občinama Velike Lašče in Lützelflüh

Občina Lützelflüh iz doline Emmentala (poznana po svojem ementalskem siru) pripravlja vsakih pet let svojo obrtniško razstavo, kjer se lahko predstavijo njeni obrtniki , podjetniki in društva – letos v času od 7. do 9. septembra pod naslovom FURORE 2007. Za popestritev razstave so povabili pobrateno občino Velike Lašče, da se delno predstavi s svojimi obrtniki in njihovimi proizvodi, s svojo kulinariko in slovenskimi vini. Na pobudo Milana Greinerja je kot posebnost bila pripravljena predstavitev značilne slovenske kuhinje in to v hotelu/restavraciji „Ochsen" pod strokovno izvedbo evropsko poznane kuharice Vanje Damjanič, lastnice gostilne „Pri Kuklju" iz Velikih Lašč, ki je na evropskem tekmovanju v Brüsselu že dobila zlato medaljo ( www.prikuklju.com).

Ker je občinska razstava s sodelovanjem Slovencev iz Velikih Lašč dobila tako dober odmev s strani vseh Švicarjev (razstavljalcev in obiskovalcev) ter medijev (radio in trije časopisi) lahko rečemo, da niso promovirali samo svojo občino, temveč še posebej našo državo Slovenijo. V nadaljevanju naj damo besedo sodelujočim te razstave:
 

POZDRAVNE BESEDE ŽUPANA VELIKIH LAŠČ, tiskane v lokalnem časupisju in internem časopisu obrtniske razstave

Spoštovana predsednica občine Beatrice Stettler, predsednica društva Verein Kulturbrücke Velike Lašče – Lützelflüh Marianne Flückiger, spoštovani švicarski prijatelji iz pobratene občine Lützelflüh.

Najprej bi se rad prisrčno zahvalil organizatorjem za povabilo na vašo letošnjo obrtniško razstavo. Po izmenjavi nekaterih aktivnosti na različnih področjih se je postopoma gradil in utrjeval »Kulturni most« med občinama Lützelflüh in Velike Lašče. Sodelovanje na področju kulture, glasbe, kmetijstva, šolstva in politike je pripomoglo, da je bil pred leti podpisan akt o pobratenju dveh občin. V obeh občinah sta bili ustanovljeni tudi dve društvi, ki nadaljujeta aktivnosti medsebojnega sodelovanja. Konkretna dejanja pa so tista, ki nek podpisan dokument udejanjajo v praksi. Zato v vašem povabilu na obtniško razstavo vidim priložnost, da s predstavitvijo naših kulinaričnih specialitet, predstavitvijo nekaterih obrtniških oziroma rokodelskih dejavnosti nas še bolje spoznate. Naša domača, slovenska glasba, pa naj ponese v vaša srca radost in veselje.

Vsem vašim obrtnikom želim veliko poslovnih uspehov z željo, da se ob podobni priložnosti predstavijo tudi v naši občini Velike Lašče,

Obisk in predstavitev Velikih Lašč ter naše Slovenije na obrtniški razstavi od 6.9.2007- do 9.9.2007

V mesecu marcu 2006 je naše društvo Kulturni most od društva Kulturni most (Kulturbrücke) Velike Lašče – Lützelflüh prejelo vabilo, naj se v septembru 2007 udeležimo obrtne in podjetniške razstave, ki jo bo organizirali Društvo podjetnikov Lützelflüh. Vabilo smo sprejeli in s pomočjo Občine Velike Lašče pričeli z organizacijo obiska. Na sejmu smo želeli predstaviti nove in tradicionalne oblike obrti in podjetništva, slovensko kulinariko in turistično ponudbo. Po mnogih pogovorih smo naše sodelovanje in naš prispevek k obrtni razstavi FURORE 2007 razdelili in ga uspešno uresničili v prvem tednu letošnjega septembra.

– Ekipa gostilne Pri Kuklju pod vodstvom Vanje Damjanič je od četrtka, 6.9.2007 do nedelje 10.9.2007 v restavraciji Ochsen v Lützelflühu predstavila dobrote svoje kuhinje in slovenska vina.
– Lesna galanterija Oblak iz Stop je na razstavi predstavila različne lesene izdelke, od tradicionalnih lesenih žlic, čebularic do estetskih kruhovnikov iz svojega proizvodnega programa.
– Steklarstvo Hren iz Gradeža je predstavilo unikatne izdelke iz stekla.
– Društvo za ohranjanje dediščine Gradež je predstavilo pletenje košar, ročno izdelovanje zobotrebcev in shranjevanje sadja po starih tehnologijah.
– Za kulinarično ponudbo pod šotorom na razstavnem prostoru smo poskrbeli člani društva Kulturni most in članice društva Podeželskih žena Velike Lašče. Obiskovalcem razstave smo ponujali krožnik na žaru pečenih »čebularjev« s prilogami: idrijskimi žlikrofi, pisanim kruhom, hrenovo omako, slovenska vina, potico, drobno pecivo, okrepčilen požirek medenega žganja in borovničevca.
– Vsem zainteresiranim smo delili turistične prospekte Občine Velike Lašče in Slovenije, pripovedovali o lepotah naše države in velikolaške dežele.
– Dogajanje na naši stojnici in na prostoru celotnega sejma, ter v restavraciji Ochsen je popestril Ansambel Roka Žlindre, ki je požel povsod velik aplavz. Igrali so več kot eno uro na otvoritvi in pozneje še v velikem šotoru. V nedeljo so imeli matine koncert v velikem šotoru.

Pri pripravah so ves čas z nami sodelovali člani švicarskega društva Kulturni most in Milan Greiner z ženo Heidi. Postavili so nam dva šotora in izmenično dežurali na naših stojnicah.
Ves čas trajanja sejma in razstave, od otvoritve v petek zvečer, do zaključka v nedeljo ob petih popoldne, smo imeli na «slovenski stojnici« veliko obiskovalcev. Obiskovali so nas tudi Slovenci živeči v Švici, predstavniki slovenskega veleposlaništva v Bernu z gospodom Brankom Zupancem na čelu, predsednica občinskega sveta Lützelflüh gospa Beatrice Stettler in predsednik občine g. Christian Nussbaum. S svojo prisotnostjo smo popestrili dogajanje na sejmu in z vseh strani doživljali odobravanje in prijazne odzive.

Letošnji obisk Švice je bil organizacijsko zahteven in deloven. S področja kulture, pevskega, glasbenega in šolskega povezovanja smo stopili na področje gospodarstva in turizma. Vsem članom štiridesetčlanske odprave se v imenu koordinatorja obiska Društva kulturni most Lützelflüh – Velike Lašče zahvaljujem za dobro pripravo obiska, dobre ideje in požrtvovalno delo. Posebna zahvala pa velja Milanu Greinerju, ki je bil ponovno gonilna sila celotne organizacije.
Seveda obisk ne bi bil možen brez finančne podpore Občine Velike Lašče. Pod vodstvom župana Antona Zakrajška nadaljuje povezovanje med Velikimi Laščami in Lützelflühom, ki ima po enajstih letih že svojo zgodovino in postaja tradicionalno. V imenu vseh udeležencev letošnjega obiska se iskreno zahvaljujemo.

 
Razstava je bila živa

Znanka me je te dni vprašala: »Kako sta se imela v Švici?«
»Super, garali smo kot norci;« sem odgovorila.
»Čisto nič ne razumem. Kaj niste šla na izlet?«
Kakor se vzame. Zame so vse druge oblike obiskov tujih dežel bolj zanimive, kot z agencijo, vodiči in hoteli.

Tokrat pa je bila to posebna izkušnja. Vse tri dni v Švici sem večino časa prebila na stojnici ob kuhanju idrijskih žlikrofov, rezanju paradižnikov in čebule, kruha in potice, pomivanju in pogovorih. Podobno, kot delam to doma iz dneva v dan. Toda to početi na ulici nekega švicarskega kraja res ni čisto vsakdanja stvar.

Dobro, da je bila v času našega odhoda v Švico še zgodnja ura in je Velike Lašče prekrival jutranji mrak. Pred gasilnim domom je stal pripravljen avtobus, okrog pa polno neobičajne prtljage: škatel in zabojev, posode, košar s suhim sadjem ter glinastih modelov s pečenimi poticami, celotno ozvočenje ter inštrumenti ansambla in seveda kovčkov z osebno prtljago. Šoferja sta nekako uspela stlačiti v prtljažni prostor večino stvari, z ostalim pa smo zapolnili vse možne kotičke na avtobusu za, med, pod in nad sedeži. Irena, srce in motor te odprave je nekaj dni pred odhodom izjavila, da bo zelo srečna, ko bo vse naložene in bomo krenili, še bolj pa, ko se bomo vrnili nazaj. Delno se ji je ta želja ob tem uresničila, do drugega dela sreče pa je bilo še nekaj dni. Ko je avtobus končno odpeljal, je bilo že čisto svetlo. Tako je začel minevati dan ob mirni vožnji proti mejnemu prehodu in naprej proti Benetkam, pa skozi dolgočasno Italijo. Naenkrat pa novica: »Oblakovim se je s kombijem zataknilo na švicarski meji, ne spustijo jih brez carine«. Kako bo z nami, nas zaskrbi. Švicarski cariniki so dosledni in jih ne zanimajo naši kulturni mostovi. No strah je bil odveč, pustili so jih čez mejo in v našem avtobusu je s cariniki opravil kar naš šofer sam, čeprav je bil prtljažni prostor poln.

Tako kot po navadi smo na cilj prispeli z enourno zamudo in dobro, da so se Švicarji tega že navadili. Pripravili so nam prisrčen sprejem v župnijski dvorani v Grünenmattu z dobrodošlico in pozdravom. Po večerji pri gostiteljih se je prilegel počitek, ki pa ga je le malce motila skrb, kako bo v naslednjih dneh. Naša gostitelja Andreas in Kristine sta nas v petek dopoldne odpeljala na kmetijo Andreasovega brata. Z ženo sta ravnokar na njivi nedaleč od hiše pobirala krompir. Ob njiju pa so se pasle krave. Opazila sem zgaran obraz in roke obeh ter njuno zagorelo polt, ki so posledica trdega kmečkega dela. Tako je v Švici, tako je v Sloveniji, tako je tudi drugje. Ko smo se okrog poldne zbrali v Lützelflühu na ulici, kjer naj bi bilo naše mesto na sejmišču, je sprva zavladalo malo zmede. Kmalu pa smo se ob pomoči naših Švicarjev znašli. Do otvoritve ob 17. uri so bile stojnice pripravljene. Pohiteli smo na otvoritveni prostor, kjer smo bili priče kar precej besedam, ki so bile posvečene Slovencem, ki tokrat sodelujemo na njihovi obrtniški razstavi. Presenetila me je zbranost množice ob naši predstavitvi, brez govorjenja in ropotanja s kozarci in steklenicami. V imenu župana naše občine je spregovorila predstavnica občinskega sveta Ladka Deterding ter županji Lützelflüha izročila darilo – čudovito stekleno uro izdelek steklarstva Hren. V imenu našega Društva kulturni most Lützelflüh – Velike Lašče pa je pozdravila navzoče predsednica Irena Indihar ter izročila darilo – sliko z izdelano idrijsko čipko medveda, ki je simbol mesta Berna.

Tako se je sejem začel. Ljudje so se ustavljali ob naših stojnicah, se zanimali za našo ponudbo, pokušali aperitiv, pecivo in Vanjino pehtranovo potico, kupili pa bolj malo. Ta večer se je nam zdelo, da naša kulinarična ponudba zanje ni preveč zanimiva. Gostitelji so nas tolažili, da bo naslednji dan čisto drugače. Ustavil se je tudi mož po službeni dolžnosti, sanitarni inšpektor. Zanimale so ga predvsem sestavine peciva in potic. Evgen, ki mu nemščina gladko teče, je hitel zatrjevati, da nikjer ni sledu mleka, ampak le voda in mož je bil zadovoljen. Zahteval je le še, da je hrana na servirnem pultu pokrita s folijo in da je pri vsakem pecivu pinceta za jemanje. Kar dobro smo jo odnesli, če pomislim, da so pred nekaj dnevi ameriške turistične agencije opozarjale svoje turiste, da v Sloveniji obstaja nevarnost okužb s salmonelo, malarijo, tifusom in hepatitisom B.
Obiskal nas je tudi odpravnik poslov slovenske ambasade v Bernu gospod Branko Zupanc, ter prijazno pokramljal z nami. Ustavilo se je veliko švicarskih Slovencev in tudi nekaj Hrvatov. Pri slehernem je bilo čutiti, da je našel košček doma, saj so nekateri prišli iz zelo oddaljenih krajev Švice.

V soboto je bila slika zares drugačna. Že dopoldne so se trli ljudje okrog slovenskih stojnic. Privabili so jih lepi leseni in stekleni izdelki obeh naših obrtnikov, člani društva z Gradeža ter podeželske žene iz Velikih Lašč so jim prijazno ponujali pecivo, potice in suho sadje ter prikazovali izdelovanje zobotrebcev in pletenje košar. Na naši stojnici pa so se lahko pokrepčali z mesnimi kroglicami imenovanimi »čebularji«, pravimi Idrijskimi žlikrofi, pisanim kruhom in prilogami. Zraven je bila pestra ponudba različnih slovenskih vin pa seveda brezalkoholnih pijač. Zlasti v času okrog kosila ni bilo moč napeči dovolj hitro, a ljudje so bili potrpežljivi. Vsi smo morali krepko poprijeti za delo in šlo nam je dobro od rok. Vso ponudbo so popestrili še fantje ansambla Roka Žlindre s svojimi poskočnimi vižami, ki so igrali ob nasi stojnici. Obenem so igrali po celem razstaviscu, v velikem šotoru in v restavraciji Ochsen.
Ob 10.00 uri zvečer, ko se je sejem za ta dan zaključil, smo bili utrujeni, a zadovoljni.

 
V nedeljo je bilo podobno. Zmanjkalo je praktično vse hrane, preden je bil sejem zares zaključen. Pospravljati je bilo seveda mnogo lažje, kot pred tremi dnevi pripravljati. Naša šoferja sta z lahkoto zložila vso prtljago v avtobus. Še prisrčno slovo od naših gostiteljev, zaključna viža ob kateri smo se nekateri celo zavrteli in že je zabrnel motor avtobusa. Z dobrim občutkom in lepimi vtisi smo zapuščali Lützelflüh in Švico. Ireni pa se je izpolnil še drugi del želje.

»Ko se srečamo naslednjič, ne bomo več toliko delali kot smo sedaj,« je ob slovesu dejala predsednica švicarskega društva Kulturbrücke Marianne Flückiger. Vzeli bomo nahrbtnike in švicarske klobase, ter jo mahnili v hribe. Morda, kdo ve.

Pomembno je, da je ta projekt v celoti uspel in da smo v Švici več kot solidno predstavili ne samo naš kraj, ampak kar del Slovenije. Kot naključno zbrana ekipa smo se zelo dobro ujeli. To je bil zares izziv, kot je dejal profesor kulinarike na Srednji gostinski šoli Ljubljana g. Jure Munda, ki nas je zelo podprl s svojimi nasveti in predlogi ter posodil del svojega kuharskega inventarja, brez katerega bi težko opravljali svoje delo na stojnici. Najvažnejše pa je, da smo se srečno vrnili k svojim domačim, ki so nas vse dni potrpežljivo čakali.

RED JE RED

Jerica in Janez sta stanovala pri gostiteljih, ki so imeli hišo zraven šole. Pa ju je nagovoril desetletni fantiček: »Kam bi pa vidva rada?

»Midva sva pa turista in sva prišla na sejem v Lützelflüh,« mu pojasnita.

»A tako, » se je začudil fantič. »Potem sta pa gotovo iz drugega kantona.«.

»Ne, sva iz druge države« mu zopet pojasnita.

»Če gresta v Lützelflüh, morati iti po ulici naravnost, pa pri semaforju desno …,« jima je razlagal pot do tja. »Po travi pa ne smeta hoditi,« je še dodal.

Ni kaj, švicarski občutek za red je zasidran že v majhnih otrocih.

MOJA PRVA KOŠARA

Ko smo v nedeljo pospravljali, se je pojavila košara, ki je prej ni bilo. Nismo mogli ugotoviti čigava je, naša ali od Švicarjev. V tem pride Andrej, naš nesojeni mojster za pletenje košar in se pohvali, da je to njegova prva košara v življenju. »Nikoli prej nisem imel časa, da bi to delo dokončal. Tu pa tri dni nisem imel početi nič drugega, kot plesti košaro.«

Recimo, da je s svojo prvo košaro, ki jo je izdelal v Švici pred množico mimoidočih ljudi, opravil mojstrski izpit.

Moj pogled na »izlet«

Odpravila sem se z mešanimi občutki. Zame je bilo prvič. Vendar me je kolesje dogajanja hitro potegnilo v svoj tir.
Po opravljenih protokolarnih obveznostih ni bilo časa za sprostitev. Vem, da se bo med ljudmi za potovanje v Švico še vedno uporabljal termin IZLET. Vsi, ki smo bili udeleženi pa vemo, da je bil to delovni obisk, lahko rečem – garaški obisk.
Zato ob tej priložnosti izrekam vse priznanje organizatorjem, vsem društvom, ki so sodelovala, podjetnikom in posameznikom. V Švici smo dostojno zastopali ne samo občino Velike Lašče, temveč tudi Slovenijo in Slovence, saj je po besedah predstavnika našega veleposlaništva v Bernu medobčinska povezava Lützelflüh – Velike Lašče edinstven primer sodelovanja na meddržavni ravni.
Vračala sem se z najlepšimi občutki, ponosna na vsakega od vas, spoštovani soobčani.

DNEVI SLOVENSKE KUHINJE v Lützelflühu od 6. do 9.septembra 2007

Priprave so potekale že od avgusta, ko smo določili in preizkusili jedilnik, določili ceno posameznih jedi in menijev s pomočjo gospoda Milana Greinera in njegove žene Heidi. Gospod Ueli Augstburger, lastnik hotela in restavracije Ochsen v Lützelflühu, je za slovenske dneve določil zelo optimalne (ugodne) cene, zato je bila prireditev „Dnevi slovenske kuhinje" tako uspešna. Nakup in priprava živil in materiala v Sloveniji je zahtevala veliko časa.

 

Krenili smo proti Švici v sredo zelo zgodaj zjutraj. V Lützelflüh smo prispeli že po 12. uri. Sledila je nabava živil in materiala z g. Ulijem Augstburgerom v nakupovalnem centru namenjenem gostinskim obratom. Presenečeni smo bili nad ogromno izbiro koncentratov za omake, ki jih restavracije veliko uporabljajo.

DNEVI SLOVENSKE KUHINJE so bili za restavracijo nekaj novega. Začeli smo z muko, saj je bilo na istem mestu zbranih skupina sedmih in ne samo štirih slovenskih kuharjev, ker so v restavraciji gostom ponudili slovensko in švicarsko hrano.
V delo smo se vključili idealno, glede na stisko s prostorom, delovnimi površinami in pripomočki. Ekipe so se dobro dopolnjevale in uskladile pri kuhi in pripravi slovenskih tradicionalnih jedi. Komunikacija (nemško-slovenska) je potekala brez problemov, posledično zaradi skupinskega dela in občutka pripadnost Evropi, tudi med švicarskimi kuharji.

 

 
Med samim sodelovanjem smo opazili veliko razlik v pripravi in organizaciji v kuhinji, načinom priprave hrane. Navdušeni pa smo bili nad vajenci, mladimi upi kuhinje, ki so veliko bolj spretni in bogati znanja, posledično zaradi drugačnega načina izobraževanja v gostinskih šolah. Strokovna šola kuhanja v Švici je tako kvalitetna, da vajenci znajo več, kot pa pri nas po končani šoli.

Razlike oz. boljši pogoji za gostinske obrate so v Švici zelo vidni. Zakonodaja o začasnem delu in pomoči je dodelana, v smislu, da lahko zaposliš več delavcev za manj časa, tako so urniki fleksibilni in prilagojeni delodajalcu. Ob večji kapaciteti gostov tako imenovanih »špicah« dela veliko več zaposlenih, ki so zaposleni tudi samo za 2 ali 3 ure.

Prvi sprejem in pogostitev s slovensko kuhinjo, ki smo ga pripravilili, je bil namenjen 45 članom Rotary kluba iz Emmentala. Izbor jedi v šestih hodih je člane presenetil in navdušil nad slovensko kulinariko in nad slovenskim vinom. Nad jedmi pa so se navduševali tudi Slovenci živeči v Švici, ki so prisli celo iz oddaljenih krajev Švice, kot St. Gallen, Luzern, Zürich, Ženeva itd. Nad obiskom smo bili vsi presenečeni, postregli smo preko 300 obrokov. Presenetilo nas je navdušenje nad slovensko kulinariko, ki so jo pokazali Švicarji v tej lepi in urejeni alpski deželi Švici. Posebna čast nam je bila, da smo lahko tudi gostili začasnega odpravnika poslov veleposlaništva Republike Slovenije, g. Branka Zupanca iz Berna.

Prostega časa skoraj ni bilo. Ogleda sirarne v Afolternu, kjer so Velikolaščani lahko sami ročno pripravljali emmentalski sir, sta se udeležila samo Peter in Ana, da sta ostalim poročala o obisku in uspehu proizvodnje lastnega sira, ki ga bo prinesel v Velike Lašče g.Greiner komaj v začetku prihodnjega leta, ker mora sir nekaj mesecev zoreti. Dolina Emmental je svetovno znana, zaradi sira ementalerja. Sir še vedno izdelujejo po »tradicionalnem« postopku, s pomočjo strojev za mešanje mleka, sirotke in skute. Kvaliteta sira je odvisna od temperature mleka pri sirjenju, časa ležanja, od zeliščnega premaza. Po koncu predstavitve je sledila degustacija sira. Pravi gurmani pa so si lahko kupili zalogo v specializirani trgovini poleg sirarne.
Obrtniško razstavo v centru vasi smo samo na kratko obiskali. Velikolaške stojnice so bile bogate s kulinariko in tradicijo rokodelskih spretnosti velikolaškega okraja.

Posebno zahvalo in pohvalo smo prejeli od lastnika hotela in restavracije g.Uelija Augstburgera, ki je s tesnim sodelovanjem z našim rojakom Milanom Greinerom iz Berna poskrbel za uspešno sodelovanje med pobratenima občinama, oziroma z našo skupino „Pri Kuklju" iz VL. Ob zaključku se je vsa družina in zaposleni prisrčno poslovila od nas.
Obljubili smo bodoče sodelovanje in g.Ueli Augstburger bo, kot je obljubil, prišel že drugo leto v Velike Lašče, ob jubileju 500-letnice reformatorja Primoža Trubaja, kjer bo predstavil švicarsko kuhinjo. Za vse nas in Švicarje je bilo toliko novih izkušenj, ki obenem bogatijo Evropo in nas osebno povezujejo.

Enajst let po začetku »kulturnega mostu« dveh občin (Lützelflüh v Švici in Velike Lašče v Sloveniji)

Kot upokojena lektorica bernske univerze (1981-1998) za južno-slovanske jezike ter slovenščino se spominjam, kako sem se sama odločila graditi literarni most med Gotthelfom in Levstikom, ki sta oba zaznamovala svoji državi in sta bila sodobnika. Torej pogoj za kulturno sodelovanje je bil možen! Gospod Milan Greiner je priskočil na pomoč in na Prešernov dan leta 1996 smo javnosti prvič predstavili prevod Levstikovega Martina Krpana v švicarski dialekt v uradnem univerzitetnem programu za celo bernsko javnost. Kolegice bernske univerzitetne ženske so se odzvale in odločile kvaliteto narečnega prevoda za tisk.
Iskala sem švicarskega sponzorja, ki je omogočil natis knjige – prve in edine v švicarskem bernskem dialektu v Sloveniji! (podatek iz NUK-a, Ljubljana). Iz tega enoletnega kulturni-literarnega napora (delo je z mojo pomočjo mojstrsko opravil slišatelj 68-letni pastor reformirane cerkvene občine) se je razvil most prijateljstva, ki povezuje izmenjave obeh občin zdaj že enajst let in pomeni učni proces za obe strani, ki se tako kulturno bogatita (izmenjave učiteljev, kmetov, učencev, itd.so se že zvrstile v preteklih desetih letih po tem mostu).

Zdaj v letu 2007 so Velike Lašče za jubilej ponovno imenitno prikazale svojo obrtno iznajdljivost, inovacijo in kreativno fantazijo pridnih Dolenjk in Dolenjcev. Domača gostilna »Pri Kuklju« je okusno gostila s slovensko kuhinjo in spretno sodelovala v švicarski kuhinji lokalnega hotela »Ochsen« (Pri volu). Pohvaliti moram izredno iznajdljivost članov društva Kulturni most v Velikih Laščah, ki so v lepo prepoznavni obleki enotno zastopali svojo občino. Prinesli so nam tudi najnovejšo turistično dokumentacijo o Sloveniji (natisnjeno junij 2007) in so izredno lepo predstavili tudi svojo občino z dobrim novim prospektom. Kot se spodobi za goste so občini gostiteljici Lützelflüh in njeni županji podarili izdelek umetniškega steklarstva v obliki ure (dati drugačno uro Švicarjem pomeni korajžo!) in gospe Marianne
Flückiger, predsednici društva Kulturni most iz Lützelflüha pa lepega klekljanega medveda, ki je simbol kantona Bern. Oboje je zelo domiselno s strani gostov in tudi hkrati prava slovenska kulturna dediščina glažut in čipkarstva, ki so jo gostje gotovo izbrali po treznem preudarku! Hvala, da ste nam prikazali nov polet privatne male obrti, ki je spet zaživela na Slovenskem.

Pričakujem, da so gostitelji bili presenečeni kot mi rojaki in da bodo radi povrnili prijazno povabilo z enako pozornostjo v prihodnjem letu, ki bo za Velike Lašče jubilej 500-letnice reformatorja Primoža Trubarja. To bo praznik cele Slovenije in prepričana sem, da se je z obiskom v Švici »Trubarjeva občina« že tako izurila, da bo zlahka sprejela še mnogo gostov v svojo vas. Za majhno podeželsko občino je to nedvomen napor, ko bo svoj trud dala na razpolago celi državi. Ali bo dobila primerno priznanje za to nacionalno kulturno nalogo?
To bo tudi v letu slovenskega predsedovanja EU, kar je še dvakrat bolj pomembno.

Za nas slovenske rojake v Švici je bil torej ta obisk zelo prijeten in zdaj se mi zdi, da je uresničen moj sanjski projekt: »Rojaki srečajo rojake«. Če bi delali anketo, kaj so rojaki na srečanju pripovedovali in kaj so spraševali, bi to bilo zelo koristno gradivo za periodiko Slovencev po svetu . Vsekakor je potrebno, da se tako trden most evropskih občinskih partnerstev predstavi v medijih, da bodo tudi v Sloveniji spoznali, kako je koristno trdo delati doma in skupaj z rojaki v tujini, da tak projekt lahko uspe.

Pri švicarski sekciji Sveta občin in regij Evrope v Lausanni »čaka« v zadnjem času polno centralnoevropskih občin na partnerstva (vpogled na medmrežju) s Švico: mi smo jih torej prehiteli! Zato želim, da bi društva »Kulturni most« razmišljala o stanju čez 5 ali 10 let, da bodo mlajše generacije deležne pridobitev, ki so jih predniki uspeli uresničiti: to velja za Slovenijo enako kot za Švico! Letošnji udeleženci obrtnega sejma so delali v timu in se tako še bolj zavedali pomembnosti skupnega dela in skupnih uspehov. Moram reči, da sem bila zelo presenečena, ker je opaziti velik napredek v enajstih letih grajenja mostu: zdaj so zelo profesionalno izpeljali ves projekt. V letu 2008 si želimo še srečanja z ostarelimi vaščani v Velikih Laščah, ki zdaj niso mogli zraven, pa so tudi oni polagali prve temelje pred enajstimi leti. Tako je trajnosten razvoj edina pot v prihodnost in voščim vsem veliko zvestobe pri tem mostu, da bodo potomci cenili doseženo delo po lepih rezultatih prednikov, ki so razmišljali že po evropsko in se trudili za inovativnost in ustvarjalno konkurenčnost na evropskem trgu. Kdo ne pozna ribniških krošnarjev, ki so stoletja hodili po svetu in prodajali suho robo? Tudi zdajšnji potomci so doživeli slovensko konkurenčnost v primerjavi z obrtno švicarskih razstavljalcev na vaškem obrtnem sejmu v Lützelflühu v osrčju sirarske doline Emmental v Bernu.

Vsekakor je treba poudariti, da je to partnerstvo model za druga prihodnja partnerstva prav posebej še v tem, ker je začetek projekta vključeval cerkveno občino v Lützelflühu (Gotthelf je bil pastor), sodelovanje bernske univerze s prevajanjem (v lokalni dialekt), izdatno pomoč slovenskih rojakov v Švici, švicarsko finančno pomoč za kritje stroškov prevajanja in končno tudi priznanje civilne občinske uprave, ki je podpisala uradni partnerski dogovor. Če ne bi obstajala društva »Kulturni most« kar na treh krajih – v Velikih Laščah, v Lützelflühu in med slovenskimi rojaki v Švici – pravo TROMOSTOVJE KULTURE, ki skrbijo za izvedbo programa obiskov na prijateljski način (spanje v družinah gostiteljev), bi gotovo to partnerstvo že davno propadlo. Most je treba graditi v živo z več strani hkrati! Nobelov nagrajenec Ivo Andriæ je celo življenje razmišljal o mostovih in trdil je, da most nastane tam, kjer je potreba in kjer so realne možnosti, da bo most zdržal obremenitev. Tako mostovi v njegovih slavnih romanih slikajo obogatenje mentalitet na obeh bregovih in zgodvinsko drmatičnost dogodkov, ki so se odigralu ob mostovih na Balkanu. Skratka Andruæu je cel balkanski polotok pomenil most med vzhodno in zahodno Evropo in zavedal se je, da je most evropske integracije zelo zahteven, ampak edino pravilen.

Ko pa razmišljamo o pomenu Primoža Trubarja za Slovence, se nehote moramo spomniti, da je on prvi napravil most od nepismenosti k omiki za ves narod, ki je med prvimi 12 jeziki dobil po njem delni prevod svetega pisma, ki ga je prav na Turjaku pri Velikih Laščah dokončal Jurij Dalmatin (1583). Ponosni smo lahko, da je tudi mali slovenski narod z znanjem, ki ga je dobil iz knjig, vstopil med napredne prebivalce Evrope in to znanje ponesel v izseljenstvo v širni svet.

V Baslu humanistov je bil prvič tiskan prevod svetega pisma iz grščine (1516) in zato velja zaradi teologa Erazma Rotterdamskega za mesto tiska, umetnosti in znanosti in uglednega knjižnega sejma, ki je postal važen za nemški govorni prostor na tromeji držav.

V novejšem času (1989) pa je Basel tudi zibelka prvega evropskega ekumenskega zbliževanja krščanskih veroizpovedi, ki ga je vodil pokojni slovenski nadškof dr, Šuštar, ki je bil tudi državljan kantona Schwyza. Ni čudno torej, da je tudi Trubar nameraval prenesti tiskarno svojega delodajalca iz Nemčije (Urach) v Basel, a mu je njegova smrt uničila priliko za neslutene nadaljne literarne dosežke. Od leta 1461 so na najstarejši univerzi Švice v Baslu študirali med drugimi tudi številni slovenski študentje.

Kot sedanja Baselčanka se zavedam, da je največ slovenskih sledi stoletja peljalo skozi to mesto ob Renu in odkritje Trubarjeve dediščine v baselski univerzitetni knjižnici v lanskem letu daje odličen dokaz za dolge kulturne »mostove« med obema državama – Slovenijo in Švico; o tem nameravam v letu 2008 napisati obšrino razpravo, da se oddolžim spominu na prvo slovensko knjigo.

—————————————————————————————————————————

Vsi organizatorji oziroma člani „Kulturnega mosta" Švica-Slovenija lahko s ponosom pogledamo na opravljeno delo v tem tednu, kjer smo lahko predstavili občino Velike Lašče in s tem tudi promovirali našo mlado državo Slovenijo. Dokazali smo, da je vecletno delo uspesno in kaže sadove skupnega dela. S tem lahko tudi mi pripomoremo k skupnem razumevanju in sodelovanju med narodi, kot si ga je Evropska skupnost predstavila.

Podobne teme:

• Dosežki združenja Slovenci osrednje Bosne
• DOBRODELNA AKCIJA
• Predstavitev Slovenije na Oktoberfestu v Münchnu
• Ogled hokejske tekme v Sarajevu
• 40-letnica Slovenske misije v Einsiedelnu