Lila Prap, arhitekta slikanic za najmlajše
Spet sem se odpravila v Celje, na obisk k znameniti Celjanki, ki ustvarja slikanice za najmlajše. Je ena redkih avtoric, ki je ilustratorka in pisateljica hkrati, in med redkimi, ki se je uspela s svojimi knjigami približati »prvim bralcem«, ki še v plenicah negotovo raziskujejo svet. Njene ilustracije, preprostih in jasnih oblik, vesele in barvite, prijazno vabijo otroke v svet živali in pravljičnih bitij, ob njih se srečujejo s prvimi črkami, besednimi igrami, kratkimi verzi, spoznavajo uganke, barve, iščejo odgovore na vprašanja.
Prav navdušenje malčkov nad knjigami Lile Prap me je vzpodbudilo, da sem iskala podatke o njej v knjigah, na spletu, v revijah in časopisih. In glej, niso le slovenski otroci navdušeni nad njenim delom, osvojila je tudi najmlajše bralce v Nemčiji, Franciji, Avstraliji, na Češkem in Japonskem, v New Yorku, Angliji in še in še bi lahko naštevala države in kar prek 20 jezikov, v katere so prevedene njene slikanice. Japonci so z njenimi ilustracijami zasnovali obsežen program izdelkov za svoje vrtce; od krožnikov, skodelic, pogrinjkov, pisal, pisem, obeskov; posneli risanke za najmlajše in mnogo drugega. Ko sem jih videla, so me obšle silne skomine: »O, kako veseli bi bili naši otroci, če bi v vrtcu jedli juho iz takšnega imenitnega krožnika s podobo, ki jo je ustvarila naša ilustratorka!« Pisateljica je bila v tujini tudi dvakrat nominirana za najuglednejši knjižni nagradi, pri nas pa je leta 2001 prejela Levstikovo nagrado. »Moram jo spoznati in predstaviti bralcem v naši reviji,« sem premišljevala in ji pisala. Prijazno me je poklicala in povabila na obisk.
O vili Čira-Čara, psu Otu in mačku Sigmundu
V mirnem, v naravo odmaknjenem delu Celja stoji hiša, ki je močno podobna vili Čira-Čara in zato kot ustvarjena za Lilo Prap, veliko občudovalko knjige Pika Nogavička. Prebrala jo je kar 18-krat in v njej spoznavala svet, ki je vedno znova buril njeno domišljijo. Na verandi pisateljičine hiše namesto konja obiskovalce pričaka Oto. To je velik, a silno prijazen in igriv pes. V Lilinem naročju ne sedi opica, ampak črni muc Sigmund. Pozdravil me je, sprva plaho, potem pa se je nežno privil in podrgnil svojo glavico ob moj obraz. Med pogovorom je sedel na okenski polici v neposredni bližini in resno spremljal pogovor. Kako tudi ne, saj se res ni bilo mogoče upreti zanimivim anekdotam iz Lilinega otroštva, ki jih je pisateljica kar stresala iz rokava.
Desna roka prava, leva topoglava
Mala Lilijana je rada posedala v očetovi sobi za mizo, na kateri so stale črno-bele šahovske figure. Prijela je belega kralja in kraljico in z njima odšla na obisk v deželo črnega kralja. Tako je s črno-belimi figurami velikokrat potovala v namišljene dežele, v svet, kjer so živela pravljična bitja, princi in princese. Tudi knjige so jo vabile v domišljijski svet. Tam je najraje obiskala slavno Piko Nogavičko in jo skušala, če se je le dalo, posnemati tudi v realnem svetu. Tako je postala zaščitnica nebogljenih prijateljic in sošolk, ki jih je branila, če ni šlo drugače, tudi s pestmi, kot se za pravo oboževalko Pike Nogavičke tudi spodobi. Seveda pa ni živela sama. Odraščala je ob skrbnih starših, ki so se z njo igrali družabne igre, šah, peli in ji pomagali skrbeti za hišne ljubljenčke. Imeli so muca, ki je bil alergičen na njihovo petje, kužka Bobija, ki se je od sreče vedno polulal, in ptička galebčka, ki se je najbolje počutil na Lilini glavi, kjer si je v laseh uredil varno gnezdo. Ko pa so bili Lilini starši v službi, se ni čuvala sama kot Pika, morala je v vrtec. Tam je bilo veliko zanimivega, a so ji ostali tudi manj prijetni spomini. Zelo so se ji zamerila kosila. Pri jedi je bila počasna in so jo kar naprej priganjali. Velikokrat je dobila prikuho kar v juho. No, to pa res ni bilo lepo, pa tudi okusno ne. Še bolj nejevoljna pa je bila, ker so jo venomer opozarjali: »Primi žlico s talepo roko, primi svinčnik z desnico, ne z levico. Leva roka je grda …« In če Lila ni takoj ubogala, so jo udarili po tej grdi roki.
Lila se ob teh spominih nasmehne in pravi: »Je pa vseeno nekaj dobrega v tem. Sedaj rišem kar z obema rokama, desno vodijo možgani z razumom in s filigransko natančnostjo upodablja elemente na sliki. Levica, ta pa ustvarja naravno, spontano, najraje s kredami in velikimi potezami, ki ne marajo omejujočih črt in izražajo notranje občutke.«
Knjiga in punčka sta jo spremljali do konca šolanja v osemletki
Lilin prvi spomin na šolo je povezan s solzami in odporom. Pa ne zato, ker se ni marala učiti, pa tudi zato ne, ker bi se bala šole. Razlog je bil skrit v zavesah. Ne boste verjeli, a Lila se jih je ustrašila. Spominjale so jo na zavese v bolnišnici. Imele so enake belo-zelene črte. In ker ji bolnišnica, v katero je morala, ker je bila kot majhna deklica velikokrat bolna, ni bila prav nič všeč, je svojo negativno izkušnjo prenesla na šolo in se uprla. A kmalu se je privadila, saj se je rada učila, rada je imela šport, trenirala je atletiko, met krogle, namizni tenis, troboj in zelo rada je brala. Še vedno se spominja svojih najljubših knjig. Ostržek, Črni muc vasuje, Pika Nogavička, Medvedek Pu so knjige, ki so jo spremljale in navduševale vso osnovnošolsko obdobje. Tako kot najljubša punčka Sheila, s katero se je igrala do 8. razreda osnovne šole. To je bila italijanska punčka, nekakšna predhodnica današnje barbike. Zanjo je ustvarjala oblačila, domovanja, pohištvo …
Potem pa je bilo tu še risanje in slovenščina, pri kateri je pisala takšne spise, da jih je morala brati pred celim razredom, in pisatelj Fran Roš je ob nekem obisku na šoli dejal: »Ti boš zagotovo pisateljica!«
A po končani srednji šoli se je odločila za študij arhitekture. Lila je razmišljala takole: »Očetovo delo gradbenika je zanimivo, rada imam matematiko, angleščino, filozofijo, sociologijo in umetnost. Vse to bom najlažje našla v arhitekturi, kjer se vse poveže in načrtuješ ter ustvarjaš za ljudi in v skladu z njihovimi potrebami, navadami in vedenjskimi vzorci.«
Arhitektura je biznis, poučevanje zahteva avtoriteto
Po končanem študiju arhitekture se je Lila najprej zaposlila v nemškem biroju, kjer je sodelovala pri načrtovanju gradnje otroške bolnišnice. Pozneje je delala v urbanističnem uradu, nato pa je še tri leta poučevala v srednji gradbeni šoli. Hitro je spoznala, da to delo ni zanjo. Odločila se je za samostojno pot umetnika, za ustvarjalno, svobodno delo, blizu narave, ki jo je v zaprtih prostorih pogrešala. Ob sinu Izidorju je začela ustvarjati otroško knjigo in ji ostala zvesta vse do danes. Zgodbe in nezgodbe, ki jih je navdihnil njen sin in so namenjene desetletnim bralcem, so njena prva knjiga. Potem pa so sledile slikanice za najmlajše. Tudi te je najprej ponudila založnikom kot obsežnejše delo, a jo je Andrej Ilc pri MK prepričal, da je naredila kratke zgodbe in jih v slikanicah in s svojimi ilustracijami ponudila mladim bralcem. Postale so uspešnica.
Ne pozabite se kdaj igrati, tudi ko odrastete
Lila Prap danes veliko sodeluje s tujimi založbami, pripravlja razstave (v Bologni, Celjskem muzeju novejše zgodovine, v aprilu bo razstavljala na knjižnem festivalu Slovenije v Nemčiji) in ustvarja slikanice, ko se ji utrnejo ideje, ki ponavadi pridejo kar same od sebe. Nekaj časa je predavala vzgojiteljicam na Pedagoški fakulteti o besednih igrah in igri z jezikom. Govorne igre so prisotne tudi v njenih slikanicah in pomagajo malčkom pri prvih srečanjih s pisano in govorjeno besedo. Izmišljanje svoje abecede in skrivne pisave so bile vedno priljubljene med otroki in tudi Lila je kot majhna deklica ustvarila svojo. Zapisanega včasih ni znala prebrati, a pomembna je bila igra. Igra, kot najboljša učiteljica otrok, igra, ki ima tudi na odrasle blagodejen učinek. Zato pravi pisateljica: »Ne pozabite se kdaj igrati, tudi ko odrastete!«
JR