Iskalonajdilec Andrej Rozman Roza
Berem vabilo na peto obletnico Rozinteatra. Gotovo ste že slišali zanj ali pa vsaj dobro poznate njegovega ustanovitelja Andreja Rozmana Rozo, ki ima z gledališči bogate izkušnje, saj je že leta 1978 ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom, potem pa bil dolga leta vodja alternativnega Gledališča Ane Monro in začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Toda tisti, ki ne zahajate prav pogosto na tovrstne prireditve, se ga boste spomnili iz TV-oddaj in reklam ali po duhoviti poeziji, ki jo ustvarja za otroke in mlade, ob njej pa uživamo tudi odrasli. In prav zaradi njegovega književnega dela sem se odločila, da ga zmotim med pripravami premierne igre Najemnina, s katero bosta 12. marca s soigralko Mirel Knez obeležila peti rojstni dan ROZINTEATRA.
Svoboda med dolenjskimi griči
Tako sem začela zanimiv pogovor s pesnikom, dramatikom in igralcem Andrejem Rozmanom Rozo. Seveda sem ga najprej povprašala po spominih iz otroštva. »Ja, veliko jih je,« mi je povedal, »a kaj, ko sem jih že tolikokrat pripovedoval, da sploh ne vem, katerih bi se še spomnil.« Potem pa se je zamislil in mi začel pripovedovati o Dolenjski, kjer je bil najraje. Odraščal je pri svoji stari teti in stricu, včasih pa je obiskal mamo v Münchnu. A se je vedno rad vrnil v Dolenjske Toplice. Tu je bil svoboden in srečen. Ves dan se je igral v naravi s prijatelji ali pa sam, kadar so morali vrstniki pomagati na kmetijah. Njemu ni bilo treba toliko delati, saj teta in stric nista kmetovala, obdelovala sta le vrt in vinograd, kjer pa je mali Andrej rad pomagal.
Ko je moral v Ljubljano, ni bil prav nič vesel. Tam je bilo vse drugače, veliko prometa, vsepovsod same omejitve in prepovedi, pravo nasprotje Dolenjske, kjer je užival svobodo, dirjal s kolesom po cestah, se s prijatelji igral partizane in Nemce v namišljeni vojni ali tekal po gozdu. V Ljubljani je moral v vrtec, ki pa zanj, vajenega svobodne igre v naravi, ni bil najprimernejši kraj, saj je dišal po ribjem olju, disciplini in prepovedih. Tako si je pogosto izmišljal razloge, da se je lahko vrnil k teti in stricu na Dolenjsko vsaj na kratke počitnice, in omislil si jih je kar pogosto. Ko je začel obiskovati šolo, je bilo bolje, predvsem pa zanimivejše. Imel je veliko prijateljev, hodili so na izlete in taborili v naravi.
Kaj imata skupnega Pika Nogavička in Andrej
Rad je imel tudi knjige. Njegovi najljubši, že kar kultni knjigi Piko Nogavičko in Malo čarovnico je večkrat prebral. Navdušenje še do danes ni popustilo in z veseljem se je leta 1998 lotil gledališke predstave o Piki. Ko je pisal besedilo za dialoge, ga je navduševala predvsem zgodba o svobodi do ustvarjalnega odnosa do jezika. Tako je oblikoval besedilo v skrajno pogovornem jeziku in Janja Majzelj, v vlogi Pike, je izvrstno odigrala besedilo v domači ljubljanščini. A nič manj žlahten in enako osvobajajoč je bil učinek besedila v drugih lokalnih narečjih, v katera so Piko prevedle šolske gledališke skupine, ki so jo igrale na drugih koncih Slovenije.
Pika je Andreja navduševala, ker je samosvoja deklica, ki se težko podreja nesmiselnim zahtevam po redu in disciplini. Uživa v svobodi, igri in raziskovanju. Tudi Andrej je svobodomiseln, samosvoj in nenehno raziskuje, najraje v jeziku, v katerem je najlažje ustvarjalen. Odkriva nove besede, nove besedne zveze in ustvarja bogata besedila, polna humorja in kritične misli do družbenih razmer, v katerih živimo. Svoje navdušenje nad iskanjem novih besed takoj podkrepi s primerom. V zgodbi, v kateri se Pika odloči, da bo raziskovala, naziv, ki ga dobi njeno delo, ne ustreza Pikini razlagi, da je raziskovalec tisti, ki išče in najde stvari. »Torej,« pravi Andrej, »je ISKALONAJDILEC primernejši izraz za delo pravega raziskovalca.«
Tako kot je Pika Nogavička najboljši iskalonajdilec na svetu, tudi Andrej nenehno raziskuje in išče, pa seveda tudi veliko najde v svoji umetnosti, ker je svoboden in ne dovoli, da bi ga omejevali s togo postavljenimi družbenimi, jezikovnimi okviri. Verjame v moč besed in moč dejanj.
Postal sem pesnik za otroke
Andrejevo bogastvo pa je umetnost. Z njo skuša osvobajati in spreminjati svet na bolje, pa naj gre za literaturo ali igro. Njegovo navdušenje za jezik izvira iz otroštva, ko se je že zgodaj odločil, da bo pesnik in pisatelj. Prve pesmice je spesnil v drugem razredu osnovne šole in nekatere so objavili v šolskem glasilu. S pisanjem pesmi je nadaljeval tudi v višjih razredih osemletke, ko je skrivaj pisal ljubezenske pesmi, za objavo v šolskem glasilu pa take s humoristično in provokativno vsebino.
Potem mu je Boris A. Novak predlagal objavo nekaterih njegovih mladostnih igrivih pesmi v reviji Kurirček, kar je Andreja presenetilo, saj pesmi ni napisal za otroke. Hkrati pa ga je tudi spodbudilo, da je leta 1993 napisal svojo prvo otrokom namenjeno knjigo z naslovom Rimanice za predgospodiče. Nakar so ga povabili še k Cicibanu in je od takrat izšlo že lepo število knjig s poezijo ali zgodbami z napetimi detektivskimi vsebinami, kot sta Skrivnost Špurkov in Kako je Oskar postal detektiv. Po Andrejevih knjigah navdušeno posegajo mladi bralci, zato jih je v knjižnicah zelo težko dobiti. Zanimalo me je, od kod dobiva ideje za tako duhovite pesmi in zgodbe in ali sta bila morda sinova vir idej. Pa je Andrej le odkimal: »Premalo časa sem imel za svoja otroka, saj je moje delo brez pravega urnika in sem veliko zdoma. Pogosto sem dobil ideje v ilustracijah. Tudi zdaj nastajajo pesmi po ilustracijah Dušana Muca na temo živali z inštrumenti. Nekatere vsebine mi naročijo. Trenutno je pred izidom knjiga 101 uganke in zbirka desetih zgodb, ki so pred tem že bile objavljene (vsaj nekatere) v reviji Ciciban. Druge vsebine pa kar pridejo, in ko se jih nabere dovolj, jih pripravim za knjižno izdajo. Včasih mi naročijo tudi kakšno priredbo, kot so slikanice o Kekcu ali pa prevode za igre in opero. Konec avgusta bodo Slovensko mladinsko gledališče, SNG iz Maribora in Stalno slovensko gledališče iz Trsta izvedli premiero Shakespearovega Viharja, ki sem ga prevedel, pripravil sem tekst za opero Neron, ki jo bo uprizorila Ljubljanska Drama, in prevedel znani muzikal Moje pesmi, moje sanje za predstavo Prešernovega gledališča iz Kranja.«
Andrej se na srečanja z otroki skrbno pripravlja
Bogato ustvarjalno književno in gledališko delo dodobra napolni Andrejev vsakdanjik, a kljub temu še vedno najde čas za obiske otrok v vrtcih in osnovnih šolah. Raje kot vrtce obiskuje šolarje, saj ga je strah, da je za najmlajše kar malo prezahteven. A v istem trenutku že razmišlja in načrtuje, kako bo priredil ta srečanja z vrtičkarji, da se jim bo lažje približal in bodo razumeli njegova dela. Pa se mi zopet zazdi, da prestrogo vrednoti svoja srečanja z najmlajšimi bralci. Ob prebiranju njegovih pesmi, ki so hudomušne, nagajive, polne bogatih besednih iger, s katerimi se loti vsakdanjih posvetnih težav malih nadebudnežev, sem prepričana, da lahko malčke očara kar z recitiranjem svojih pesmi, igrivim reševanjem imenitnih ugank ali pa s »kuhanjem« pesniških makaronov. Otroci mu bodo prisluhnili z navdušenjem, potem pa njegove knjige poiskali v knjižnici in prosili starše, naj jim jih berejo. Z otroško izbiro pa se strinjajo tudi organizatorji prireditev Bralna značka in 20-letnice Evropske šole v Bruslju, ki so ga povabili k sodelovanju (23. maj), ker jih je njegova poezija navdušila s svežino, humorjem in bogastvom jezika.
Pohitite v knjižnico tudi vi, dragi bralci in bralke, in si privoščite bralni užitek ob Andrejevih knjigah ali pa sproščujoč, humorja poln večer z obiskom njegove gledališke predstave.