INTERVJU: Dr. Janez A. Arnež
Železna volja in ljubezen do dela
Dr. Janez Arnež, upokojeni profesor ekonomije, že več kot pol stoletja zbira gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije in ki zaradi asimilacije zelo hitro izgineva. Z gospodom Arnežem, še vedno čilim 85-letnikom, ki dogajanje po svetu ne spremlja prek televizije ali časopisov, temveč samo prek spleta, smo se pogovarjali v prostorih ustanove Studia Slovenica, ki domuje v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani.
Vaš študij je potekal kar na petih univerzah: najprej ste študirali pravo v Ljubljani, nato pa zaradi vojne študij nadaljevali v Bologni, belgijskem Leuvenu ter nato v ZDA in Kanadi. Sedaj je Slovencem študij zunaj meja Slovenije dostopen, meje so odprte, možnosti številne. Kako pa je bilo v vaših časih študirati v tujini, celo na prestižnem Yalu, doktorirati v Kanadi?
Uspelo mi je, ker sem bil skromen, podjeten in ker sem hotel študirati. Za mnoge je bila prisilna emigracija hud udarec. Zame ni bila. Že ko sem študiral v Ljubljani, sem pisal na razne univerze v tujini. Želel sem videti kulturne ustanove Zahodne Evrope in študirati na kaki znani univerzi. Iz zavezniškega taborišča Riccione (ob Jadranskem morju, Italija) sem najprej odšel iskat možnosti za študij v Milano, kjer bi me sprejeli na univerzo, ampak nisem imel denarja. Zato sem se odpravil v Bologno ter tam leta 1946 vpisal ekonomijo. V Italiji pa nisem hotel ostati, ni mi bilo simpatično, zato sem poslal prošnjo na univerzo v Louvain/Leuven (Belgija). Tam sem končal politične vede in ekonomijo. Ko pa sem ravno začel pripravljati doktorat, sem dobil ameriško imigracijsko vizo. Pripravljanje doktorata sem prekinil, saj sem si rekel, če vizo sedaj odklonim, jo bom mogoče za vedno. V ZDA sem najprej eno leto delal v tovarni, da sem privarčeval denar. Nato sem bil kljub omejenemu znanju angleščine sprejet na Yale, na magisterij iz ekonomije. Ko sem ga zaključil, sem šel v Kanado, v Quebec, kjer sem doktoriral. Imel sem močno voljo in tako premagal ne ravno male težave.
Kako pa ste se znašli z jeziki: za študij na univerzah ste potrebovali italijanščino, francoščino in angleščino?
Vse sem se učil sproti. Hitro sem se prilagajal. V Belgiji mi je bilo nekoliko lažje, saj sem se francoščino učil že v gimnaziji v Ljubljani. Tujega jezika se je bilo treba učiti hitro, saj sem moral delati izpite in pisati referate.
Vaša poklicna pot vas je po končanem doktoratu vodila v Kongresno knjižnico v Washington, kjer ste bili kot knjižničar zaposleni tri leta?
V Kongresni knjižnici sem zelo užival, imel sem tudi svoboden dostop do vseh delov v stavbi. Svoje delo sem vedno hitro opravil ter nato v prostih trenutkih izpisoval iz knjig, ki so me zanimale. Prav tam sem tudi napisal svojo prvo knjigo Slovenia in European affairs: reflections on Slovenian political history (1958). Včasih sem prav razočaran, ko sedaj vidim mlade knjižničarje, saj ne najdem nikogar, ki bi bil navdušen nad kvaliteto knjige. Kot roboti se naučijo potrebnih računalniških programov, na knjigo nalepijo številko in jo postavijo kot poleno na polico. In to je vse. Mene pa knjiga zanima, zanima me njena vsebina, kulturni pomen, od kje je, zakaj je, kaj pomeni … To je neprimerno bolj pomembno, kot kakšno številko in žig ima na platnici.
Nato ste več kot trideset let na St. Joseph’s Collegeu v New Yorku poučevali predmete iz ekonomije. Kakšni so vaši spomni na profesorska leta, na delo z mladimi?
Včasih slišim, da kakšen univerzitetni predavatelj sedi in bere zapiske. To se mi zdi zelo neprimerno, saj bi bral lahko tudi kakšen plačan služabnik. Jaz nisem nikoli sedel, ko sem predaval, ampak sem hodil po razredu sem in tja in večkrat študente izzival. S publiko je treba imeti kontakt, drugače vam vse zaspi. Vedno sem v svojih predavanjih skušal aplicirati teorijo na ameriško politiko: kaj je parlament izglasoval glede davkov, glede zunanje trgovine … Ko sem predaval statistiko, to je za mnoge pust predmet, sem namenoma večkrat naredil ob pisanju na tablo napako v računanju. Tako sem skušal preveriti, ali je kdo pozoren na moje razlaganje. Veselilo me je, če se je kdo oglasil in pokazal na napako. Za predmet morate imeti navdušenje. Vse, kar delate, morate delati z navdušenjem in ljubeznijo, drugače ni pravih rezultatov.
Tudi vaša žena je Slovenka, kje ste se spoznala?
Spoznala sva se v Sloveniji, ko sem se leta 1961 prvič vrnil. Tukaj sva se tudi poročila. Ker pa še ni zaključila študija (študirala je matematiko), sem ji rekel: najprej diplomiraj, potem pa ti pošljem denar za pot v Ameriko. Faliranega študenta pa ne maram za ženo (smeh). Julija sva se poročila, decembra je bila že v New Yorku.
Ste Slovenijo pogosto obiskovali?
Skupaj z otroki sva z ženo Slovenijo obiskala leta 1968, ko je bilo v Jugoslaviji turistično leto. To je bilo edino leto, ko za vstop ni bilo treba imeti vizuma. Leta 1971 pa se je družina preselila ponovno v Slovenijo, da so otroci lahko obiskovali slovenske šole. Imam pet otrok. Ženi sem rekel, čim bodo vsi otroci v šoli, bodo Američani, pa naj narediva karkoli. In midva bova tujca v lastni družini. Nato sem jih obiskoval vsako leto dvakrat: decembra, ko smo po prvem semestru imeli mesec počitnic, ter maja, ko sem zaključil z izpiti in sem lahko bil v Sloveniji do septembra, ko so se zopet začela predavanja.
Ob tako pogostem vračanju v Slovenijo ste se verjetno soočali s številnimi problemi?
Da, ves čas so me imeli pod kontrolo. Pregledovali so mi avto, klicali na postajo takratne milice. Zahtevali so, da špioniram, pa nisem hotel. Nazadnje so mi rekli, da ne marajo Američana na jugoslovanski meji (imeli smo hišo v Goriških brdih) in naj vzamem kovčke ter izginem. Odšel sem domov in rekel, da če res želijo, da zapustim državo, naj pride milica in me odpelje. Sam ne grem. Tudi na mejah in jugoslovanskem konzulatu sem imel velike težave. Neprijazni, surovi. Kam vse bi raje šel kot na konzulat, pa ni bilo druge možnosti.
Kakšni pa so bili vaši občutki, ko ste se leta 1993 za stalno vrnili v Slovenijo?
Že med svojim vračanjem sem lahko spremljal, kako se stvari spreminjajo, imel sem tudi stike z nekaterimi poslanci Demosa. Vedel sem, kaj se pripravlja, zato mi je že julija 1991 na sodišču v Ljubljani uspelo registrirati ustanovo Studia Slovenica. In to kot tuj državljan, kot John Arnez, saj takrat še nisem imel slovenskega državljanstva.
Ustanovo Studia Slovenica ste prej že ustanovili v Washingtonu ter leta 1957 registrirali v New Yorku. Kakšen je njen poglavitni namen?
Tako je, registrirana je bila v New Yorku, in sicer kot neprofitna organizacija, potem pa 31. julija 1991 vpisana na temeljnem sodišču v Ljubljani. Kar se tiče glavnih namenov – naj razložim čim bolj na kratko: slovenska kulturna dediščina, ki je ustanovljena, narejena v tujini, zelo hitro izgineva. Vsi ti mali drobci, časopisi, letaki, vabila, brošure, pisna korespondenca, literatura, revijalne publikacije, so pomembni dokumenti, ki kažejo, kako smo Slovenci v tujini živeli, kaj smo delali. In to je za tako majhen narod, kot smo Slovenci, izredno pomembno. Zato sem se odločil, da poskusim zbrati čim več tega gradiva. Odpravil sem se do Slovencev po ZDA, v Kanado, Argentino. Takoj, ko se je ponudila možnost, da gradivo prepeljem v Slovenijo, sem to izkoristil. Tako sem iz New Yorka prepeljal dva zabojnika, enega iz Kanade in enega iz Buenos Airesa.
Vaša zbirka, ki se še vedno širi, sodi med največje zasebne knjižnice v Sloveniji. Koliko enot obsega?
Pravijo, da jih je tukaj prek 60.000, knjig in periodike. Glavni del zbirke, čeprav ne najbolj obširen, je gradivo (knjige in periodični tisk), ki je bilo ustvarjeno izven meja Slovenije. Mali tisk je spravljen v arhivskih škatlah, ki jih je že okrog 1200. Gradivo ureja Andreja Klasinc Škofljanec iz Arhiva Republike Slovenije, ki enkrat tedensko z velikim navdušenjem, ki ga zelo cenim, prihaja v prostore ustanove Studia Slovenica. Leta 2005 je izdala tudi Vodnik po arhivskem gradivu Studia Slovenica.
Želim pa si, da bi se zbirka še dopolnjevala. Zato še vedno prosim za gradivo, pa naj bo to kakšen listek, vabilo za prireditev ali pa na primer cerkvena oznanila, kjer so objavljeni vsi demografski podatki: kdo se je rodil, kdo umrl, kdo poročil. Žal jih je zelo težko dobiti, saj jih večina ljudi vrže stran.
Kot ste že omenili, ste prvo knjigo Slovenia in European affairs izdali leta 1958, nato pa nanizali še številne knjižne izdaje. Koliko naslovov vaših knjig obsega zbirka Studia Slovenica?
Prvo knjigo sem napisal z gradivom, ki sem ga dobil v Kongresni knjižnici. Takrat sem si rekel, da moram to narediti, dokler sem še tukaj v službi, ker sem vedel, da nikjer drugje v tujini ne bom dobil toliko gradiva o Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Knjiga ne predstavlja zgodovine Slovenije, kar nakazuje tudi podnaslov: reflections on Slovenian political history. Izpostavil sem samo nekaj točk, za katere se mi je zdelo, da bi tujca o Sloveniji znale zanimati. Letos sem izdal 38. knjigo v zbirki: Anton Žakelj, Beg v neznano. Štiri leta sem tukaj v Sloveniji izdajal list Pogledi, v katerih sem objavljal dokumente, ki jih imam v arhivskem gradivu. Izšlo je sto številk.
Kakšen je vaš življenjski recept, da ste pri 85 letih še vedno tako čili, polni energije in navdušenja?
Delo in skromno življenje.
Foto: Janez Dolinar