Na obisku pri Marjanu Marinšku
O dečku, ki je sanjal z odprtimi očmi
Marjana Marinška poznamo predvsem kot očeta Pikinega festivala in prijatelja ter avtorja biografije o Astrid Lindgren. Vsako leto sem pred Pikinim festivalom iskala podatke o njem, da bi ga predstavila svojim otrokom. Nabralo se je toliko zanimivega, da sem se odločila, da ga predstavim tudi bralcem revije Otroci.
Še bolj vneto sem brskala po knjigah, spletu, revijah in odkrivala bogastvo ter raznolikost njegovega dela, ki ga je skoraj nemogoče predstaviti v nekaj kratkih vrsticah. Morda ga še najbolje opiše godbica o dečku z imenom Ana, ki jo lahko preberemo v knjižici Ježkova torta.
O DEČKU, KI JE SANJAL
Nekoč je živel deček, ki je sanjal z odprtimi očmi. Sanjal je o potovanju v daljne dežele, o neobljudenem otoku, na katerem ima v votlini svoje domovanje, kjer živi skupaj z živalmi, ki jih je udomačil; o pragozdu in divjih živalih, s katerimi prijateljuje; o življenju v vili Čira Čara, v kateri je našel kupe Gasparijevih razglednic, šolskih prvih beril, pa knjige o Rdeči kapici in Ostržku in citre s 60 strunami, na katere igra filmska zvezda Leslie Caron. Sanjal je vse dni in zvečer ni mogel zaspati. Le mamina pripoved, pesem, prgišče graha (ki ohranja sanje) in branje knjige o slavni Piki Nogavički ga je umirilo, da je zaprl oči in zaspal. Deček je zrasel in postal oče trem sinovom, pa še vedno ni mogel spati in je sanjal z odprtimi očmi; o majhni dolinici z gručo hiš in zvonikom, obdani s hribi, griči, reko, potočki, travniki in bukovim gozdom. Sanjal je o svetlih zvezdah, med katerimi je bila najsvetlejša zvezda Astrid, o domačem kraju, svoji družini in domačinih, ki so prebirali njegove knjige, reportaže, si ogledovali njegove razstave in obiskovali njegove koncerte. Vse to je sanjal z odprtimi očmi in ni mogel zaspati. Veliko se jih je trudilo, da bi mu pomagali, a brez uspeha. Le mamina beseda, ki ga je vabila tako kot nekoč k mirnemu počitku, je pomagala.
(povzeto po zgodbi Marjana Marinška: Sanje z odprtimi očmi)
Ob branju pravljice sem pomislila, da je dečkova pripoved zgodba vašega življenja. Ste vi tisti deček z imenom Ana in vam spomin na materino ljubezen pomaga uspešno uresničevati sanje, ki jih sanjate, ko ne morete spati?
Seveda! V družini smo bili štirje otroci, ki smo se neprestano igrali, tudi prizore iz knjig in filmov, ki smo jih prebrali oziroma gledali. Moj mlajši brat Karli me je na vsem lepem začel klicati Ana, in to ime se me je prijelo. Govorili so: Ana je prišel, Ana je jokal, Ana se je polulal … Vedno sem bil »isti Ana«. Tako je govorila tudi mama in vsi sosedovi in sošolci, malce zbadljivo seveda. Mama me je zjutraj prebujala tako, da mi je v mrzli sobi začela obuvati nogavice, da bi se lažje predramil. Zraven je pela: »Ana zaspana, župca neslana, nima skrbi, da bi si kupil soli!« Mama me je tako prebujala še potem, ko sem se ob ponedeljkih zgodaj zjutraj vozil v Celje, kjer sem prebival, ko sem obiskoval gimnazijo. Imel sem čudovito otroštvo, tudi oče je bil izjemna dobričina in ugleden človek v malem kraju. Mami je vedno pomagal pripravljati nedeljsko kosilo. Vsak večer je mama po delu prebirala knjige in ko je oče ob sobotah prihajal domov, mu je povedala vsebino. Potem pa mu je po vrsti pripovedovala tudi, kakšni smo bili otroci v tistem tednu. Mi pa smo v sosednji sobi napenjali ušesa, da bi zvedeli, kakšni smo bili. Tudi sam sem lahko bral knjige pozno v noč in zjutraj, ko sem se zbudil. Sanjal sem o daljnih deželah in potovanjih, in to v času, ko Celja še nisem videl. In tudi morja ne! Tega sem videl prvič pri štirinajstih letih, ko smo šli na zaključni izlet na Reko (takrat Slovenci še nismo imeli svojega morja!).
V vaših delih je čutiti ljubeč spomin na mamino uspavanko in rojstni kraj. Tone Pavček je ob izidu vaše knjige o Planinčevi Micki zapisal: »O Kozjanskem nisem vedel nič ali bore malo; potem je prišel Marjan Marinšek s svojo Micko in mi odkril čudno in čudovito deželo … Planinčeva Micka je tudi Marinškova pesem in zahvala Kozjanskemu.« Kakšni spomini vas vežejo na rodni kraj in ohranjajo veliko ljubezen?
Dom, šola, cerkev, starši in drugi ljudje so vedno v mojih spominih na Kozje, ki je bil majhen kraj, vedno poln otrok. Če si se hotel s kom družiti, si samo tekel na trg in tam si že koga srečal. Trg je bil zbirališče otrok, šolarjev, živine in vozov, ljudi, ki so šli v trgovino, v gostilno, na krajevni urad ali v cerkev. Po nedeljski jutranji maši so vsi ljudje, zlasti moški in okoličani, ostali na trgu in poslušali občinske razglase. Pri tem so vsi kadili in rad sem šel skozi oblake dima, ki je bil posebno pozimi topel in mi je dišal. Če je le bilo mogoče, smo jo iz hiše popihali na trg. Mama je zaklicala za menoj: »Kam greš?« »Nikamor!« sem odgovoril. To je pomenilo na trg.
Nekoč ste zapisali, da je v vašem življenju veliko ljubezni in ena prehaja v drugo. Takšna velika ljubezen je zagotovo tudi zbirateljstvo, saj si je brez nje težko predstavljati tako obsežno delo, ki ste ga vložili v iskanje, urejanje, razstavljanje in seveda tudi pripravo poglobljenih študij o vrednosti eksponatov v zbirkah prvih abecednikov, Gasparijevih razglednic, jaslic … Ste bili zbirateljski navdušenec že kot otrok? Otroci namreč radi zbirajo vse mogoče, pa jih zbirateljska vnema pogosto mine, saj odrasli nadvse radi pospravljajo njihovo »kramo«.
Kot otrok sploh nisem bil zbiralec, razen če izvzamem vse stare knjige, v katerih so bile slike, in pa zbiranje slik filmskih igralcev ter filmskih sporedov. Res pa je, da so vsa moja področja zbiranja nastala iz tistega, kar sem imel rad že kot otrok: Gasparijeve razglednice, ki so prihajale na dom, prva berila, ki sem jih že omenil in od katerih se je zbiranje nadaljevalo v vse, kar spominja na ljudsko šolo. Danes lahko postavim tri kompletne muzejske učilnice iz časov Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije in Titove Jugoslavije.
Tudi zbirke Ostržek, Rdeča kapica, Robinzon Crusoe in Andersen izhajajo iz
otroštva. Na primer: Robinzon Crusoe je tako vzburil mojo domišljijo, da sem se v domači Bistrici igral brodolomca in si stesal čoln. V moji zbirki je tudi okoli 350 izvirnih fotografij s podpisi filmskih igralcev, ki sem ji zbiral tako kot vsi drugi, s pisanjem vsakemu igralcu posebej. Posebnost mojih zbirk pa so filmski sporedi, ki jih je izdajal Vesna film za vsak prihajajoč film in katerih imam zbranih od št. 1 do št. 396, kar je verjetno največ, kar sploh kdo ima. Zagotovo Filmski muzej v Ljubljani te zbirke nima. Tu je še zbirka papirnatih jaslic in svetih pisem od Dalmatinove biblije do Kraševčevega prevoda Svetega pisma in Trubarjeva razstava, ki je nastala v letošnjem letu. Z njo in s citrami sem se odpravil tudi v Stockholm na slovenske kulturne dneve, ki so se odvijali od 22. do 25. maja v čast slovenskemu predsedovanju.
Vašo zbirateljsko vnemo je čutiti tudi v knjigi o Astrid Lindgren, kjer predstavite veliko različnih knjižnih izdaj o Piki Nogavički. Kdaj ste se vi prvič srečali s tem knjižnim delom?
Piko Nogavičko sem prvič prebral, ko je začela izhajati v Pionirju leta 1955. Tri leta sem bral nadaljevanja in potem leta 1958 dočakal izid prve knjige o Piki. Takrat sem bil star že sedemnajst let, vendar sem jo še enkrat prebral. Bila je drugačna kot druge knjige za mladino, zlasti pa me je privlačilo ime Astrid Lindgren in sploh to, da je doma s Švedske. Vse, kar je prihajalo s Švedske, je bilo simpatično: Kristina, Lavransova hči, film Plesala je eno samo poletje, pa športniki … Ko sem v gimnazijskih letih prebral še knjigo Erazem in potepuh, sem se dokončno zaljubil v to neznano pisateljico s severa: Astrid Lindgren, o kateri sem napisal dve knjigi, veliko fotografiral ter posnel film, ki ga vrtim sedaj ob stoletnici njenega rojstva.
Je slavna Pika Nogavička, ki je močno zaznamovala vaše življenjsko delo in je imela o šoli zanimivo mnenje, vplivala tudi na vaš odnos do šolanja in učenja?
V šoli seveda nisem bil podoben Piki. Bil sem kar bolj plašen, a zelo zvedav. Rad sem imel šolo, a sem se je tudi bal. Rad sem imel ta strah, da nisi bil nikoli dovolj pripravljen in sem tudi kdaj dobil slabo oceno. Jokal sem, ko sem moral iz prijazne kozjanske šole na gimnazijo v Celje, ki je bila tako strašno velika stavba, da se nisem znašel. Ko pa sem jo vzljubil, pel v zboru, hodil h krožkom in urejal razredni list Mi vstajamo ter risal v gimnazijsko literarno glasilo Brstiči, sem se moral posloviti od prijazne gimnazije in sem spet jokal, ko sem odhajal v Ljubljano na fakulteto. Tam ni bilo več razredne skupnosti, ki mi je bila tako ljuba, ni bilo več razrednikov in nihče ni več pozvonil ob koncu ure.
Kljub temu sem fakulteto naredil z veliko lahkoto in ugotovil, da je zame najboljše, da se dam vprašati takrat, ko sem za snov res pripravljen, to pa je način študija na fakulteti. Danes ne sanjam o fakultetnem študiju, ampak o strahu pred šolskimi nalogami in odpiranju redovalnice pri črki M, v gimnaziji seveda.
Po končani srednji šoli ste se vpisali na študij prava, ga uspešno zaključili s pravosodnim izpitom in celo nekaj let opravljali delo pravnika. Priznati moram, da me je ta podatek presenetil, saj ste veliko bolj znani kot uspešen kulturni delavec, pedagog in raziskovalec, popotnik … Kaj je na vašo odločitev vplivalo po končani srednji šoli?
Pravo sem izbral, ker sem imel preveč interesov in se nisem mogel odločiti za nobenega: petje, risanje, jeziki, umetnostna zgodovina, geografija. Prvih deset let sem delal kot diplomirani pravnik v Gorenju, na sodišču in na občini Velenje. Tam so me določili, da kot pravnik ustanovim Kulturni center Velenje, kar je pomenilo druženje s kulturo, in tako sem po uspešno opravljeni nalogi kar ostal v kulturi, skupaj 32 let. To je bilo področje, za katerega sem bil rojen: prireditve, muzej, grad, knjižnica, kulturni večeri, galerija, razstave, umetniki, s katerimi sem se srečeval, knjige, katerih urednik sem bil, pa poletne prireditve, Pikin festival, citrarski festival »Prešmentane citre«, tradicionalna dobrodelna prireditev »Bolero«, vse to so moji otroci.
Tudi ljubezen do citer vas bolj uvršča med kulturnike. Nanje ste igrali, organizirali društvo citrašev in nastope. Kdaj ste se prvič srečali s tem inštrumentom?
S citrami sem se seznanil v gimnaziji. Mama je bila vesela, da sem se sam začel učiti igranja na njene citre. Pri učenju mi je pomagala gospa Gustika Ulaga, občinska sirota iz Celja, ki je rada igrala na citre, a ni znala poučevati. Vendar sem pri njej dobil potrebne note, pa tudi citre, na katere danes igram, mi je zapustila. Z gospo Gustiko sva skupaj igrala pri celjskih družinah, potem pa sem jih zanemaril, ker niso bile popularne in je bilo skoraj greh igrati na ta inštrument. Ko so pri vojakih spraševali, kdo zna igrati na kak inštrument in sem omenil citre, so se mi smejali, češ da gre za švabski instrument in da tega v vojski ne potrebujejo. Potem so domače citre ležale na podstrešju do leta 1987. Takrat sem začel z razstavami Gasparijevih razglednic in obudil sem igranje na citre, ustanovil ansambel Šaleške predice, s katerimi smo nastopali ob vseh možnih priložnostih, tudi za šole, v cerkvi, na poletnih prireditvah in celo za rojake na Nizozemskem. Po osmih letih, ko je ansambel Šaleške predice začel ugašati, sem ustanovil trio Moj dom, v katerem sta peli mladi pevki Tanja Meža in Maja Lesjak, jaz pa igral na citre. Prehodili smo vso Evropo, Ameriko in Avstralijo, seveda skupaj z razstavami iz moje zbirke Gasparijeve razglednice, ki sem jo organiziral okoli petdesetkrat. S citrarsko-vokalnim ansamblom pa sem posnel pet nosilcev zvoka.
Med sanje, ki jih uresničujete z ljubeznijo, zagotovo sodijo tudi številna popotovanja po svetu, s fotografskim aparatom seveda. Zgodbe o doživetjih s potovanj, popestrene z bogato zbirko diapozitivov, pripovedujete na različnih prireditvah po Sloveniji. Katera dežela je naredila na vas največji vtis?
Prepotoval sem Zahodno Evropo, Bližnji vzhod, štirikrat Ameriko (Pennsylvanijo, Ohio, Kalifornijo dvakrat, New York, Washington, Zahodno Virginijo), dvakrat Južno Ameriko (Argentina, Brazilija, Urugvaj, Čile) in dobršen del Avstralije. Povsod, kjer sem bil, sem pisal reportaže in jih objavljal v domačih revijah. Od povsod imam tudi zbirko diapozitivov, s katerimi sem imel okoli 60 predavanj po Sloveniji. Vsaka dežela me je posebej prevzela, a če že moram, potem bi rekel, da mi je bilo lepo in v skladu z mojimi hrepenenji iz otroštva, ko sem bil leta 2001 teden dni sam na Robinzonovem otoku, sredi Tihega oceana. Moj cilj je bil splezati na vrh gore, kjer je Robinzon vsak večer kuril kresove, da bi ga opazila kakšna mimo ploveča ladja. In tam sta danes dve spominski plošči. Ko sem s te točke gledal po obzorju in daljavah Tihega oceana, mi je bilo tesno pri srcu, a obenem sem občutil, da sem nekaj sanj iz svoje bogate domišljije uresničil.
Za svoje delo ste prejeli številna priznanja, vaše zanimive zbirke so iz osebne zgodbe prerasle v nekaj širšega. Kakšni so vaši načrti v prihodnje?
Vse zbirke bi morale najti neko mesto, zaenkrat sem lahko postavil samo zbirko stara učilnica »Šola moje mame«, in to v mojem rojstnem kraju v Kozjem. V Velenju ni pravega interesa, čeprav so mi podelili grb občine Velenje za moje delo na področju zbiranja narodnega blaga in za idejno zasnovo Pikinega festivala. Trenutno pa sem zelo zaposlen s pisanjem. To je moje najmlajše področje. Trenutno pišem svojo dvanajsto knjigo, ki bo govorila o mojih spominih na šolo, seveda tako s kratkimi zgodbami in zelo literarno, da bo zanimiva za vse. Zelo veliko nastopam po šolah s Piko Nogavičko, Andersenom, dimnikarjem in zadnje čase s Trubarjem. Pravzaprav imam vsak prosti dan zaseden s temi termini. Citre še tudi igram in poučujem starejše. Zlasti pa veliko sodelujem z rojstnim krajem Kozjem, kjer vodim šolski abonma in čitalniške večere v knjižnici, pomagam pri obnovi kulturnih spomenikov, fotografiram vse, kar spominja na razglednice Maksima Gasparija, in pišem za svojo rubriko v kozjanskem lokalnem časopisu »Zmajev glas«. Dela je kar dovolj. Kje je še tu čas za vnučke in za vrt, ki ga v celoti sam obdelujem …
Veliko sanj, ki ste jih sanjali z odprtimi očmi, ste že uresničili. Naj se vam prisanja še veliko zanimivih sanj, da jih boste z vašo ljubeznijo in pogumom lahko izpolnili. Bralce pa vabim, da pokukajo v vaše zanimive knjige, morda se odločijo in postanejo zbiratelji ali pa le občudovalci vašega dela.