POGOVOR S POVRATNIKOM: Bert Pribac
»Vračanje v nekaj nedosegljivega«
Bert Pribac se je rodil 1933. leta v Slovenski Istri. Gimnazijo je končal v Kopru, leta 1955, nato 1959. leta absolviral primerjalno književnost v Ljubljani. V tujino, takratno Zahodno Nemčijo, je odšel julija 1959. leta, ker je prišel v spor z oblastjo in svojo vestjo. Marca 1960 je emigriral v Avstralijo, kjer je najprej opravil maturo iz angleščine, nato strokovno šolo iz knjižničarstva in kasneje magisterij iz medicinskega bibliotekarstva.
»Povrnil se bom / povrnil nekdaj / med negibne oljke / v poletni vročini / razsejane med skalami / po bregu / in bolečim občutenjem tujstva mi je ubilo dušo do grenke onemoglosti …« si zapisal nekoč in vrnil si se, vračal si se kar nekajkrat …
Seveda, moje življenje je eno samo vračanje v nekaj nedosegljivega. Ampak v domače kraje sem se vrnil najprej 1974. leta, nato zgodaj v osemdesetih, a največ ob času osamosvajanja. Na moj predlog je takrat Društvo slovenskih pisateljev začelo s protestnimi večeri, da bi izpustili znano osamosvojitveno četverico. In vračal sem se k Ljubi, ki mi je postala nova življenjska družica.
Bert, oba sva povratnika, avstralska Slovenca, poznava se že dolgo vrsto let, pri kakšnem projektu sva med avstralskimi Slovenci tudi skupaj sodelovala. Kako dolgo že živiš v Sloveniji oziroma v Sergaših in koliko let si bil v Avstraliji?
V rodni Istri sem zares šele komaj štiri leta. Prej sem prihajal, zidal, objavljal, ampak se stalno vračal v Avstralijo, kjer sem preživel celih 43 let. Zdaj so finance umirile moja potovanja. Tam spodaj imam sicer še sina iz prvega zakona in dva vnučka ter devet nečakov in nečakinj. Zdaj imam domotožje po njih in po Canberri. Če Bog da in če bo vreme (kot pravijo Angleži), jih bom še obiskal.
Si pesnik in esejist; tvoja pesniška zbirka Bronasti tolkač je bila pravzaprav prva slovenska knjiga, ki je izšla na avstralskih tleh (Melbourne 1962). Izdal si še zbirke V kljunu golobice, Prozorni ljudje, Kiss me, Koštabona, poljubi me, Vonj po jasminu in kar nekaj prevodov. Veliko pesmi pa si objavil v različnih revijah in antoloških zbirkah. Kritiki menijo, da sodiš med najvidnejše književne ustvarjalce slovenske diaspore. Pravzaprav bi lahko rekli, da si v slovenskem avstralskem okolju najbolj plodovit in priznan pesnik, kritičen, odločen in trden – kot kraški kamen, kot okolje, od koder prihajaš. Katero okolje ti je dalo največ navdiha za tvoje pesništvo?
Prihajam s flišnega, bolj mehkega dela šavrinskih hribov Slovenske Istre in ne s Krasa. Odločnost in trdnost, če se kdaj pojavijo, pa so posledice izkustev. Pesem pa nastaja največ v okolju lastne duše in lastnega razuma. Vplivi pa pridejo v različnih kvantitetah in tudi kvalitetah, vendar od vsepovsod. Seveda, da sta bila eksil in nostalgija po rodni domovini veliki silnici v mojem ustvarjanju, posebno v prvih desetih letih izseljenstva, o tem ni dvoma. Ampak potem me je zanimal ves svet in okolje, v katerem sem živel, Melbourne recimo in posebno Canberra in monarska planota, podobna našemu zgodnjemu, še ne obraslemu Krasu. Kar so moji kritiki v glavnem spregledali (razen Tineta Debeljaka in Leva Detele), je bilo moje boleče iskanje numenskega, božjega. In tega najbrž še iščem. Občutek sicer imam, da te mora božje samo najti in da si smrtniki preveč belimo glave s tem. Ampak včasih se mu le približamo in taki trenutki so nepopisna doživetja. Neka življenjska zavest ali ustvarjalna sila je tudi izven nas in bilo bi zelo neskromno reči: vem samo za to Zemljo in življenje na njej, vse drugo je prazno ali nepomembno.
e pred časom si prevedel okoli 520 Kosovelovih pesmi, koliko jih je pravzaprav napisal, saj vemo, da je umrl zaradi meningitisa zelo mlad, star komaj 22 let?
Pri pregledu Ocvirkovih izdaj Kosovelove zapuščine sem naštel okrog 570 pesmi. Verjetno bi se katera še našla v kaki skrinji. Kosovel je napisal tudi mnogo pesniških drobcev in bolj pesmi v prozi. Res je, prevedel sem okrog 520 pesmi. Tistih 50 sem izpustil, ker so se ponavljale ali so bili osnutki že izpiljenih pesmi. Kosovel bi lahko še pisal, če bi ostal živ, ampak to so le ugibanja. V prerani grob ga je verjetno spravilo tisto njegovo premraženo in nesrečno čakanje na železniški postaji v Trbovljah ali Zagorju, pozimi 1926.
Kako dolgo si prevajal Srečka Kosovela in kdaj je tvoj angleški prevod pod naslovom The Golden Boat pravzaprav izšel v Sloveniji ter kdo je njegov založnik?
Kosovelov Zlati čoln ali Golden Boat ni izšel v Sloveniji, ampak v Cambridgeu v Angliji pri ugledni založbi Salt, brez vsakih posegov, botrov ali uradne pomoči iz Slovenije. Kosovelov Zlati čoln, tako je tudi sam mislil imenovati svojo zbirko, ki pa za njegovega življenja ni izšla, sem v bistvu prevajal skoraj vsa leta svoje diaspore. Vsaj kakšnih osemdeset njegovih najlepših pesmi sem imel prevedenih v svoji glavi že v Avstraliji. Nekaj sem si jih zapisal pred približno tremi ali štirimi leti in ko je na obisk v Slovenijo prišel avstralski književnik, profesor David Brooks, sem mu jih pokazal. Nad njimi je bil navdušen. Poslal jih je reviji Salt online v Anglijo, kjer so jih takoj objavili in vprašali, če jih imamo še kaj. Brooks pa mi je rekel: Bert, ti kar prevajaj, in prevedel sem vse, da bi z Brooksom lažje izbirala za knjižno izdajo. Ampak pravi zagon za prevajanje Kosovela sem dobil neki aprilski večer leta 2004 v Sežani, ko so po ideji in scenariju pesnika Aleksandra Peršolje pripravili proslavo ob Kosovelovi stoletnici. V režiji Mirana Košute in Marka Sošiča iz Trsta je predstava bila tako vrhunska, spontana in sproščena z nadzemsko sceno, da je Kosovel kar zažarel, kot da bi vstal od mrtvih, ko so recitirali njegovo pesem O, saj ni smrti in Ves svet je kakor. Pa sem si rekel, Kosovel mora iti v svet, deliti ga moramo z drugimi narodi, ker je tako dober, da boljšega nimamo. Pri svojem prevajanju sem skušal zajeti njegovo bistvo, njegov izraz in vsebino, njegovo dušo in njegov Kras. In seveda ritem, muziko njegovega izraza, rimo pa le, kadar je bilo to možno brez nasilja vsebini in glasbi pesmi. Ni mi ga bilo težko prevajati, ker je kar plaval v moji duši. Sploh pa so mi bile njegove modernistične pesmi s konsi vred kar lahke, tiste s kraško pokrajino pa tako všečne, da je bilo vredno truda. Zato ni čudno, da je založnik napisal na ovitek knjige, da je Kosovelova kraška pokrajina »najbolj markantna simbolična pokrajina v poeziji dvajsetega stoletja«, drugi prevajalci so jo pa spregledali ali pa je niso znali prevesti.
Zamejski rojak Boris Pahor je spremenil neko tradicionalno predstavo o pesniku Srečku Kosovelu kot poduhovljeni, hrepenenjski in religiozni osebi; pri tem navaja primere njegove erotične poezije in zapiše, da »Kosovelova ljubezen do življenja ni pojmljiva brez ženskega erosa, po katerem hrepeni«. Kaj meniš ti?
Pahor ima vsekakor še več kot prav. Jaz sem tudi ugotovil to erotičnost pri Kosovelu. Kosovel kar drhti, ko gredo mimo njega dekleta in mlade ženske (Bjanka, Elgica, V parku). Vsaj kakih 50 pesmi je čudovito romantičnih in erotičnih in to je tako lepa, čista in obenem strastna ali romantična erotika, da že razmišljam, da bi se dalo čez leto ali dve objaviti krajšo zbirko te poezije. To ni neka baržunasta, izmišljena poezija. To je poezija življenja, ki je Kosovelu na žalost bilo potem prikrajšano.
Letošnjega septembra si Kosovela predstavil v Londonu angleškemu občinstvu. Kako so ga sprejeli tam in kako je potekala predstavitev?
Bilo je zelo lepo dejanje za slovensko kulturo, ta predstavitev na slovenski ambasadi pod pokroviteljstvom našega ambasadorja gospoda Iztoka Mirošiča, ki je tudi Kraševec po rodu. Trlo se je ljudi in dogodek so poživile kraške žene, zbrane v pevski skupini Kraški šopek, ki so potem postregle gostom s pršutom, sladicami in teranom. Celo založnik gospod Chris Emery Hamilton je bil vidno ganjen (in ne samo naši izseljenci v Angliji) in je napisal potem na spletu, da je bil to eden najlepših dogodkov v njegovem življenju, in moram reči, da tudi v mojem. Zdaj pričakujemo seveda odziv angleških literarnih kritikov, ki so bili tam prisotni. Kosovela je gospod Brooks predstavil tudi v Canberri, Sydneyju in Melbournu. Avstralski ABC dela zdaj celourno oddajo o njem. Poslati smo jim morali CD z zvokom, šumenjem in vršenjem kraške burje. Naj povem, da je kritik 4. oktobra v Sydney Morning Heraldu napisal, da je ta prevod Kosovela globoko in prepričljivo branje.
Tvoj prevod je bil zagotovo velikega pomena za širjenje vedenja o slovenski kulturi in poeziji v Britaniji pa tudi za krepitev kulturnih stikov med Britanci in Slovenci, še posebej pred oktobrskim obiskom kraljice Elizabete II. v Sloveniji, le nekaj tednov po tvoji predstavitvi knjige v Londonu.
Kulturni stiki med obema deželama so že dolgo vraščeni. Po Veliki Britaniji potuje mnogo Slovencev in Slovenk, študentov, umetnikov in strokovnjakov. Že naš Valvasor je slovel na angleškem dvoru in bil tudi edini Slovenec, ki je bil kdaj član Royal Society (angleške kraljeve akademije znanosti). Kosovelov Zlati čoln pa je naš ambasador poklonil tudi angleški kraljici, ki ga je z zadovoljstvom sprejela in se nam že zahvalila zanj. Mislim, da se je Kosovel povzpel zelo visoko, saj je angleška kraljica velika ljubiteljica poezije. Ima celo svojega dvornega pesnika in literarne čajanke. Prepričan sem, da se je na Krasu vživela tudi v Kosovelovo pokrajino. Na predstavitvi v Londonu pa je bilo nekaj desetin naših izseljencev v Angliji, ki so bili nad Kosovelom vidno ganjeni.
Česa se lotevaš zdaj, zagotovo s Kosovelom nisi rekel zadnje pesniške besede?
Gledam tu na zidu ob mojem ekranu majhno listo s sedmimi naslovi knjig, ki jih moram še napisati ali objaviti. Ampak imam skoraj 76 let in zdravje ni več tako dobro, kot je bilo pred leti. Čas se mi tudi naravno izteka. No ja, kakih dvajset resničnih otroških zgodbic z živalmi imam že napisanih. Tudi založnika imam že zanje, ampak iščemo dobrega ilustratorja. Potem so tu moje mnoge razprave ali eseji, vse od prihoda v Avstralijo do danes. Kakih 150 jih je, ampak le kakšnih 50 je vrednih objave. Te moram še pregledati, kaj popraviti, dodati ali odvzeti. In tudi zanje imam že založnika. V deželi tam spodaj sem skoraj 30 let pisal dnevnik. Uspelo mi je, da sem ga dal pretipkati, ampak strah me je pogledati vanj, ker ga je preveč. To naj kdo drug naredi, morda moji sinovi. Tudi sarkastičnih poezij imam napisanih že za zbirko – in načrte za dve ali tri znanstvenofantastične zgodbe. In vinograd naj bi obdeloval in sadovnjak. Res ne vem, kako bo z menoj. Ogledalca nimam, ki pove vnaprej, kako bo in do kdaj bo. In lep pozdrav vsem bralcem.