Navduševala baritonist slovenskega rodu Lucas Somoza Osterc
Lucas Somoza Osterc
Luka Somoza Osterc, argentinskih korenin po očetu in slovenskih po mami, je študij opernega petja opravil v opernem gledališču Teatro Colòn v Buenos Airesu. Že kot otrok je z mamo rad zahajal v opero in se pri štirinajstih odločil, da bo postal operni pevec. Leta 2011 se je preselil v Slovenijo, kjer se je preizkusil na pevskih avdicijah. Poje v operi, pri sv. mašah, na porokah, začel pa je tudi s samostojnimi koncerti. Rad bi dobil delo v opernem zboru. Luka pravi, da Argentine ne pogreša. V Sloveniji, ki jo doživlja kot mirno in varno deželo, se počuti doma, svojo glasbeno pot pa bo iskal v Evropi. V začetku aprila smo mu z veseljem pomagali pri organizaciji prvega samostojnega koncerta v Polhovem Gradcu.
Na večeru samospevov sta nas v Polhograjski graščini glasbeno razvajala in navduševala baritonist Lucas (ali kar Luka) Somoza Osterc in Vladimir Mlinarić, hrvaško-slovenski pianist in pedagog. Za Lukom je sicer že nekaj opernih nastopov, v Polhovem Gradcu, rodnem kraju svoje prababice, pa se je prvič predstavil na samostojnem koncertu.
Glasbenika sta nas preko koncerta popeljala skozi dela Vincenza Bellinija, Francesca Paula Tostija, Maurica Ravela, Carlosa Guastavina in skozi samospeve slovenskih skladateljev Kamila Maška, Antona Lajovica, Benjamina Ipavca, Davorina Jenka in Lucijana Marije Škerjanca. Po uvodnih samospevih, ki so ogreli tako izvajalca kot poslušalce, nas je Luka nagovoril s prijetnim »slovensko-argentinskim naglasom«. Lukovi uvodi v pesmi, ki jih je podajal skozi nastop, so bili kratki, simpatični in iskreni – v njih je izrazil, kako bo zvenela posamezna pesem in kaj ob tem sam doživlja. Poleg dobrega petja, ki mu poslušalec z užitkom prisluhne, je Luka zanimivo tudi gledati. Njegova mimika obraza in telesa je izrazita – od prešernega nasmeha, iskrivega pogleda, otožnega izraza, do roke, ki samo nakazuje, ali telesa, s katerim poudari vlogo, ki jo poje. Čudovita je bila njegova izvedba njemu priljubljenega italijanskega skladatelja Toscija »La serenata«, podoknica ljubljeni deklici, pa argentinski samospevi, ki jih kot otrok dveh domovin Luka posebej občuteno odpoje. Ob Lukovi izvedbi pesmi »Pod oknom« in »Strunam« na besedilo Franceta Prešerna me je ganilo, kako zelo se je pevec sposoben vživeti v besedilo in z njim nagovoriti poslušalca – ne samo z glasom, ampak predvsem z besedilom. Koncert je popestril simpatičen pogovor s pevcem, ki ga je vodila Damjana Kern. Ob koncu večera je bilo ganljivo Lukovo srečanje z nepoznanimi sorodniki, ki so prisluhnili koncertu, tako da so njegove »Kje so tiste stezice« zvenele še bolj milo in prepričljivo.
Besedilo: Mihela Zaveljcina
Foto: Rafaelova družba
Več v reviji Moja Slovenija 5/2013