Prof. dr. Vladimir Kos, pesnik slovenske emigracije

S telesom in dušo si vzeta v nebesa.

Kako mora biti pri Tebi lepo!

Gotovo ob Tvoji je stezi cipresa,

žlahtnejša od tiste za Tvojo vasjo.

Ob Sinu si Božjem, a nisi prevzetna;

»Gospodova dekla sem,« Tvoj je šepet.

Kako si, Kraljica, med angeli fletna,

po naše ti poje slovenski poet.

Oblakov ni danes in Fudži me vabi.

A vem, da na vrhu Ti bliže ne bom.

Saj Tvoje srce nas nikdar ne pozabi;

Ti veš, kaj je zemlja, Ti veš, kaj je Dom.

Dovolj je, da vem,

da si zame umiral,

Jezus moj Križani!

In da si spet z nami živ,

in da te ljubiti smem.