Novice

Od Karantanije do Slovenije

 
Čeprav je bila mlada »provincia Sclaborum«, kakor jo je imenoval Pavel Diakon v letu 595, stisnjena med Langobarde, Obre, Bavarce in prek njih Franke, so se njene moči zavedala tudi druga ljudstva, ki so živela na tleh takratne Evrope. To so morali najprej priznati Bavarci, ki so leta 596 napadli Slovence v želji po bogatem plenu, a so odšli praznih rok. Dežela je bila sposobna braniti svojo samostojnost, pa ne samo to: Franc Kos v gradivu za zgodovino Slovencev našteva njihove vojaške uspehe v prvih desetletjih 7. stoletja. Pri tem se sklicuje na zapise Pavla Diakona in pisma papeža …

INTERVJU: Dr. Janez A. Arnež

Vaš študij je potekal kar na petih univerzah: najprej ste študirali pravo v Ljubljani, nato pa zaradi vojne študij nadaljevali v Bologni, belgijskem Leuvenu ter nato v ZDA in Kanadi. Sedaj je Slovencem študij zunaj meja Slovenije dostopen, meje so odprte, možnosti številne. Kako pa je bilo v vaših časih študirati v tujini, celo na prestižnem Yalu, doktorirati v Kanadi?

Uspelo mi je, ker sem bil skromen, podjeten in ker sem hotel študirati. Za mnoge je bila prisilna emigracija hud udarec. Zame ni bila. Že ko sem študiral v Ljubljani, sem pisal na razne univerze v tujini. Želel sem videti …

POGOVOR S POVRATNIKOM: Bert Pribac

Seveda, moje življenje je eno samo vračanje v nekaj nedosegljivega. Ampak v domače kraje sem se vrnil najprej 1974. leta, nato zgodaj v osemdesetih, a največ ob času osamosvajanja. Na moj predlog je takrat Društvo slovenskih pisateljev začelo s protestnimi večeri, da bi izpustili znano osamosvojitveno četverico. In vračal sem se k Ljubi, ki mi je postala nova življenjska družica.

Bert, oba sva povratnika, avstralska Slovenca, poznava se že dolgo vrsto let, pri kakšnem projektu sva med avstralskimi Slovenci tudi skupaj sodelovala. Kako dolgo že živiš v Sloveniji oziroma v Sergaših in koliko let si bil v Avstraliji?

V rodni …

Lila Prap, arhitekta slikanic za najmlajše

 

O vili Čira-Čara, psu Otu in mačku Sigmundu

V mirnem, v naravo odmaknjenem delu Celja stoji hiša, ki je močno podobna vili Čira-Čara in zato kot ustvarjena za Lilo Prap, veliko občudovalko knjige Pika Nogavička. Prebrala jo je kar 18-krat in v njej spoznavala svet, ki je vedno znova buril njeno domišljijo. Na verandi pisateljičine hiše namesto konja obiskovalce pričaka Oto. To je velik, a silno prijazen in igriv pes. V Lilinem naročju ne sedi opica, ampak črni muc Sigmund. Pozdravil me je, sprva plaho, potem pa se je nežno privil in podrgnil svojo glavico ob moj obraz. Med …

Iskalonajdilec Andrej Rozman Roza

 

Svoboda med dolenjskimi griči

Tako sem začela zanimiv pogovor s pesnikom, dramatikom in igralcem Andrejem Rozmanom Rozo. Seveda sem ga najprej povprašala po spominih iz otroštva. »Ja, veliko jih je,« mi je povedal, »a kaj, ko sem jih že tolikokrat pripovedoval, da sploh ne vem, katerih bi se še spomnil.« Potem pa se je zamislil in mi začel pripovedovati o Dolenjski, kjer je bil najraje. Odraščal je pri svoji stari teti in stricu, včasih pa je obiskal mamo v Münchnu. A se je vedno rad vrnil v Dolenjske Toplice. Tu je bil svoboden in srečen. Ves dan se je …

Na obisku pri Marjanu Marinšku

 
O DEČKU, KI JE SANJAL

Nekoč je živel deček, ki je sanjal z odprtimi očmi. Sanjal je o potovanju v daljne dežele, o neobljudenem otoku, na katerem ima v votlini svoje domovanje, kjer živi skupaj z živalmi, ki jih je udomačil; o pragozdu in divjih živalih, s katerimi prijateljuje; o življenju v vili Čira Čara, v kateri je našel kupe Gasparijevih razglednic, šolskih prvih beril, pa knjige o Rdeči kapici in Ostržku in citre s 60 strunami, na katere igra filmska zvezda Leslie Caron. Sanjal je vse dni in zvečer ni mogel zaspati. Le mamina pripoved, pesem, prgišče graha …