Pismo iz Stuttgarta

ZAKAJ SLOVENSKI PARLAMENTARCI POTUJEJO PO SVETU?

Glejte, vprašanje je čudno. Hitro nam prikliče naš vrojeni, negativni odnos do politike, ki ga bomo morali v demokratični Evropi še krepko popraviti. Zakaj na to vprašanje lahko odgovorimo drugače, kot nam ga narekuje naš mentalni vzorec, da so pač politiki in parlamentarci pri koritu, da izkoristijo vsako priložnost za svoje interese, da živijo in uživajo na račun davkoplačevalcev … Ja, prav to vam želim sporočiti v tem svojem zapisu.

Stuttgart, petek, 11. maja 2007. S kombijem je prejšnji večer prispela štiričlanska parlamentarna komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na moje povabilo. Razlog: izguba Slovenskega doma v Stuttgartu, kjer je slovenska župnija, ena od najštevilčnejših v Nemčiji, kar celih 33 Kristusovih let imela svoje središče. Na dvignjenem mestu, s čudovitim razgledom na mestno središče, v lepem zelenju, v ugledni družbi škofijske akademije, hiše umetnikov, deželnega parlamenta, cerkve sv. Konrada, odvetniških vil, stanovanj zdravnikov in politikov: na Stafflenbergstrasse 64, s točnim naslovom: 70184 Stuttgart. Strogo mestno središče. Hiša z lepim vrtom je last škofije Rottenburg Stuttgart. Po precej birokratskem in finančno pretehtanem načrtu so nam do konca leta 2007 dali odpoved, podobno kot so izničili in ukinili slovensko župnijo v Kölnu, preselili in okrcali slovensko župnijo v Frankfurtu, Mannheimu, Inngolstadtu, Ulmu, Augsburgu, odvzeli pravice samostojne župnije v Berlinu – a Dori se ni dal, saj je v brk nemškim finančnim izračunom ustanovil še mladinski dom sv. Elizabete, zaposlil mlajši slovenski par, prevzel vlogo nemškega župnika, zato da bi se pri sv. Elizabeti še naprej dihalo slovensko – skratka, v Nemčiji smo pod udarom prisilne integracije. Konjunktura, kriza cerkvene pripadnosti, manjkajoči davkoplačevalci cerkvenega davka in še bi lahko naštevali: razlogi za to, da najmanjše cerkvene skupnosti plačujejo dragi davek kriznega in prehodnega obdobja nemške države in cerkve.
V zadnji številki katoliškega tednika stuttgartsko-rottenburške škofije, v Sonntagsblattu, sem imel priložnost zapisati, da danes v Nemčiji Jezus iz evangelija govori tudi italijansko, hrvaško, slovensko, poljsko, špansko, francosko, madžarsko, portugalsko, eritrejsko, vietnamsko – toliko je namreč katoliških skupnosti v tej škofiji, skupnosti priseljencev, ki so gradili Nemčijo, ko je bila v gospodarskem porastu – in da je vprašanje avtentičnosti nemške cerkve, vprašanje poštenosti in dostojanstva ter doslednega spoštovanja pravic vseh narodov in narodnosti na preizkušnji. Če zdaj stopajo v ospredje vprašanja kulturne in narodne različnosti ali celo finančna vprašanja, se nemški cerkvi slabo piše! Izgublja poteze univerzalnosti, s katerimi je obdarjena svetovna katoliška cerkev. Papež Benedikt XVI., mož odprtih obzorij, bi bil prvi, ki bi protestiral proti taki usmeritvi. Se Nemčija s tem vrača na pota svoje preteklosti? Gospa Merklova, ki jo sicer cenim kot odprto in dialoško osebo, bi verjetno težko znala odgovoriti na to vprašanje.
Povrnil bi se rad na tisti zgodovinski petek, 11. maja 2007. Parlamentarna delegacija, ki jo je vodil predsednik mag. Janez Kramberger, v mojih očeh utelešen poštenjak, podpredsednik Miro Petek, ki je kruto okusil roko slovenske še ne pravne države, odprt in človeško topel, dialoški član komisije Samo Bevk in ljubka sekretarka Breda Mulec, je imela pred seboj naporen delovni dan. Ob deveti uri je bil sprejem v deželni knjižnici v Stuttgartu, kjer je trenutno na ogled razstava o Primožu Trubarju. Razstavljeni so njegovi originali, ki jih kot dragocenost hrani ta bogata knjižnica. Sprejel nas je direktor knjižnice, dr. Hansjörg Kowark, s strokovnim sodelavcem dr. Eberhardom Zwinkom in nas popeljal v skrivnost Trubarjevega kulturnega in verskega uspeha v deželi Baden Würtemberg. Ob 10.15 smo imeli sprejem v deželnem parlamentu, v Villi Reitzestein, kjer je sedež nemškega deželnega ministra. Sprejel in pogostil nas je bivši šef protokola, gospod Werner Schempf. Po prijaznem in prijateljskem sprejemu smo odšli v Tübingen, kjer smo po kratkem kosilu imeli priložnost sprejema v tübinškem rotovžu: sprejel nas je mladi nadžupan, dr. Boris Palmer, in se z nami pogovarjal o pomenu Primoža Trubarja, o letu njegovega jubileja, to je 500-letnici njegovega rojstva, ki ga bomo obhajali leta 2008, ko bo Slovenija tudi predsedovala Evropski uniji. Parlamentarna komisija je bila deležna velike, enkratne pozornosti. Biti Slovenec v današnji Evropi, tako smo začutili ob vseh treh sprejemih, je nekaj enkratnega in edinstvenega. Se tega sploh zavedamo, smo se spraševali na ulicah Tübingena, ko nas je v skrivnosti srednjeveškega mesta uvajal Nemec, profesor dr. Raecke, ki vodi katedro za slavistiko in odlično govori tudi slovensko. Na tem obisku se nam je pridružila tudi lektorica slovenskega jezika na tübinški univerzi Mojca Šoštarko. Prav tako ni šlo brez poklona na grobu Primoža Trubarja, v bližnjem Derendingnu, kjer je Trubar preživel svojih zadnjih dvajset let življenja. Kot nalašč smo tam srečali slovenske romarje: avtobus članov gibanja fokolarinov, ki so se naslednji dan udeležili svetovnega kongresa krščanskih gibanj in krščanskih skupnosti z naslovom Skupaj za Evropo. S parlamentarci smo nato obiskali še evangeličanski center Primoža Trubarja in se sprehodili po slikoviti ulici Primus Truber, ki povezuje Derendingen in Tübingen. Zaželeli smo si osvežilne pijače, pa za to ni bilo časa. Že smo gledali na uro, saj so nas v Slovenskem domu v Stuttgartu čakali člani župnijskega pastoralnega sveta in predsedniki slovenskih kulturnih društev. Ob 20. uri se je Slovenski dom napolnil do zadnjega kotička. Sledila sta srečanje in pogovor, kjer je bila v ospredju skrb vseh Slovencev, ki živijo v Stuttgartu in okolici, da bi ohranili center za Slovence. Če bi do konca leta prišlo do odkupa Slovenskega doma, bi s pomočjo slovenske države lahko ta dom uredili v Slovenski kulturno-informacijski center Primoža Trubarja, ki bi omogočal novi dom ne le za slovensko župnijo, ampak tudi za arhiv slovenskih kulturnih društev, za možne konzularne prostore, ki so sedaj v stisnjenih prostorih nekega zasebnega podjetja, za slovensko šolo in za tečaje slovenskega jezika. Nad idejo Slovenskega kulturno-informacijskega centra smo navdušeni vsi Slovenci, po številu močni, saj nas je v deželi würtemberški blizu 20.000, in to smo učinkovito posredovali parlamentarni komisiji.
Zgodovinski petek, 11. maja 2007, se je za člane parlamentarne komisije iztekel z delovnim dnem, ki je trajal od devete zjutraj do skoraj polnoči, s 15-urnim delavnikom. Naslednji dan, v soboto, 12. maja 2007, ni bilo nič drugače. Ob 15. uri se je komisija srečala s starši župnijskega otroškega vrtca in slovenske sobotne šole. Spet polna udeležba, nabito poln Slovenski dom, s predstavniki mlajše generacije, ki je v Stuttgartu številna. Starši in otroci so komisiji predstavili svoje zahteve, predvsem potrebo po prostorih, kjer naj bi potekala šola in vrtec. Če izgubimo Slovenski dom, bomo prikrajšani za vitalni prostor srečevanja. Predstavnik staršev, Andrej Vuler, je na podlagi določil novega zakona o skrbi slovenske države do Slovencev v zamejstvu in po svetu dobro argumentiral naše zahteve. Delovni sobotni dan gostujoče parlamentarne skupine pa se je nadaljeval. Ob 16. uri smo sedli na avtobus, ki nas je odpeljal v 40 kilometrov oddaljeni Urbach, ki leži med Schorndorfom in Schwäbisch Gmündom. Tam je bila ob 18. uri otroška in mladinska maša, kjer so v nabito polni cerkvi nastopili otroci slovenskega župnijskega vrtca in slovenske sobotne šole. Sproščeni maši je dala poseben pečat družina Reichle iz Heilbronna, ki je namesto pridige nastopila z literarnim in pevskim programom o vlogi žene in matere v družini ter v današnji družbi. Reichlovi imajo sedem otrok, vsi so glasbeniki, igrajo kitare, orgle, trobente, flavte. Mož Martin je sicer Nemec, vendar prepričano zapoje tudi slovensko, tako kot tudi vsi otroci. Njihov program je vsem navzočim segel v srce, nepozabno doživetje. Matere in žene so ob materinskem dnevu dobile poljsko cvetje. V eni uri maše smo vsi doživeli človeško in božjo pozornost.
Dneva seveda še ni bilo konec. Po maši smo odšli v bližnjo dvorano, kjer je bil najprej kratek kulturni program, na katerem so nastopili otroci slovenskega dopolnilnega pouka iz Schorndorfa, pod vodstvom slovenske učiteljice Dragice Ahej, in otroci slovenskega župnijskega vrtca in sobotne šole iz Stuttgarta ob kitarski spremljavi župnika Zvoneta Štrublja, spregovoril je tudi predsednik komisije, mag. Janez Kramberger. Slavili smo namreč 25. jubilej Slovenskega kulturnega društva Zlatorog iz Schwäbisch Gmünda. Za to priložnost so iz Slovenije prišli Celjski vitezi, ki so glasbeno popestrili večer.
Tako, sobota se je prevesila v nedeljo, 13. maja 2007. Parlamentarci so tudi sobotni dan doživeli pestro in delovno. Drugi dan zjutraj so odpotovali v Slovenijo. Mislim, da niso bili spočiti. Obljubili so nam parlamentarno izjavo, ki jo željno pričakujemo. Upamo, da bo ura predsednika vlade, gospoda Janeza Janše, na pravem obhodu, ko bo slišal in zvedel za realne potrebe Slovencev v Stuttgartu. Tudi ura ministrov, tako si srčno želimo, naj bi tiktakala v ritmu novega zakona o Slovencih v zamejstvu in po svetu, ki si zaslužijo svoj kulturno-informacijski center v Stuttgartu, center Primoža Trubarja, ki je ne le oče prve slovenske tiskane knjige, ampak tudi oče slovenske narodne zavesti in identitete. Če tega dolžnega koraka ne bomo storili v letu, ko predsedujemo Evropski uniji in ko obhajamo 500-letnico rojstva Primoža Trubarja, ki počiva na našem ozemlju, se lahko resno zamislimo. Številni Slovenci v Stuttgartu in okolici bi v nasprotnem primeru začeli dvomiti o kredibilnosti slovenske države. Lepa hvala parlamentarni komisiji za Slovence v zamejstvu in po svetu, hvala za naporno pot do želenega cilja! To, da potuje po svetu, je nekaj enkratnega. Srečno in uspešno pot tudi drugje!

Dr. Zvone Štrubelj

 

Podobne teme: